Samozaložba
Datum izida: 18. 9. 2020
Produkcija: Maciej Meller
Dolžina albuma: 45.04 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.5/10
Kdor je bil v letošnjem ali lanskem letu prisoten vsaj na enem izmed skupno treh koncertnih postankov poljske progresivnorockovske senzacije Riverside v Sloveniji, potem bo vedel kdo je Maciej Meller. Od konca februarja 2017 opravlja ta možakar namreč kitarsko funkcijo pri Riverside. Ti so skozi leta kljubovanja postali na mednarodnem prizorišču sila cenjena glasbena entiteta, z močno bazo lojalnih fenov. Šele v letošnjem letu pa so Riverside Mellerju podelili status polnopravnega člana skupine. Z Riverside šefom Marizsem Dudo se poznata že vrsto let, saj sodelujeta v triu Meller-Gołyźniak-Duda, da pa je Meller glasbenik s konkretno kilometrino in prav noben zelenec, potrjuje aktivnost 45-letnega glasbenika v progresivnorockovski zasedbi Quidam, ki je nastala pravzaprav iz hard rock zasedbe Deep River v začetku devetdesetih. Do leta 2012 so Quidam izdali šest studijskih albumov.
Meller je od prvega dne, ko je pričel pomagati Riverside kot zamenjava za pokojnega kitarista Piotra Grudzinskega, veljal za najbolj logično izbiro skupine. Zakaj je tako, pa ob njegovih minulih koncertih predstavah in pečatu, ki ga je še v vlogi sodelujočega studijskega glasbenika pustil na albumu »Wasteland« (RockLine recenzija), potrjuje njegov prvi samostojni studijski dosežek. To je album »Zenith«. »Zenith« je še eden tistih dosežkov, ki so izšli v letošnjem letu in jih je mogoče všteti med kvoto tihih, z mal o ali skorja nič pompa napovedanih albumov. Covid-19 pandemija je drastično vplivala na planiranje porabe časa in Mellerju se je odprla kreativna sfera oziroma prostor, da zaključi idejne osnutke in jih sklene v zaključeno celoto. Njegov Riverside delodajalec Mariusz Duda, si je denimo tako privoščil snemanje novega Lunatic Soul albuma.
Album »Zenith« prinaša po artističnem karakterju, tako produkcijsko, kot slogovno, naravnost povedano pravo (malo) odkritje za ljubitelje Riverside. Komur so všeč Riverside, zlasti v obdobju delovanja tja od albuma »Shrine of New Generation Slaves« (2013, RockLine recenzija) navzgor, mu bo »Zenith« dobesedno pisan na kožo. Album je prežet z melanholijo pa tudi mističnostjo. Že narava naslovnice namiguje na takšno glasbeno substanco. Kot izžareva naslovnica turobnost, mrakobnost in klavstrofobično brezizhodnost, tavanja v zatohli megli, ki bi jo lahko rezal na kose, četudi je sonce v svojem zenitu. A goste megle njegovi žarki ne morejo predreti. Že dolgo ne več. Naslovnica simbolizira na nek način aktualno odtujenost človeštva od narave. Človeka, ki si vse od svojega prvega dne, ko se je razglasil za edino razumno bitje, skuša v lastnem brezumju podrediti naravo in njene zakone ter postati absolutni vlada univerzuma. Namesto da bi se od njega učil, se ga človek boji in ga skuša zato nadvladati. Vse kar žanje je nesreča in drvenje proti prepadu samouničenja. Tokratni progresivnorockovski avanturizem izžareva atmosfero koprneče melanholije in drhtenja duše, ki ne preneha upati in hrepeneti skozi 45 minut fascinantne in očarljive glasbene odisejade. V njej ne uspe izkričati ter izjokati vse brezmejne bolečine in žalosti, ker je obojega preprosto preveč. Okovi ostajajo. Četudi nevidni. Dlje na vzhod in sever, ko se podaš, bolj postaja svet mračen in utesnjen.
»Zenith« razgalja glasbene vplive, ki so izklesali Mellerja v glasbenega umetnika. V prvi vrsti je temelj vsega njegova fascinacija nad pridobitvami lika in dela progresivnorockovskega pionirstva sedemdesetih, kjer se sliši zlasti v igranju njegove kitare in v efektiranju kitarskih zvokov z močnim sustain efektom pa tudi echo delay triki, fascinacija nad Pink Floyd, medtem ko nekateri pompozno grabežljivi aranžmaji z vokalnimi napevi vred, črpajo iz čuta za muzikalno estetiko Genesis. Ker pa se piše leto 2020 je vsa stvar seveda aktualizirana. »Zenith« je namreč album svojevrstne glasbene karizme. Produkcijsko in zvočno aktualiziran in kot povedano, blizu ljubiteljem Riverside, Porcupine Tree, prvim trem solo albumom Stevena Wilsona, ali edinim albumom kratkoživega glasbenega projekta Sound of Contact, za katerem je stal sin Phila Collinsa Simon. Na točkah nosi album v sledovih primesi psihadeličnega, pa tudi space rocka (skladba Trip).
Mellerja pa »rešuje« iz potencialnega artističnega povprečja na njegovem solo izdelku druščina izjemnih glasbenikov. V prvi vrsti izstopa med njimi vokalist Krzysztof Borek. Poseduje čaroben vokal. Bolj ulito se pravzaprav ne bi mogel sporazumevati s komponistično strukturo skladb. Vokal, ki bi brez težav lahko bil sestavni del skupin neo-progresivnorockovskega žanra Velike Britanije. Ker potegne sem in tja blago prav na Collinsa, prej Simona, kot Phila, dobivajo nekateri aranžmaji v svoji teatralni muzikalni prezenci, še intenzivnejši pečat navdihovanja nad Genesis. Borek razvija sicer sebi lastno vokalno karizmo. Tako, kot to velja za rojaka Mariusza Dudo. En in drug vokalist sta prepomembna gradnika glasbenih izkaznic skupin, ki jim pripadata. V primeru albuma »Zenith« je gotovo, da tako čvrstega atmosferičnega dometa album brez takšnega vokalista nikdar ne bi razvijal.
»Zenith« je idejno silno razgiban in barvit album. Poseduje izjemno muzikalnost in intenzivne prelive vzdušij. Aranžiranje je kar se tiče kreacije močnih kulis zvočne krajine, multi-facetno strukturirano. Aranžmaji so lahko povsem organski, ko bazirajo na podprtosti z akustično kitaro in pianom (koprneča baladna Plan B). Album spremlja na vsakem koraku močna podprtost z raznolikim naborom zvoka klaviatur, obenem pa je Meller filigransko podprl kompozicije na delih z integracijo programskega vzorčenja, kar dodaja izplenu kontrastiranja intenzivne atmosfere piko na »i«. Gorišče albuma je razvoj grabežljive atmosferičnosti in ne manifestacija kitarskih vragolij Mellerja. Album deluje, kot album skupine, čeprav pripada samostojnemu izvajalcu.
Mellerjeva kitara funkcionira v prvi vrsti kot dodatno orodje za kontrastno intrenziviranje razpoloženjskih stanj tega albuma. Na delih kompozicij se povsem umakne in odpre prostor sintetizatorskim paletam, programskih zankam, klasičnemu klavirju, potem pa kitara nenadoma prevzame goriščno točko, ko se v vodilnih melodijah zapodi v kreacijo vzdušij transcendence in hipnoze. To potrdi že uvodoma precej klasično oblikovana solaža v skladbi Aside, kjer dolguje Meller zahvalo Gilmourju. Knife je kontrastno nadaljevanje albuma. Če je Aside deloval vsaj kanček optimistično in buditeljsko (zlasti otvoritveni motiv), je Knife ena najbolj mračnih točk albuma, kjer prevzame nase breme kreacije zvočne krajine fascinantna kombinacija klasičnega klavirja in programskega vzorca. Klaviature si izposojajo tudi pastele električnega klavirja (zvok zbližan Rhodesu), podobno kot je to pri Riverside.
Kjer Meller še posebej fascinantno eksplodira na kitari, je to ujeto v eni najbolj grabežljivih točk albuma Frozen, ki je skladba polna muzikalnih kontrastnega nizanja v sosledju vodilnih motivnih struktur. Progresivnorockovski gurmani pa se bodo navduševali zlasti nad skladbo Trip. Je natanko odstrel v psihično stanje absolutne omame, ko izgineta prostor in čas. Ujame briljanten razvoj hipnotičnih struktur, kjer je vredno povsem odklopiti zavest. Mellerjeva kitarska melodija, podprta z izrazitimn sustain efektom je dominantna zlasti v drugi polovici skladbe in dostavlja enega atmosferičnih vrhuncev na album, ob katerem bi privzdignila obrvi tako Steve Hackett, kot njegova učenca Nick Barrett (Pendragon) in Steve Rothery (Marillion). Čeprav je ta del skladbe naravnost zmagovit v svoji čutni prevzetnosti, pa je bend obenem poskrbel še za dodatno razgibanje ritmičnih struktur, v katerih se bobni podajo v nedrja prostosučne improvizacije. Trip je edina skladba, ki jo je Meller napisal z Mariuszem Dudo.
Opisan je bil le del albuma. Težko je poenostaviti vso reč. Toliko informacij namreč prinaša. Preprosto je treba poudariti, da je album perfektna sredinska hoja po dovršenih strukturah velike muzikalne privlačnosti, kombinirana z motivno razrahljanostjo, kopico cerebralnih pobegov progresivnorockovske narave, kjer vlada vrhunska spravljivost vseh zvočnih struktur v gradnji zvočne krajine. V goriščnici vsega se nahaja briljanten, čuten in globoko ekspresivni vokal. Dialog tega glasbenega telesa je naravnost osupljiv. V svoji kontemplaciji.
»Zenith« je vrhunski album. Žal bo ostal spregledan. V kolikor niste poznavalec ali oboževalec Riverside, boste z Mellerjem težko prišli v stik. V kolikor glasbenika odkrijete, lahko poslušate “Zenith” zastonj na Mellerjevem bandcamp profilu. »Zenith« sodi med tiste skrbno varovane glasbene skrivnosti, do katerih se povzpne le peščica največjih progresivnorockovskih gorečnežev. Sploh tistih, ki postavljajo hipnotično privlačnost pompoznih atmosfer nad vse. »Zenith« raste počasi. Je brezgrajni dosežek, ki osvaja počasi, ker predobro obvladuje čare romantike zapiasne absolutni umetniški svobodi.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Aside
2. Knife
3. Plan B
4. Halfway
5. Frozen
6. Fox
7. Trip
8. Magic
Zasedba:
Maciej Meller – kitara, mandolina, piščal
Krzysztof Borek – vokal
Robert Szydło (Maciej Gołyźniak Trio) – bas kitara
Łukasz Damrych – klaviature
Łukasz Sobolak – bobni
Szymon Paduszyński – spremljevalni vokal na skladbi št. 3
