Lokacija: München / Ampere / Nemčija
Datum: 15.03.2011
V zraku je že dišalo po pomladi, ko je napočil čas za koncertni obisk Münchna, kjer so v dvorani Ampere gostovali legendarni britanski melodični art rockerji Magnum. Nosilci melodično rockovske prefinjenosti, ki tudi po več kot treh desetletjih ostajajo svojevrstna koncertna atrakcija, so na tej turneji predstavljali aktualni studijski album z naslovom “The Visitation”. Koncertna dvorana je bila navkljub temu, da je istega večera potekal pomemben nogometni obračun med lokalnim klubom in italijanskimi gosti, zlahka napolnjena. V njej je ob dobri družbi kmalu zavladalo prijetno, intimno vzdušje, ki je obetalo nepozaben večer druženja z legendami, ki so v osemdesetih zaslovele z nepozabnimi albumi kot so “On A Storyteller’s Night”, “Vigilante” in “Wings Of Heaven”.
Vlogo predskupine je opravljal avstralski blues rocker Gwyn Ashton, ki je redke privržence v dvorani navduševal z garažnim blues rockom, kateri ni izključeval pevskega repenčenja skozi posebni efekt. Nedvomno ne ravno najbolj posrečen izbor predskupine, a je avstralski duet, če ne drugega, svojo nalogo vsaj dostojno opravil, medtem ko je šef banda dokazal, da mu kitara ni ravno tuj inštrument. Glaven razlog zakaj so jih Magnum izbrali za predskupino je sodelovanje njihovega klaviaturista Marka Stanwaya na novem albumu teh notoričnih garažnih blues rockerjev, ki so po koncertu tudi z letaki že skorajda nadležno skrbeli za lastno promocijo.
Magnum v nasprotju z nekaterimi glasbenimi vrstniki, ki potrebujejo cele procedure, da se pojavijo pred občinstvom, niso potrebovali dolgo časa za prihod na oder. Koncert so na vsesplošno presenečenje tistih, ki so se nadejali večera klasik in hitov, odprli s priljubljenim, a na splošno precej obskurnim “Back to Earth”, ki je originalno izšel samo na EP-ju “Live in USA” (1982), po novem pa je dostopen na najnovejši CD verziji albuma “Chase the Dragon”.
Legendarni pevec Bob Catley, ki je še vedno v odlični pevski formi in s katerim smo imeli pred začetkom nastopa tudi zanimiv intervju, se je s svojo pojavo starega indijanskega vrača pridno nastavljal pihljanju vetra skozi lase ob energičnemu gestikuliranju s pomočjo katerega je spodbujal občinstvo in vživeto pripovedoval sporočila posameznih skladb. Družbo na odru so mu delali vselej resni kitarist Tony Clarkin, poleg Catleya edini originalni član skupine, ki je obenem tudi avtor glasbe in besedil, zvezdavi, a hkrati izvrstno uigrani klaviaturist Mark Stanway ter ritem naveza, katero sta tvorila basist Al Barrow ter bobnar Harry James, oba vsaj za eno generacijo mlajša od svojih pajdašev.
Nabor izvedb v prvem delu koncerta ni bil ravno popolnoma po okusu tistih, ki smo si Magnum ta večer ogledali prvič, saj so na njem prevladovale skladbe novejšega porekla, predvsem tiste s sicer odličnega aktualnega studijskega izdelka “The Visitation”, a smo ne glede na to vseskozi uživali v vrhunski inštrumentalni predstavi posameznih članov skupine, Bobovem bravuroznemu petju in izjemni atmosferi, katero so stari mački še vedno zlahka sposobni pričarati. S prepričljivimi izvedbami skladb kot so “When We Were Younger, “Wild Angels in “Brand New Morning” so se poklonili nekaterim svojim dosežkom po letu 2000, hkrati pa dokazali, da tudi njihove novejše stvaritve nikakor niso od muh.
Magnum v vizualnem smislu resnici na ljubo niso ravno kdo ve kako privlačna skupina, a to več kot odlično kompenzirajo z osupljivo uigranostjo in medsebojno zvočno kemijo, kar v kombinaciji povzroči nepozabno odrsko magijo. Clarkin je večkrat postregel z inovativnimi kitarskimi solažami, tudi sredi določenih skladb, kjer jih sicer ne bi nihče pričakoval in jih tako še izdatneje razširil. Poleg marljivega in prepričljivega izvajanja izbranih del z “The Visitation” s katerimi so opozorili, da bo večina izmed njih v bližnji prihodnosti sodila med Magnum klasike, so posebno pozornost namenili tudi predhodnemu albumu “Into the Valley of the Moonking” (2009) s katerega so izvedli skladbi “Moonking ter “All My Bridges”.
Ljubitelji Magnum klasik so vendarle prišli na svoj račun, ko je s “How Far Jerusalem” prvič v večeru zaživela magija nepozabnega albuma “On A Storyteller’s Night” (1985). Spomine na svojo zlato obdobje so ohranjali z “Les Morts Dansant”, kateri je predstavljal prvega izmed epskih vrhuncev večera. Po udarnem, skorajda težko metalskem katalizatorju “Black Skies” so v zadnjem delu koncerta z zaporedjem klasik razveselili vse dolgoletne pristaše, ki so bili do tedaj že pošteno lačni Magnum zimzelenov. Med njimi je manjše presenečenje zagotovo predstavljala izjemno vživeta izvedba “All England’s Eyes”, ki sicer ne sodi med bolj poznane skladbe z “On A Storyteller’s Night” albuma.
Do neke mere bi bilo sicer razumljivo, da so člani skupine do danes že pošteno siti nenehnega izvajanja klasik z njihovih studijskih vrhuncev osemdesetih, kar se rado dogaja pri skupinah s tako dolgo kilometrino, a gospodje nikakor niso dajali takšnega vtisa, saj so v sleherno izvedbo Magnum zimzelenov vložili svoj maksimum. Z epsko atrakcijo “Vigilante” so spravili v delirij tudi najbolj zadržane med občinstvom, kar so jadrno podkrepili še s fenomenalnimi zaključkom rednega dela, katero je utelešala bombastična izvedba nepogrešljive klasike “Kingdom Of Mandess”.
Na dodatek ni bilo potrebno dolgo čakati. V njem so se vendarle ‘usmilili’ vseh tistih, ki prisegajo na album “Wings Of Heaven” ter odigrali “Wild Swan”, sicer eno izmed kompleksnejših del s te mojstrovine. Na kar je napočil čas za zmagoviti vrhunec večera z “On A Storyteller’s Night”, kjer so pravljičar Catley ter njegova nadebudna tovarišija še zadnjič spravili celotno dvorano v zanos, preden so se ob burnih ovacijah poslovili.
Magnum so ob odličnem ozvočenju skozi celoten nastop navdušili na vseh ravneh in priredili vrhunsko druženje ob zvokih nekaterih njihovih najboljših del iz vseh obdobij kariere, razen devetdesetih, katerim so se, najverjetneje zaradi bolečih spominov na razpad skupine v tistem obdobju, tokrat raje izognili. Priča smo bili vrhunski koncertni predstavi, kakršne znajo prirediti samo prekaljeni mački, ki v svojo glasbo še vedno polagajo celotno srce. Edino kar smo nekateri v tem magičnem večeru, ko so za kratek čas spet oživele bajke in legende, resnično pogrešali je bilo pomanjkanje številnih klasik osemdesetih na račun novejših stvaritev. Seveda bi bila situacija popolnoma drugačna, če ne bi šlo za prvo koncertno srečanje z Birminghamskimi legendami. Osebno si še vedno težko zamislim ‘popoln’ Magnum koncert brez izvedb zimzelenov kot so “Sacred Hour, “The Spirit”, “Just Like An Arrow” ter “Days Of No Trust”, katere smo v tem večeru najbolj pogrešali, a ker to zagotovo ni bilo naše zadnje druženje s temi melodično rockovskimi legendami, ki še vedno izdajajo odlične studijske albume, jim je to popolnoma oproščeno.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Back to Earth
2. When We Were Younger
3. Wild Angels
4. Brand New Morning
5. Mother Nature’s Final Dance
6. How Far Jerusalem
7. Spin Like a Wheel
8. The Moonking
9. Freedom Day
10. Les Morts Dansant
11. Black Skies
12. All My Bridges
13. All England’s Eyes
14. Vigilante
15. Kingdom Of Madness
—dodatek—
16. Wild Swan
17. On A Storyteller’s Night
