Datum izda: 26.04.2019
Založba: Lucifer’s Records
Produkcija: Simon Hesslein
Dolžina: 43:16
Zvrst: hard rock
Ocena: 8.5
Lucifer’s Friend, nemški eklektični hard rockerji iz ‘predpotopne’ ere, ki so leta 2014 vstali od mrtvih, so po »Too Late To Hate« (2016) zdaj udarili vnovič z albumom »Black Moon«. Pod vnovičnim pevskim vodstvom legendarnega angleškega pevca Johna Lawtona, ki je sicer najbolj znan kot nekdanji član Uriah Heep, so na »Too Late To Hate« opozorili, da še zdaleč ni zo za v staro šaro. »Black Moon« na trenutke zveni kot, da bi izšel nekje v sedemdesetih, ko so bili Lucifer’s Friend na svojem artističnem vrhuncu, predvsem zaradi retro produkcije, odlične ohranjenosti Lawtonovega vokala in prepoznavnih skladateljskih vrlin, ki so od nekdaj odlikovale to skupino. Lucifer’s Friend, podobno kot prej omenjeni Uriah Heep, nikoli niso bili običajni hardrockerski band, temveč so se velikokrat spogledovali z nekaterimi progrockovskimi elementi in tako je tudi na »Black Moon«, ki vsebuje harmonična večglasja, občasno trobento, violino ter nekatere relativno kompleksne ritmične preobrate.
Album se odpre z naslovno kompozicijo, ki je popolnoma v stilu klasičnih Lucifer’s Friend: tu so energični orglarski aranžmaji, barvite kitarske pasaže, ognjeviti bobnarski prehodi in Lawtonov žametno-strastni vokal z vrhuncem v melodičnem refrenu, ne manjka pa tudi krajši trobentaški solistični vložek. Originalni kitarist Peter Hesslein je še vedno mojster markantnih kitarskih fraz, ki so poleg Lawtnovega še vedno izjemnega petja glavno orožje Lucifer’s Friend. »Passangers« vsebuje temačne, skorajda zlovešče obarvane orglarske aranžmaje in neobičajno udarne kitarske pasaže, medtem ko Lawton s svojim mogočnim pevskim pristopom nadvse učinkovito stopnjuje dranatično vzdušje.
»Rolling the Stone«, položen na šelesteče orglarske pasaže, vsebuje bolj razigrano atmosfero s strastnimi večglasji v markantnem refrenu. »Behind the Smile« vsebuje vse tiste prvine zaradi katerih se jo lahko že takoj razglasi za Lucifer’s Friend klasiko, medtem ko Lawton vnovič navduši s fantastično pevsko predstavo. Nekoliko temačnejši »Palace of Fools« vsebuje domiselno kitarsko frazo ter nepričakovan prehod v epsko sekcijo, kjer Lawton zopet demonstrira zavidljivo prožnost svojih imentno ohranjenih glasilk. »Call the Captain« vsebuje dramatične simfonične aranžmaje, hitrejše delo bobnov kot običajno in ognjevito kitarsko solažo s čimer se dobro vzdržuje napeta atmosfera te stvaritve.
Križanec med melanholično balado in raztegljivim hard rockerjem »Little Man« je dolgo pričakovani trenutek albuma, ko se Lawton poda tudi na vokalno področje soula in z lahkoto ustvari nostalgično vzdušje. »Freedom«, ki vsebuje energično solažo na električni violini, je še en dober kandidat za Lucifer’s Friend klasiko. Romantično obarvani »Taking It To the Edge«, ki vsebuje nostalgični večglasni refren in eterične simfonične zavese, bo zelo všeč tudi vsem tistim, ki čislajo Lawton era Uriah Heep. Avtobiografski zaključek »Glory Days«, ki še enkrat dokaže, da so Lucifer’s Friend po vnovični združitvi v odlični formi, bo vzradostil vse nostalgike, ki pogrešajo čase, ko se je praktično vsa glasba še delala s srcem in dušo.
»Black Moon« je nadvse dober približek tega kar so Lucifer’s Friend ustvarjali v svojih najboljših časih in uspešno nadaljevanje predhodnega dosežka, ki je že napovedal, da bo treba po vnovični združitvi na njih še kako računati. »Black Moon« je v užitek poslušati od začetka do konca in je natanko to kar si večina privržencev želi od te kultne, dolgožive skupine. Zdi se, da se članom banda, ki vsebuje tri originalne člane, leta niti malo ne poznajo pri čemer so eni redkih svoje generacije, ki ne živijo predvsem na račun stare slave, temveč svojim privržencem še vedno ponudijo novo glasbo, ki je praktično na ravni tiste z začetka sedemdesetih, se pravi njihovega najbolj kreativnega in navdihnjenega obdobja.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Skladbe:
1. Black Moon (4:08)
2. Passengers (5:31)
3. Rolling the Stone (3:09)
4. Behind the Smile (3:41)
5. Palace of Fools (4:47)
6. Call the Captain (4:30)
7. Little Man (4:28)
8. Freedom (4:56)
9. Taking It to the Edge (3:48)
10. Glory Days (4:18)
Lucifer’s Friend:
John Lawton – vokal
Peter Hesslein – kitara, klaviature
Dieter Horns – bas kitara
Stephan Eggert – bobni
Gostujoči glasbeniki:
Chuck Findley – solaža na trobenti (1)
Stefan Pintev – solaža na električni violini (8)
