Marco Mendoza – vrnitev srčnega baskitarskega mojstra in portoroška rock detonacija! (2024)
Marco Mendoza
petek, 14. 6. 2024
Portorož / Rock’N’Roll Circus / Slovenija
Marco Mendoza je glasbenik, ki ima kar nekaj zgodb v žepu. V svoji karieri je videl tako rekoč vse. Zadnja večja skupina s katero smo ga gledali so bili The Dead Daisies, a če k temu prišteješ njegovo silovito in uspešno ‘vrvohodstvo’ v zasedbah imen, kot mdr. Whitesnake, Ted Nugent, Thin Lizzy in Journey, je jasno da s tem glasbenikom ni šale.
Marco je ob vsem blišču, ki mu je bil deležen v karieri, znan ljubitelj svete preproščine. Rad nastopa po klubih. V samostojni režiji, navadno z dvema pajdašema, ki sta bobnar in kitarist. V formatu trio, kjer Mendoza ob svojem basiranju skrbi tudi za vodilne vokale. Album »New Direction« (2022) je šele četrti samostojni Mendozin album, a je izšel za predhodnikom »Viva La Rock (2018), v relativno kratkem časovnem presledku.
Nova samostojna turneja in nov obisk Slovenije. Obalni. Po tistem majskem izpred šestih let, ko se je ustavil v Izolskem Hangar Baru, ga je tokrat pot vodila v Portorož in tamkajšnji Rock’N’Roll Circus, ki ga je ob tej priložnosti prvikrat obiskal tudi naš medij. Človek se je na koncertno prizorišče pripeljal kot velik gospod. V belem starodobniku, ki je v teh krajih lahko večkrat opažen. Šofiral ga je njegov lastnik – stasiti obalni rocker in lastnik The Rolling Stones muzeja, Slavko Franca, ki s svojo predanostjo drži na tem koncu Slovenije tri vogale rock’n’rolla, da se ta povsem ne utopi od plimovanja ‘narodnjakov’ ostale glasbene ‘navlake’, ki vzdrži v svoji izpovedi natanko nič decibelov distorziranih kitar. Potem, ko je Slavko v slogu profesionalnega taksista odprl vrata Marcu, se je ta kot puščica izstrelil iz sovoznikovega sedeža. Bilo je nekje okrog desete zvečer. Pri tem je Marco na hitro pomahal nekaj opazovalcem na vhodu v klub in odvihral v njegovo notranjost. Ni minilo pet minut, ko je udarilo po snare bobnu. Ekspresni ‘soundcheck’, temu pa je sledil direktni naval na oder z otvoritveno Take It To The Limit vzeto iz Marcovega najnovejšega solo albuma »New Direction« (2022).
Dobro uro s prvovrstnim hard rockom zabeljen koncert v katerem sta delala Mendozi na odru družbo kitarist Drew Lowe, najbolj znan po sodelovanju pri izvrstnih britanskih hardrockerjih Inglorious ter bobnar Chris Allan (Dan Byrne), je tekel podmazano. Ošiljeno. Fraze, ki so dodobra razmajale nosilne stebre prizorišča. Obisk bi bil lahko malo večji. Sploh glede na dejstvo, da je bil vstop prost, konkretna reklama. Vendar je jasno da so generacijski prepadi nepremostljivi. Izven kluba se je ljudi gnetlo . Mladine. Vsepovsod, le na rock koncert ne pridejo. Tako to gre. No, generacija, ki je živela to glasbo v obdobju najstništva, vsekakor dojema stvari drugače in se skupaj z Mendozo hvaležno stara in zori.
Kot kleni basist, ki je znova dostavil odličen šov. Z energijo nabit, odločen in konkretno ihtav. Sploh, ko prišteješ, da Mendoza pridno nabira na svoja pleča leta. Lowe in Allan sta več kot opravičila svojo pozicijo v triu in v vlogah legionarjev turneje, dostavljala svojo suverenost in vrhunskost. V sozvočju profesionalnosti. Marco se je držal v skladu s standardi, ki smo ga od njega vajeni. Zmotil je le slabše slišen vokal, kar je ob minutah, ki so tekle, vse bolj in bolj prihajalo do izraza. A je mož s svojo karizmo, podžiganjem, koketiranjem, kar sodi v prekaljeni arzenal rutine, držal publiko vseskozi v želenem elementu. Visoko na krilih. In to je odtehtalo.
Večino repertoarja je Marco podredil predstavitvi najnovejšega albuma New Direction (omenjena Take It To The Limit, Scream And Shout, Light It Up, New Direction) in predhodnika »Viva La Rock« (Sue Is On The Run, Sweetest Emotions, Rocket Man), seveda pa je bilo zanimivo slediti adaptacijam, ki jih je bilo tokrat manj, kot jih sicer vsebujejo njegovi samostojni koncerti. Že v prvem delu koncerta se je Mendoza poklonil svojemu nekdanjemu delodajalcu Tedu Nugentu, ko je trio izvedel srborito Hey Baby. Nekje na sredini so fantje slikovito kupovali čas z razpotegnjeno bluesrockovsko zadušnico Hole In My Pocket, ki jo najdemo na albumu “Piranha Blues” ‘lastnika’ Neala Schona, pri čemer so premeteno vtaknili na sredino »Give Peace a Chance« in tako v času, ko je na svoja pleča prevzela petje publika, modro varčevali z energijo. V finalnem delu koncerta je bend izvedel tudi Thin Lizzy klasiko Chinatown.
Marco je s pajdašema torej dostavil natanko to po kar smo prišli. Odličen hard rock in rock’n’roll žur. Kratko, jedrnato. Brez mnogo ovinkarjenja. S popolnim frontalnim napadom. Vokalna predstava ostaja diskutabilna, saj je, ne glede na višje aktivnosti tonskega tehnika, ki je v času manjše vokalne slišnosti skakal od mikrofona, do mešalke na lap topu, delovalo, kot da možakarju proti koncu nastopa primanjkuje sape.
A kot omenjeno. Karizma in suvereni šus na krilih odličnih kitarskih fraz in čvrstega ritmičnega vzmetenja! Vsebine v prejšnji povedi, so torej zagarantirale izjemno lep in energičen rock večer. Upajmo da je ‘nova smer’ Marca Mendoze torej osredotočena prvenstveno na njegovo samostojno kariero in da se bo v naše kraje kmalu vrnil z naslednjim studijskim albumom!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
