Založba: Tigermoth Records
Datum izida: 1. 7. 2020
Produkcija: Robert Reed
Dolžina albuma: 62.13 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 10/10
»Masters Of Illusion« je novi studijski album velške progresivne rock zasedbe Magenta. Skupina je s stažem delovanja, dolgim malo preko dveh dekad. polagoma prerasla v eno najbolj cenjenih skupin, ki prihajajo z britanskega otočja in gojijo svojo glasbo na izročilu simfonično progresivnega rocka sedemdesetih in ki jemlje navdih zlasti pri Renaissance, Camel, Yes in Genesis. Z izjemno vokalistko Christino Booth, katere glas velja za enega najprivlačnejših in najbolj karizmatičnih ženskih vokalov v tem žanru danes. Z njenim vokalom se s peresno lahkoto rodi mistika in oživijo čustva, ki prebudijo domišljijo poslušalca v najbolj skritih kotičkih. Tudi tokrat je tako. A pojdimo po vrsti.
Magenta so znova poskrbeli za zanimive zgodbe, ki stojijo za šestimi skladbami novega albuma. Izbrali so šest karakterjev oziroma legendarnih filmskih igralcev, ki so s svojimi predstavami popularizirali filmske grozljivke v davnih, davnih časih. Vendar pa se sporočila ne ukvarjajo z vlogami teh igralcev v določenem filmskem scenariju, pač pa črpajo navdih iz njihovega privatnega življenja. Tako pripada uvodna Bela igralcu Beli Ligosiju, ki je v tridesetih ustvaril nepozabni lik grofa Drakule, skladba A Gift From God pripada Christopherju Leeju, ki bi poln talentov lahko postal tudi operni pevec, Reach for the Moon pa Craightonu Channeyu, ki je znan po tem, da je moral igrati vlogo, ki jo je igral njegov slavni oče, in se ga je za to prijel vzdevek Lon Channey Jr. Nadalje je tu skladba Snow, ki pripada igralki Ingrid Pitt, pa The Rose, ki je posvečena Petru Cushingu, medtem ko je najbolj ambiciozno delo, skoraj sedemnajstminutna kompozicija, ki album sklene, posvečena liku famoznega Vincenta Pricea. Zgodba slednje se suče okrog napetega odnosa med njim in režiserjem filma “Witchfinder General” Michaelom Reevesom v času snemanja filma, kar je botrovalo temu, da je Price prav v tem filmu zelo verjetno odigral svojo najboljšo filmsko predstavo. Vsa besedila sta napisala Robert Reed in njegov brat Steve, ki sta se tudi domislila koncepta albuma.
Čeprav se Magenta nekako povezuje z neoprogresivnim žanrom, vsaj zavoljo EMŠO številke, pa je vpliv Genesis zelo dobro »pridušen« v karakterju točk in niti za hip ne nadvlada v smislu, da bi lahko pridevniku »progresivni« sploh dodal priponko »neo«.
Tako polne zvočne krajine zlepa ne najdeš, kot ga nosi album »Masters Of Illusion«. Bend je ustvaril zares grandiozen zvok, ob katerem se ježi koža. Christine Booth se s svojo rahločutnostjo občasno skoraj na ped približa neminljivemu liku Kate Bush. Nianse podoživetega pristopa, s katerim nagovarja, so naravnost očarljiva izkušnja, obenem pa ji uspeva v skladbe vdahniti tisto, kar je skupina posebej iskala. Moment oziroma pridih teatralne kinematike.
Kompozicije so zabeljene z dodatki oboe, dud, mandoline in saksofona. Slednjega prispeva Tiger Moth Tales multi-instrumentalist Pete Jones, dialog solo vložkov med saksofonom in Moogom v naslovnem epu albuma pa velja za enega izmed njegovih vrhuncev. Ogromno je tudi akustičnih dodatkov (dvanajststrunska kitara), kar zgolj potrjuje “orkestralno” vizionarstvo prvega guruja skupine Roberta Reeda. Glede na pretekli album »We Are Legend« (2017), kjer so Magenta iskali sodoben zvok in se preizkušali v modernejši konfekciji glasbenega okolja, so se na albumu »Masters Of Illusion« znova spogledali z velikani progresivnega rocka in njihovim likom ter delom. Zvok so znova intenzivirali z integracijo Mooga, melotrona, Hammond orgel, ki ob zvoku klavirja in sintetizatorjev na stežaj odpirajo vrata formatiranju kompozicij v velikopotezne progresivno epske simfonije, polne nenadnih motivnih preskokov, grabežljivega drama teatra, momentov mistike, melanholije, koprnenja in svečanosti. K temu dodaš ezoterično kitarsko igro Chrisa Frya (slog je podoben Stevu Rotheryju iz Marillion), ki črpa navdih od Andyja Latimerja, Steva Hacketta in Davida Gilmourja, in magija je rojena. Magenta obenem razvijajo izjemno dostopnost v muzikalnem smislu. Pravzaprav so tudi na tem albumu, kjer so znova ambiciozneje razrahljali svoje aranžmaje in komponiranje, zadržali izjemno voljnost za ušesa. Ne le do večno razvajenih in težko zadovoljenih glasbenih gurmanov, pač pa lahko s takšnim nagovarjanjem brez večjih preprek vzbujajo zanimanje tudi pri manj zahtevnih poslušalcih, ki praviloma ob oznaki »progresivno« hitro odskočijo vstran. Zvok pa seveda briljantno dopolnjuje kontrastni bas, ki z »rožljavo Chris Squire estetiko«, polno kinetične dinamike, nenehno išče maksimalni izplen muzikalnosti, s čimer poglablja retro-nostalgični element zlate ere progresivnega rocka. To je album, ki ga je vredno poslušati s slušalkami. Pravzaprav je to kar nujno. Leze absolutno počasi v ušesa, a ko se usede, se ga ne moreš naveličati. V trenutkih albuma, ki so muzikalno posebej nalezljivi, izstopa tudi pop šarm, kot je to zaznavno v Snow ali Reach For the Moon (refren), ki bi lahko bila z lahkoto vključena tudi na Magentin album »Home«.
Album razganja od kreativnega navdiha in orjaške idejne pronicljivosti, čemur ni videti konca. Prav to še posebej navdušuje. Briljantna zmes razrahljanosti aranžiranja, nenehnega vzdrževanja izrazite muzikalnosti, kreacije mistike ter fenomenalnega zaznavanja vseh akterjev znotraj tega kompaktnega in dovršenega (multi-fasetnega) glasbenega telesa, je tisto, kar se išče v žanru, ki je kakorkoli vezan na oznako »progresivnosti«. Prva frontna linija skupine na relaciji Robert Reed, Chris Fry in izjemne Christine Booth ostaja – kot kreativni nukleus skupine – še naprej njena ultimativna sila, ki tudi z novim, na moč fascinantnim in očarljivim studijskim dosežkom, nezadržno poganja dalje hipnotično privlačni magnetizem zasedbe Magenta.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. Bela (11:16)
02. A Gift from God (8:30)
03. Reach for the Moon (9:27)
04. Snow (6:04)
05. The Rose (11:18)
06. Masters of Illusion (16:38)
Zasedba:
Christina Booth – vokal
Robert Reed – klaviature, mandolina, akustična, električna kitara, spremljevalni vokal
Chris Fry – Akustična, električna kitara, spremljevalni vokal
Dan Nelson – bas kitara
Jonathan ‘Jiffy’ Griffiths – bobni, tolkala
Gostujoči glasbeniki:
Karla Powell – oboa na vseh skladbah z izjemo skladbe št. 4
John Mitchell (Arena, It Bites, Frost*, Lonely Robot) – vokal na skladbi št. 2
Troy Donockley (Nightwish) – dude na skladbi št. 5
Pete Jones (Tiger Moth Tales) – saksofon na skladbah št. 3 in 5
