Datum izida: 17.01.2020
Založba: Steamhammer Records/SPV
Produkcija: Tony Clarkin
Dolžina: 59:36
Zvrst: art rock/melodic rock/hard rock
Ocena: 8.5/10
»The Serpent Rings« je prvi album angleških art/heavy rockerjev Magnum z novim basistom Dennisom Wardom (Unisonic, ex-Pink Cream 69) in hkrati njihov enaindvajseti studijski dosežek. Ameriški basist in producent, ki je zamenjal dolgoletnega basista Ala Barrowa, je bil sicer že ‘stari znanec’ skupine, saj je poskrbel za produkcijo na »Immortal« (2008), solo albumu Magnum pevca Boba Catleya. Naslovnico albuma, ki zopet vsebuje številne reference na pretekle Magnum naslovnice, je vnovič oblikoval dolgoletni sodelavec skupine Rodney Matthews, medtem ko so vsa besedila že tradicionalno delo kitarista Tonya Clarkina, poleg Catleya edinega originalnega člana te dolgožive angleške skupine.
Že takoj na začetku je potrebno omeniti, da je klaviaturist Rick Benton, ki je leta 2017 zamenjal dolgoletnega člana Marka Stanwaya, vnovič gonilna in osvežujoča sila na »The Serpent Rings«, podobno kot je bil že na predhodniku »Lost on the Road to Eternity« (2018). Njegovi sintetizatorski aranžmaji v slogu ‘retro osemdesetih’ pogosto potegnejo na nekatere podvige njegovega predhodnika iz osemdesetih, ko so bili Magnum na svojem kreativnem vrhuncu. Njegove klaviaturske vrline so ključne, da večina skladb na »The Serpent Rings« ne izpade dolgočasno ali, da bi se jih slučajno uvrstilo v kategorijo ‘prežvečeno’.
Clarkinove kitarske pasaže so glavni vir zvočne stabilnosti, a so kar nekako standardne in, z redkimi trenutki večjega navdiha, ne vsebujejo kakšnih inovativnih presežkov. Wardove melodične bas linije so rahlo poživele solidno ritem navezo z bobnarjem Leejem Morrisom in le upamo lahko, da ta naveza ne bo kratkega veka. Največjo hibo aktualnih Magnum zopet predstavlja Catleyev skrhani vokal, katerega Magnum v zadnjih nekaj letih sicer za silo ‘zakrpajo’ z raznimi studijskimi triki, a se vseeno pogostokat lahko sliši pevska degradacija nekoč odličnega pevca, ki večkrat spominja samo še na bledo senco samega sebe.
Osrednji aranžma, z nosilno kitarsko frazo vred, na »Where Are You Eden«, na katerem najbolj navduši Bentonova simfonična kreativnost, močno spominja na Magnum klasiko »Vigilante«, a tu se podobnosti končajo, kar velja tudi za epski refren, ki je sicer soliden, a bi gotovo izpadel odlično, če bi bil Catley v nekdanji vokalni formi. »You Can’t Run Faster Than Bullet« je bolj hardrockerski dosežek, ki z izjemo izvrstnih sintetizatorskih tekstur in Clarkinove reprezentativne kitarske solaže izpade nekoliko generično. »Madman Or Messiah« se odlikuje z ‘retro osemdeseta’ zvočno podobo in imenitnim refrenom, ki spomni na čase, ko so bili Magnum melodičnorockovska velesila.Veliko studijskega ‘peglanja’ je bilo potrebno, da je Catleyev vokal to pot izpadel dokaj solidno.
Tudi »The Archway of Tears« na trenutke zveni kot nekaj iz ‘predpotopne ere’, ko je pred Magnum ležal melodičnorockovski Olimp, a samo do takrat, ko se Catleyev vokal, ki je sicer v refrenih večinoma dobro pokrit s spremljevalnimi pevskimi linijami, med pretiranim naprezanjem ‘zatrese’. »Not Forgiven« ima počasen, nenavdušujoč začetek ter nekoliko repetativen ritem, a dober večglasen refren, kvalitetne simfonične aranžmaje in celo kratek eksperiment z vokalnimi multiharmonijami v slogu Queen. Izrazito epska naslovna stvaritev, ki tudi s pomočjo Clarkinovega besedila spominja na obdobje, ko so bili Magnum sinonim za most med rock glasbo in (ne nujno literarnimi) svetovi epske fantazije, predvsem prek artrockovsko zabeljenega osrednjega dela, predstavlja enega izmed najboljših trenutkov na albumu. Prog rock je tisto kar se v zvezi z Magnum dandanes omenja precej redko, kljub njihovim koreninam v progresivi, a vendar, po Bentonovi zaslugi, že dolgo niso ustvarili toliko eklektičnih simfoničnih aranžmajev kot na »The Serpent Rings«.
»The Last One On Earth« se odlikuje z epsko atmosfero, mogočnimi kitarskimi pasažami in ravno pravšnjo dolžino. »House of Kings« je še eno izmed zelo pozitivnih, eksperimentalnih presenečenj, saj med krepkimi kitarskimi pasažami vsebuje zelo sramežljive jazzovske elemente na sintetizatorjih in klavirju. »The Great Unknown«, ki je skorajda prototip reprezentativnega Magnum standarda in s tem potencialne, redne koncertne izvedbe, ves čas uspešno stopnjuje epsko-dramatično atmosfero. »Man« vsebuje uvodni sintetizatorski aranžma, ki je skorajda kopija tistega na zimzelenu »How Far Jerusalem«, a vendar po prvem prehodu dobi bolj originalne odtenke. Zaključni, epski triumf, »Crimson On the White Sand«, se odpre z dramatičnimi klavirskimi aranžmaji nakar se razvije v še eno kvalitetno stvaritev, ki bo zaradi močnega nostaličnega pridiha všeč večini dolgoletnih privržencev.
»The Serpent Rings« je zelo podoben dosežek kot njegov predhodnik, kar pomeni, da Magnum z njim nadvse uspešno obujajo magijo svojega najboljšega obdobja (osemdesetih let prejšnjega stoletja), a obenem, kljub številnim ‘korekturam’, ne morajo prikriti Catleyeve vokalne opešanosti. Glavni ‘zvezdnik’ je vnovič klaviaturist Benton, katerega prihod je bil očitno potreben, da so stvari spet postale nekoliko bolj razgibane in zanimive. Kljub temu, da Magnum dandanes niso več porok inovativnosti, kaj šele v popolni vokalni kondiciji, njihovi studijski izdelki, ki v veliki meri igrajo na karto nostalgije dolgoletnih privržencev, še vedno vsebujejo veliko trenutkov, ki spominjajo na ‘stare dobre čase’. V Nemčiji, kjer je »The Serpent Rings« dosegel celo najvišjo uvrstitev na domačih lestvicah od vseh dosedanjih albumov dolgoživih art/melodičnih rockerjev, še nikoli niso uživali takšne priljubljenosti kot sedaj, kar je dodatna spodbuda, da Catley in Clarkin še ne bosta kmalu zaključila uspešne in razburkane Magnum sage.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Where Are You Eden? (5:37)
2. You Can’t Run Faster Than Bullets (5:40)
3. Madman or Messiah (5:18)
4. The Archway of Tears (6:21)
5. Not Forgiven (5:48)
6. The Serpent Rings (6:47)
7. House of Kings (4:46)
8. The Great Unknown (5:27)
9. Man (5:31)
10. The Last One on Earth (5:35)
11. Crimson on the White Sand (4:53)
Magnum:
Bob Catley – vokal
Tony Clarkin – kitara
Dennis Ward – bas kitara
Rick Benton – klaviature
Lee Morris – bobni
