Založba: InsideOut Music
Datum izida: 26. 6. 2020
Produkcija: Arne Neurand
Dolžina albuma: 52.58 min
Zvrst: Post-Rock / Progressive Rock
Ocena: 9.5/10
Long Distance Calling, nemški eksperimentalni rock kvartet doma iz Münstra, je v letošnjem koncu junija postregel s svojim sedmim dolgmetražnim ploščkom. Skupina je skozi leta udejstvovanja postala izjemno cenjena zlasti na tleh stare evropske celine, kjer ima močno zaledje svojih privržencev. Ne čudi. Long Distance Calling so namreč absolutno svoja štorija. Gojijo svojo karakterno glasbeno naravo, ki je eklektična. Če je že treba skupini pripeti nek žanrski okvir, lahko v grobem označimo njen slog, kot adventivno in izzivalno mešanico post-rocka in progresivnega rocka, kjer pa se lahko sprošča tudi prostor za medžanrsko koketiranje. V kolikor skupine ne poznate, ste verjetno po prebranem že sklenili, da so Long Distance Calling kvartet, ki slovi po neobičajnosti, vendar ne posega na polja avantgarde.
»How Do We Want To Live?« je nova štorija, novo poglavje v razvoju skupine. Nov artistični podvig. Glede na vsekakor izvrstni predhodnik »Trips« (2018) znatno drugačen. Bolj plastovito razgiban in v druženju zvočnih pastel tudi barvitejši. Bend je tokrat postavil v ospredje sintezo svoje prvinske rock drže z elektronskimi zvoki, kakršnih doslej še ni preizkušal.
Album je bil napisan še pred nastopom pandemije. S tematiko za katero stoji glasba je album vrsta prerokbe, ki se je uresničila z nastopom pandemije. Eden izmed naslovov pesmi se imenuje celo Immunity. Kolektivna imunost ali individualna imunost? Nekaj kar moramo razviti. A na kaj. Na virus, ali tehnološki napredek, s katerim nas krmijo in ga sprejemamo s široko odprtimi rokami, za kar pa dejansko prodali dušo hudiču. Raje omilim. Se v zameno odrekamo temeljnih svoboščin in pravic. Od tu ni več daleč do tega, da bodo namesto nas razmišljali stroji. Umetna inteligenca, bo nadomestila naš ratio. Ga izpopolnila in »zavrgla« človeški individuum.
Bend je skozi čas začutil, da lahko ekstremni razvoj tehnologije doseže bodisi utopijo, ali distopijo. Kje je meja in do kam individuum dovoli krčenje temeljnih človekovih pravic zavoljo brezbrižnega podrejanja tehnološkim dosežkom, ki nam jih podtikajo na dnevni bazi pod embalažo varnosti ter (ne)prikrite kontrole. Zato je ta album posvečen umetni inteligenci, ki polagoma vstopa v življenjski slog človeštva. Nekaj o čemer so nekoč pisali znanstveno fantastične scenarije. Torej. Sporočilo albuma, ki je pretežno instrumentalen, je vrsta budnice in dramila. Skupina si z njim želi, da ga poslušalec ne le posluša, pač pa da prične ob njegovi tematiki tudi intenzivneje razmišljati. S svojo glavo. Kje je tista meja, ko bo rekel: »Dovolj je!«, in ali bo to mejo sploh lahko še našel v difuznem okolju navzkrižne informiranosti s katerim je manipuliran. Točko, na kateri se lahko znova spogleda z elementarno prabitjo svojega poslanstva na individualni ravni. Kdaj bo dovolj prodajanja individualne svobode zavoljo občutij katarze, senzacije in ekstaze, s katero se hrani njegov ego na družbenih omrežjih?
Skladbe so opremljene s hladnimi naracijami, efektiranimi skozi digitalno prizmo robotizacije. Oropane vseh čustev. Podajajo le golo informacijo, čeprav gredo Long Distance Calling tu dlje, a v tem več v nadaljevanju. Čeprav uvodna Curiosity pt. I namiguje na to kam pes taco moli, pa tja do vključno skladbe Hazard, do katere pride skupina preko Curiosity pt. II (z Run Like Hell »Floydizmi«, ki jih tudi kasneje kup na albumu), sam artistični kontrast glede na album »Trips«, še ni tako izrazit. Občasna hiperplazija masivnih kitarskih zidov je tu. Vendar pa skupina bolj kot kdaj koli prej v svoji karieri, fraziranje kombinira z odkloni proti cerebralnim, sofisticiranim, senzitivnim, tripoidnim zvočnim pastelam elektronske zvočne digitalizacije. Pri tem dobiva glasba, kot celota, celo jasni podton naslednice tistega kar je v sedemdesetih predstavil fenomen krautrocka. Ne da skupina tega že prej ni občasno dostavljala, a to pot je ta pristop intenzivirala. Skladba Voices je to pot definitivno artistična goriščnica celotnega albuma. Ne zato ker je najdaljša. Preprosto zato, ker pooseblja natanko to kar je skupina želela sporočiti na novem albumu. Opremljena je s presunljivim videom, ki je režiran na način filmske produkcije, kjer igrata glavni vlogi človek in stroj (umetna inteligenca, ki se hitro uči tudi čustvovanja) in si ga morate obvezno ogledati spodaj, kajti ob njem boste prezebli do kosti. Pretresel vas bo zlasti zaključni kader. Zlitje filmskega scenarija s samo glasbo bolje pravzaprav ne more funkcionirati. Skladba raste iz kroga v krog, skupina nalaga zvočno pastelo drugo na drugo in poglablja vzdušje iz kroga v krog, do finalnega krešenda v zaključku, ko ga preplavi motiv erotičnega sola na »slide« kitari. Gre za perfektno združenje človeka z umetno inteligenco v izpovedni maniri glasbenega artizma. Zaokrožuje vse sfere našega vsakdanjika, vključno z našo spolnostjo, pri čemer bi verjetno kje v ZDA tak izdelek, brez mnogo polemiziranja, takoj naletel na strogo cenzuro! Long Distance Calling so zlasti v tej skladbi razblinili prav vse tabuje. Kontrasti nežnih tripoidnih struktur, z vskoki dinamične kitarske igre in aktivnimi ritmičnimi teksturami, se vseskozi prelivajo in v kombinaciji s kadri videa, poudarjajo kontraste, prebujajo občutja v poslušalcu in gledalcu. Zato sama skladba toliko intenzivneje zgrabi in pretrese. Ogled videa je pri tem obvezen (spodaj).
K temu principu se skupina na albumu večkrat vrne. Post rockovska repetitivnost motivov in graduirano nalaganje zvočnih plasti, sta oprtana tudi z rabo izrazitega reverba in delay efektov, kar nadgrajuje vibriranje zvočnih kolažev. To pa je temeljni generator grabežljive atmosfere, ki te posrka v svojevrstni glasbeni svet iz katerega se »predramiš« komaj ob zaključku albuma. Hipnoza! Če uspete odklopiti ratio, pa postanete v tej zgodbi zagotovo absolutni zmagovalec.
Skupina je vsekakor želela zadržati nadvlado organskih zvočnih pastel v celokupni kreaciji zvočnih krajin in to ji je na polno uspelo. Ritmične strukture so žive in organske, vsekakor je tu kitara v fraziranju zadržala prepoznavno živahno analogno avro preteklih studijskih izdelkov skupine, prav tako pa globok in prodoren zvok snare bobna. Ogrodje ritmične in motivske repetititvnosti, je mojstrsko zdramatizirano z vnosom raznolikih kitarskih struktur in barvitih okraskov, ki se perfektno kontrastno spajajo z elektronskimi zankami, večkrat pa tudi bobni skrbijo za razgibanje s slikovitimi prehodnimi vložki. V teh elementih artistično drzno izstopa zlasti Sharing Thoughts. Skladba Beyond Your Limits je edina vokalna skladba z gostujočim pevcem Ericom A. Pulverichom iz skupine Kyles Tolone, ki odigra svojo vlogo briljantno. Glasbeno ta skladba ne dostavi nič novega in integracija vokala je tu dobrodošla poteza, saj zadržuje dinamični razvoj dogodkov albuma.
Glasba vzdržuje značilno melanholično držo skupine, saj se kompozicije razvijajo na molih, a v razvoju zadržujejo izrazito muzikalno noto, zato zlezeta glasba oziroma album hipoma v uho. Fail /Opportunity je v intenziviranju občutij melanholije posebej senzitivna, prav zavoljo integracije godal.
Skupina »ne najeda« s sintetiziranjem. Zvočne zanke polaga zelo pretkano v samo zvočno gravuro komponiranja, pri čemer estetika organskih potez nikdar ni ogrožena. Long Distance Calling pri tem vseskozi pretkano krmarijo po zlati sredini spajanja digitalnega in analognega, kar je bil tudi temeljni cilj skupine, pri kreaciji tega izvrstnega izdelka. Zaključni del je izrazito mračnjaški. Skladba True/Negative dejansko predstavlja marš strojev, ki prevzamejo vlogo mislečih, sklepno Ashes pa uvodoma pospremi znani govor Huga Weavinga, ki je vzet iz prvega dela filma »Matrica«, ko v vlogi Agenta Smitha razlaga Neu o edinem bitju na planetu Zemlja, ki poleg človeka, uporablja enak vzorec za preživetje. Virus. Preroško.
To je album s katerim so Long Distance Calling dokazali, da se kot skupna, v artističnem oziru še vedno razvijajo. Posegli so na nova glasbena prostranstva, vgradili v svojo glasbo strukture, ki jih pred tem niso preizkušali. To so storili tako, da so zadržali vso svojo artistično pozo in jo ponesli na nov zrelostni nivo lastne izpovedne eklektičnosti. Skupina je zrelostno dosegla novo dimenzijo svoje artistične drže in nakazala, da njen razvoj še zdaleč ni zaključen. Zato bo zanimivo spremljati, kam se bodo Long Distance Calling v prihodnje zavihteli.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Curiosity (Part 1)
2. Curiosity (Part 2)
3. Hazard
4. Voices
5. Fall/Opportunity
6. Immunity
7. Sharing Thoughts
8. Beyond Your Limits
9. True/Negative
10. Ashes
Zasedba:
David Jordan – kitara
Florian Füntmann – kitara
Jan Hoffmann – bas kitara
Janosch Rathmer – bobni
Gostujoči glasbenik:
Eric A. Pulverich – vokal na skladbi št. 8
