Nastopajoči: Victor Smolski’s Almanac / Lordi
Prizorišče: San Dona Di Piave / Revolver club / Italija
Datum: sobota, 29. 10. 2022
Lordi ne potrebujejo dolgega uvoda. V času pandemije so poskrbeli za izreden dosežek. Izdali so hkrati kar sedem albumov. Sedem žanrsko ločenih albumov, zapakiranih v obsežni zaboj nove glasbe imenovan “Lordiversity”. Po dolgem čakanju je tako skupina z novo turnejo dobila priložnost da predstavi privržencem ta, v marsičem prav poseben glasbeni dosežek in to ne le za skupino samo, pač pa tudi za sam aktualni utrip recimo temu kar glam metala.
Lordi so v zadnjih letih močno skrčili svoj odrski teater. Ta je v svojem razkošnem ekscesu večkrat prestopal mejo zdravega okusa – pri čemer pa je odvisno kje se je nahajal vaš vzdražni prag. Obiskovalci kultnega koncerta skupine v Cerknici 13. 3. 2009, se tega z gotovostjo prav dobro spominjajo. Ves ta program, ki so ga nekoč sestavljali skeči v zombije opravljenih statistov z veliko prelite krvi ter nenatančne uporabe kirurškega orodja, je zadnja leta torej ohranjen le še v sledovih, Lordi pa so pri potrošnji rdeče obarvanih tekočin v primerjavi s kakšnimi GWAR postali prave ‘male bebe’. Vendar pa skupina vseskozi ohranja zvesto četo privržencev, ki redno obiskujejo njihove koncerte. Obširni termini so jih pripeljali znova v kraj San Dona Di Piave pri Trevisu, ki je denimo od zahodne slovenske meje oddaljen vsega dobrih 100 km. Ljubitelji muzikalnega pompa, kiča, lišpa in seveda šok teatra, sploh pa privrženci kakšnih starih dobrih Kiss, so si tako morali obvezno vzeti čas za večerno sobotno sprostitev ob druženju z Lordi.
Nasploh ob dejstvu, da je odpiral koncertne večere na tej turneji Victor Smolski s svojimi Almanac. Neo-klasično zasnovan power metal, s tremi studijskimi albumi v žepu in multi-intrumentalistom, komponistom, producentom in nad vsem kitarskim virtuozom, je že brez družbe Lordi navdajal z nekakšno obvezo odprave do Revolver kluba. Victor Smolski je Beloruski glasbeni genij. Najbolj je poznan po tem, da so postali ob njegovem prihodu Hamburški heavy metalci Rage v glasbenem oziru znatno bolj zanimivi, kot so bili kdaj koli prej in kdaj koli kasneje, to je potem, ko jih je Victor že zapustil. Obenem si je Victor v času službovanja z Rage pridobil dovolj prepoznaven status, četudi ostaja še danes večkrat krivično prezrt glasbeni virtuoz. Na tokratno turnejo se je podal s svojim Almanac basistom Timom Rashidom in nekdanjim Mind Odyssey tovarišem ter bobnarjem Volkerjem Schulzem. Na turneji je Victor izmenjal nekaj glavnih vokalistov. Almanac so nastopali namreč kot kvartet. Za nastop v San Dona Di Piave se je trojici prej omenjenih tako priključil portugalski vokalist Leonel Silva za katerega je bil ta nastop predzadnji izmed sedmih njegovih udejstvovanj na tej turneji.
Victor je po pričakovanju izvajal v večini glasbo, ki jo je pisal za Rage. Uvodni del je bil instrumentalen, trio pa je preigraval dele Lingua Mortis suite. Publika dokaj rezervirana. Dejansko so vsi prišli na prizorišče poslušat Lordi, obenem pa je znano da Italijani nikdar niso polagali mnogo pozornosti na power metalske zasedbe iz Nemčije (izjema so seveda Helloween). Po instrumentalu Self Blinded Eyes, se je le prebudilo nekaj prisotnih, saj je oder zavzel še vokalist Leonel Silva, bend pa se je lotil Rage klasike Soundchaser. Ko smo pri Rage, ekipa ni zaobšla singla Down, dobre pol ure trajajoč nastop pa je sklenila z No More Shadows, vzeto iz Almanac albuma “Tsar”. Zanimivo, da skupina ni odigrala niti ene točke tretjega in še vedno aktualnega zadnjega Almanac albuma “Rush Of Hell” (2020, RockLine recenzija). A nič zato. Igranje Victorja predstavlja svojevrstno atrakcijo. Senzacijo in je poglavje zase. Šov vrhunski akrobacij na kitari. Pol ure oddelanih silno zavzeto in z vso močjo je minilo, kot bi trenil z očesom. Zvok ni bil optimalen, a če si stopil na sredino in proti zadnjim vrstam, je vse delovalo zelo spravljivo. Smolski, ki je med koncertom z deljenjem nasmehov seval izredno dostopnost do publike (po koncertu je sam osebno skrbel za prodajo uradnih spominkov skupine), je za začetek februarja 2023 napovedal izid svojega novega studijskega albuma. Peklenska detonacija za uvod torej, ki je v finalu dodobra ogrela publiko.
Lordi so prispeli na oder z novo kuliso in celo dvema povsem novima obrazoma v postavi. To sta bas kitarist Hiisi in kitarist Kone. Skupina je torej po 24. 11. 2018 in v sklopu takratne Sextourcism turneje, obiskala ponovno Revolver klub. Mr. Lordi je, kot veliko oboževalec skupine Kiss, česar ne taji niti opus skupine Lordi, za uvodno ogrevanje v repertoarju obdržal kar eno izmed Kiss klasik (God Of Thunder – težko bi našel priročnejši uvod) ob kateri so se zatemnile luči v prostorih nabito polnega prizorišča z okrog 350 obiskovalci (kar nekaj registrskih oznak je bilo mogoče opaziti tudi iz Slovenije in Hrvaške). Lordi so tokrat podredili konkreten del repertoarja torej sedmernemu zaboju “Lordiversity”, vendar pa na klasike albumov “Get Heavy”, “The Monsterical Dream” in “The Arockalypse” nikakor niso pozabili. Izmed nekdaj obsežnega teatra odrskih ekscesov so na odru zadržali le posipanje s konfeti (med Blood Red Sandman), mimobežno špricanje z rdečim sokom (prisotni v prvih vrstah so lahko v zvezi s tem na odrskem pročelju prebrali uvodno opozorilo) ter vihtenje cirkularne motorne žage v Abracadaver, v finalu koncerta razpiranje orjaških kril Mr. Lordija (pred izvedbo Devil Is A Loser), kot tudi salve orjaških meglic (med Who’s Your Daddy?).
Koncert, verjeli ali ne, nikakor ne dolgočasi. Mr. Lordiju se pozna, da vokalno malo teže lovi najvišje sekvence, kar je potrdil kmalu na koncertu refren Would You Love A Monster Man?. Prav tako potrebuje mož med koncertom več premorov, da se uspe hladiti pod debelo gumo (bend zapolni te trenutke s solo točkami), vendar pa je že sama oprava skupine s scenskimi kulisami tako velik magnet, kot tudi vrsta perfektnega pregrinjala, kar med predstavo učinkovito odvrača sleherno preusmerjanje pozornosti na karkoli drugega. Vokalist in glavna ikona skupine varčuje z močmi tudi s teatralnimi in dlje trajajočimi nagovori med točkami, ki pa so polni obešenjaškega humorja in nikakor ne ubijajo siceršnje ‘zombilacije’ same predstave. Kvečjemu prispevajo k zabavi. Novi kitarist Kone se je izkazal za tehnično daleč bolj izbrušenega, kot je to veljalo za njegovega predhodnika in originalnega kitarista skupine Amen-Ra-ja.
Bend ve kaj prinaša intenzivnost grabežljive energije, kot jo lahko dostavita kompaktnost odrske predstave z vsem dodanim programskim razkošjem! Publika je navdušeno pozdravljala pravzaprav sleherno gesto, sleherni premik ne le šefa Mr. Lordija, pač pa tudi ostalih članov kvinteta. Zvok odličen! Vseskozi. Splačalo pa se je stati blizu mešalne mize. Skozi rondo novih skladb, med katerimi sta se posebej vtisnili v spomin AOR-vsko odlično naravnana Borderline, kot tudi parodična disko koračnica Believe Me, je bend vzdrževal visok nivo grabežljive atmosfere nastopa seveda s klasikami s katerimi je svoj šov v zaključku privedel tudi do samega vrhunca. Ni treba ugibati. S ‘triom fantasticus’: Devil Is A Loser, Who’s Your Daddy? in seveda mrzlično pričakovano zmagovalko Evrovizije 2006 v Atenah, ‘zloglasno’ Hard Rock Hallelujah!
Pod sklepno črto je treba povleči sledeče. Lordi koncerti ostajajo silno dobra zabava. Dobra terapija za vrhunski odklop. Sploh za vikend, ko je čas da se tegobe vsakdanjika odrine vstran. V kolikor ste ljubitelj skupine, ali privrženec šok rock akrobacij glam metala, to itak že vse veste. Toda tudi generalno gledano – v kolikor veljate že za dovolj velikega koncertnega firbca, zlasti žanrsko neobremenjenega, velja koncert Lordi izkusiti v živo vsaj enkrat v življenju.
Avtor: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Setlista Lordi:
1. God of Thunder (orig. KISS) – nasneti uvod
2. SCG Minus 2: Horricone – nasneti uvod
3. Devilium
4. Would You Love a Monsterman?
5. Victims of the Romance
6. Demon Supreme
7. solo bobni (Mana)
8. Blood Red Sandman
9. Carnivore
10. solo bas kitara (Hiisi)
11. Abracadaver
12. Borderline
13. It Snows in Hell
14. Magistra Nocte (Hella)
15. Down With the Devil
16. Believe Me
17. solo kitara (Kone)
18. Devil Is a Loser
—dodatek—
19. Who’s Your Daddy?
20. Hard Rock Hallelujah
