Založba: earMUSIC Records
Datum izida: 22-09.2016
Produkcija: Marillion & Michael Hunter
Žanr: Neo Progressive Rock / Art Rock
Dolžina albuma: 68:10
Angleški progresivnorockovski šampioni Marillion so s »Fuck Everyone and Run (FEAR)« ustvarili svoj osemnajsti studijski album, ki je po dolgem času konceptualno obarvan in ima kar nekaj skupnih točk s preteklo konceptualno mojstrovino »Brave« (1994) s katero ga družijo predvsem številna družbeno zbadljiva sporočila. Marillion so imeli že od nekdaj znotraj svojih skladb poudarjeno družbenokritično noto, toda na »Fuck Everyone and Run (FEAR)« je udrihanje po nepravičnem ‘krasnem novem svetu’, ki prevladuje skozi celoten album, poskočilo v nove višave. Steve ‘gospod H’ Hogarth je za Marillion precej neobičajen naslov novega albuma komentiral z besedami, da slednji ni bil izbran v gnevu ali z namenom šokiranja, kot bi utegnila pomisliti večina, temveč gre za osrednje sporočila besedila iz skladbe »The New Kings«, katera odraža žalost in resignacijo nad tem kam trenutno plove Anglija in z njo večina preostalega sveta. Veliko srda je zaznati tudi nad ključno vlogo ZDA pri sodobnem širjenju neoliberalnega kaosa, vojn in vse hujšega socialnega, ekološkega, moralnega in duhovnega razkroja človeške družbe.
Toliko srda nad trenutno družbeno klimo kot jo je moč najti v besedilih »Fuck Everyone and Run (FEAR)« do sedaj Marillion še nikoli niso izrazili in prav je tako, kajti razmere postajajo vse bolj nevzdržne in strah pred bližajočo nevihto, ki bo morda s seboj prinesla pozitivne spremembe ali pa popolno uničenje bolanega človeštva, vse bolj narašča. Marillion so že na »Brave« streljali z vsemi topovi na čedalje bolj individualistično, materialistično in razčlovečeno družbo. Tokrat resnično ne varčujejo s topovskimi salvami proti oligarhiji, plutokraciji, japijem in takšnim ali drugačnim skrajnežem, ki živijo na račun človeškega strahu. Najbolj žalostno pri vsem skupaj pa je to, da se po dvaindvajsetih letih odkar je izšel »Brave« čisto nič ni spremenilo na boljše oziroma so šle stvari še celo na slabše.
Album je razdeljen na tri obsežne suite in tri krajša, prav tako medsebojno povezana dela, ki več kot uspešno povezujejo koncept v nadvse prepričljivo celoto s kompleksno zvočno naravo in pretresljivimi sporočili. S tako dobrimi besedili se lahko pohvali le peščica sodobnih progrockovskih skupin. Suite »El Dorado«, »The Leavers« in »The New Kings« so razdeljene na več sekcij in sodijo med najdaljša dela v njihovi pestri karieri, čeprav najdaljši Marillion ep še vedno ostaja »Grendel« iz začetka Fish ere. Tako kot večina albumov iz Hogarthovega obdobja zahteva vsaj nekaj poslušanj preden se globoka, družbenokritična sporočila in kompleksni zvočni detajli in aranžmaji ‘usedejo’ v ušesa in začnejo tvoriti vznemirljivo izkušnjo. Ob površnem poslušanju se zdi, da gre za izrazito meditativno usmerjen album, kjer je veliko prostora dobil zlasti klaviaturist Mark Kelly, medtem, ko tudi kitarski velemojster Steve Rothery ne varčuje s svojim značnilmi, melanholičnimi solažami, vendar temu ni čisto tako, saj »FEAR« večkrat ‘izbruhne’ s posameznimi jeznimi izlivi. Atmosfera večine del je melanholična in mračna z občasnimi svetlimi odtenki.
»FEAR« se odpre z nadvse ambiciozno in kompleksno suito »El Dorado«, ki je razdeljena na pet sekcij, medtem, ko v besedilu opozarja na ksenofobijo in sovraštvo s katerimi se večinoma srečujejo sodobni begunci iz Afrike in Bližnjega Vzhoda, ko z vojnih ali družbeno nestabilnih območij bežijo v t.i. ‘obljubljene dežele’ EU. Namesto, da bi se evropska družba vprašala o pravih vzrokih, ki so povzročili stisko teh ljudi (mdr. evropsko slepo podpiranje ameriških ‘križarskih’ vojn na Bližnjem Vzhodu, tesno povezanih z naftnimi in orožarskimi lobiji) rajši naivno in preplašeno sledi pokvarjenim politikom, ki spretno izrazbljajo in širijo vsesplošen strah pred terorizmom. Pri tem pa ves čas spretno preusmerjajo pozornost javnosti od številnih domačih problemov kot je denimo najhujša družbena razslojenost v zgodovini in obenem spodbujajo vsesplošno rast fašizma po stari celini, ki počasi spet prevzema oblast po vsem večjem številu evropskih držav.
O vsem tem govori »El Dorado«, ki s svojim sporočilom precej spominja na prav tako zelo družbenokritično mojstrovino »Gaza« iz predhodnega albuma. Po akustično usmerjeni uvodni sekciji, »Long-Shadowed Sun«, nastopi prehod v »The Gold«, kjer se lepo menjavajo mirni in jezni trenutki. Jedro suite predstavlja sekcija »Living in FEAR«, kjer Marillion počasi in precej nepričakovano izgradijo melodični refren, ponuja bolj posplošen pogled na strah, ki postaja vse bolj zakoreninjen v sodobni človeški družbi. Dramatični ambient doživi klimaks z okusno kitarsko solažo, medtem, ko je Hogarthov refren na pravih mestih prežet s spremljevalnimi vokalnimi harmonijami za katere je, kot ponavadi, poskrbel predvsem basist Pete Trewavas ob občasni asistenci Rotherya, Kellya in bobnarja Iana Mosleya.
Na pet sekcij razdeljena suita »The Leavers« je najobsežnejše in v glasbenem oziru najbolj ambiciozno delo na albumu, kjer Marillion navdušijo z bogatimi harmonijami, nepričakovanimi časovnimi prehodi in izjemno vokalno predstavo gospoda H-ja. Njegovo besedilo za spremembo nima poudarjenega družbenokritičnega besedila, temveč se nanaša na band, se pravi Marillion, ter njihova koncertna potovanja po svetu, kar je tema katero so obravnavali že na prejšnjih albumih, denimo na skladbi »Montreal«. Atmosfera je to pot nekoliko svetlejša, medtem, ko Rothery na svoj prefinjen način tke melanholične kitarske pasaže in Kelly polaga izjemno razgibane klaviaturske teksture, ki do najlepšega izraza pridejo sredi daljših inštrumentalnih sekcij. Vokalne harmonije, ki se pretakajo čez melanholične kitarske pasaže v zaključnem delu poksrbijo za fenomenalno, skorajda epsko atmosfero.
Izrazito melanholični »White Paper« je drugo izmed dveh del na »FEAR« brez političnega sporočila. To pot gre za ciničen pogled na ‘pravo’ ljubezen v sodobnem korporativnem svetu in vse hujše odmiranje tega ideala med nebrzdano digitalizacijo, ko medsebojni odnosi postajajo izrazito površinki in izumetničeni. Kelly se tu vnovič pozabava z nekaterimi prebrisanimi zvočnimi vzorci, medtem, ko Hogarth ponovno blesti z neverjetno vživeto pevsko predstavo.
Tretja suita na albumu, distopično začinjena »The New Kings«, ki je razdeljena na štiri sekcije, ostro napada plutokracijo in oligarhijo sodobnega, (upajmo da) zadnjega stadija neoliberalnega kapitalizma, kjer obstajata dva svetova, eden za bogate in priviligirane, ki posedujejo 99% svetovnega bogastva, ter drugi za vse tiste, ki jim pokorno služijo in so pripravljeni pojesti ves njihov ‘drek’, z vsemi lažmi, ki jih prek svojih medijev širijo naprej ter s tem omogočajo nadaljnji obstanek obstoječega družbenega reda.
Orekstralno podkrepljen uvod povezuje H-jeva dramatična pevska predstava z ‘višjo prestavo’ ter subtilne kitarske pasaže ob katerih zaledeni kri v žilah. Tovrstnih ambientalnih trenutkov z izobiljem ‘hrane za možgane’ v besedilih je na tej čudoviti suiti sicer kar nekaj. Enega izmed ambientalnih klimaksov zagotovo predstavlja sekcija »Russia’s Locked Doors« z eteričnimi vokalnimi harmonijami, ki v besedilu opozarja na to kako sodobna plutokracija na čelu z ZDA po potrebi uprizori novo hladno vojno, če jim to prinese določeno politično in ekonomsko korist. Kljub temu, da Marillion v besedilu pravijo, da so ti družbeni paraziti preprosto ‘preveliki, da bi padli’, pa upanje vseeno umre zadnje. Na koncu nastopi še najbolj dramatična sekcija na celotnem albumu z naslovom »Why Is Nothing Ever True?« Manj kot dve minuti dolgka kompozicija, »Tomorrow’s New Country«, ki se nahaja čisto na koncu albuma, je bila prvotno zamišljena kot zaključna sekcija suite »The Leavers«, vendar so jo zaradi njene ambientalno svetle narave rajši prestavilli na zadnje mesto tako, da koncept, po izrazito mračnem in distopičnem »The New Kings«, vendarle zaključi na pozitivističen način, ko v mračnino sodobnih razmer in mračnih vizij prihodnosti vendarle posije žarek upanja.
Distopična narava »Fuck Everyone and Run (FEAR)« naredi globok vtis že ob prvih poslušanjih novega Marillion albuma, medtem, ko poslušalca popolnoma prevzame šele, ko si vzame čas za bolj poglobljena poslušanja, tako kot smo od ‘najbolj skrbno varovane britanske glasbene skrivnosti’ vajeni že vrsto let. Marillion so s »FEAR« ustvarili enakovreden album izjemnemu predhodniku »Sounds That Can’t Be Made« (2012), kar seveda ni bil lahek zalogaj, saj je bila omenjena mojstrovina eden izmed najboljših albumov v njihovi karieri. Obenem je »FEAR«, ki je že zdaj eden glavnih kandidatov za najboljši progrockovski album leta 2016, tudi poslušalsko eden izmed njihovih najbolj zahtevnih dosežkov, še posebno za tiste, ki se ne poglabljajo v besedila ali nimajo živcev za daljše, meditativno in obenem kompleksno usmerjene ambientalne sekcije. Zelo malo je dandanes rockovskih skupin, še posebno s tako uveljavljenim imenom, ki si upajo tako odkrito in na tako inteligenten način napadati sodobno družbo kot si to drzne kvintet iz Aylesburya. Družbena kritičnost je sicer nekaj kar je Marillion od nekdaj družilo in jih še danes povezuje z neoprogrockovskimi vrstniki kot so denimo Arena, IQ, Pallas, Pendragon in Twelfth Night, medtem, ko v glasbenem oziru že dolgo nimajo več veliko skupnega z naštetitmi skupinami.
avtor: Peter Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
1. El Dorado (I) Long-Shadowed Sun
2. El Dorado (II) The Gold
3. El Dorado (III) Demolished Lives
4. El Dorado (IV) F E A R
5. El Dorado (V) The Grandchildren of Apes
6. Living in F E A R
7. The Leavers (I) Wake Up In Music
8. The Leavers (II) The Remainers
9. The Leavers (III) Vapour Trails in the Sky
10. The Leavers (IV) The Jumble of Days
11. The Leavers (V) One Tonight
12. White Paper
13. The New Kings (I) F*** Everyone and Run
14. The New Kings (II) Russia’s Locked Doors
15. The New Kings (III) A Scary Sky
16. The New Kings (IV) Why is Nothing Ever True?
17. The Leavers (VI) Tomorrow’s New Country
Zasedba:
Steve Hogarth – vokal, klaviature
Steve Rothery – kitara, spremljevalni vokal
Pete Trewavas – bas kitara, kitara, spremljevalni vokal
Mark Kelly – klaviature, spremljevalni vokal
Ian Mosley – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
