Lokacija: Ljubljana / Križanke / Slovenija
Datum: ponedeljek, 08.07.2019
Prihod Marcusa Millerja oziroma njegova vnovična vrnitev na slovenske odre, prinaša vsekakor svojevrstno glasbeno koncertno senzacijo, vrste dogodek, ki ga glasbeni puristi težko zaobidejo. Čislani glasbenik, ki sodi v samo špico in ligo najboljših svetovnih basistov, velja za pravo »studijsko pošast«, saj se je vpisal na preko 500 studijskih zvočnih zapisov različnih izvajalcev, med njimi tudi takšnih, kot so Eric Clapton, Aretha Franklin, Chaka Khan, Elton John, Bryan Ferry, vsekakor pa ob tem še kako zimzeleno odzvanja njegova epopeja s pokojnim Milesom Davisom, s katerim je sodeloval v osemdesetih.
Njegov bas gode strogo prepoznavno, njegov prispevek k popularizaciji jazza oziroma sodobne jazz glasbe, pa ostaja neizbrisen ter trajen. Marcus Miller ni neznanec slovenski glasbeni srenji, ki obiskuje koncerte, saj je pri nas že nastopil. Nazadnje leta 2009, ko je v novem CUK Kino Šiška razvajal publiko s preigravanjem del Milesa Davisa. Deset let torej se je hipoma obrnilo. Mož prispe v Ljubljano v prvi dekadi letošnjega julija in? Nam jo zagode vreme. Da. Že sredi osme zvečer oziroma malo prej se je strupeno ulilo, potem je prenehalo in sprva je vse to delovalo, kot hvaležna ohladitev. A vse prej kot to. Tlelo je torej upanje, da bomo spremljali koncert v suhem. To so bile želje, pa žal jalove narave. Prav malo po deveti, ko je Marcus s svojo ekipo že globoko zagrizel v koncertni nastop, je pričelo padati z neba. Vse huje in huje. Sicer ne poznam štorije, a je prav sramotno, da mora organizator v PR naznanilih svariti občinstvo naj po novem prihaja na koncerte v Križanke v primerni opravi, se pravi primerno zavarovana pred dežjem. Da, ob znanih “butalščinah”, kot mdr. obljubljanju frackinga, razprodaji zemlje in vodnih virov, odpiranju trofejnega lova za petične in ostalih nebodigatreba razprodajah slovenstva, slovenske dediščine in slovenske narave, za slovensko kulturo ne premoremo niti toliko denarja, da se postavi primerno »streho« nad koncertno prizorišče Križank, je prava nacionalna sramota. Žalostno.
Kakorkoli. Gremo na koncert. Ljudje so bili torej dobro zaščiteni. Marcus in ekipa pa odlično naoljeni. Njegov bas in njegov značilni odzven, sta kraljevala tega večera. Marcus preigrava s peresno lahkoto, vseskozi se sproščeno muza, ko čutno, skorajda že kar instinktivno frca in kupčuje s slap-anjem, kar daje dodatno težo njegovi unikatni barvi in pristopanju do rabe bas kitare. Družbo mu je na odru delala neverjetno stesana in nabrušena ekipa jazzovskih virtuozov in sicer še dva pihalca Russell Gunn (trobenta) in Alex Han (trobenta), nadalje dva klaviaturista Julian Pollack ter James Francies, medtem ko je za ritmično brezhibnost skrbel pretanjeni bobnar Alex Bailey.
Nabrušen stroj. Drugega ni šlo pričakovati. Koncert izpeljan v siju perfekcije. Vsekakor ga je vreme biksalo, vendar pa je publika oziroma njen večinski delež pridno stiskala zobe med nalivom in herojsko vztrajala na koncertu. Slike s koncerta King Crimson izpred dveh dni v Palmanovi, so še kako žive in pravzaprav slabo vreme v Križankah, prav nobeno presenečenje več.
Dva klaviaturista. Eden je skrbel za bolj starošolske zvoke električnega klavirja, drugi z bolj sintetičnimi barvami, pa je skrbel za oživljanje zvočne kulture pop produkcije osemdesetih. Izredna funk vzmetnica, neverjetna ritmika, briljanten ritmični kinetizem. Briljantno. Do perfekcije. Ob zvočnih karakteristikah in natančni eksekuciji, pa si lahko zaznal tudi padec šivanke na odrska tla. Izredna kulminacija bogate, čvrste in jedre ritmike sodobnega jazza, ki je podkrepljen z otipljivo muzikalično substanco zaznavne pop estetike, funka, soula in R&Bja. Vsekakor v melosu ni šlo preslišati world music elementov. Poklon Milesu z izvedbo naslovne skladbe kultnega albuma »Tutu« ter dodobra prilagojeno »Bitches Brew« iz Milesove »električne ere« sedemdesetih. Marcus Miller je na koncertni predstavi v Ljubljani obilneje predstavljal v lanskem letu novi, še vedno aktualni studijski albuma »Laid Black«, s katerega je odigral skladbe Untamed, Trip Trap ter Sublimity Bunnys Dream. Iz albuma »Reneissance« je že v prvem delu koncerta odjeknila Detroit. Tudi Marcusovi sodelavci so prejeli dovolj prostora in minutaže, da se razmahnejo med koncertom ter ga v izbranih vložkih improviziranja oplemenitijo s svojo vituoznostjo tehnično izpiljenih solaž. Marcus je v drugi polovici koncerta in v globoko senzibilni, skorajda meditativni skladbi How Great Thou Art, prijel v roko tudi bas klarinet, ki je ob bas kitarah skozi vrsto let njegov zvesti koncertni spremljevalec. Lotil se je tudi skladbe Higher Ground, ki v izvirniku pripada
Stevie Wonderju.
Briljantno. Ob vsem deževju in peripetijah! Tokrat si je publika zaslužila velik poklon, za svoje trdovratno vztrajanje. Koncert dolg preko dveh ur, z dodatkom vred! V neizprosnem dežju torej veliko herojstvo publike, rojeno na veliki iskrenosti ljubezni do glasbe, ki jo je Marcus Milller s svojo tovarišijo preprosto moral nagraditi z odlično odrsko predstavo.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
