Založba: Insideout Music
Datum izida: 23. 2. 2015
Produkcija: John Mitchell
Dolžina albuma: 58.06 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 7.5/10
Lonely Robot je solo projekt kitarskega mojstra Johna Mitchella, ki je najbolj znan kot kitarist skupine Arena, čeprav je v svoji pestri karieri igral tudi s skupinami kot so It Bites, Kino, Frost*, The Urbane, Blind Ego in Gandalf’s Fist ter sodeloval s pokojnim progresivnrockovskim herojem Johnom Wetttonom, če se našteje le nekatera njegova najbolj razvpita glasbena udejstvovanja. Kitarski virtuoz, ki je obenem tudi odlični pevec, je že od nekdaj velik ljubitelj znanstvene fantastike in se ga lahko mirno označi z angleško besedo ‘geek’ kar po naše pomeni piflarja, ki obožuje znanstvenofantastično in fantazijsko literaturo, filme, video igre in tako dalje.
Lonely Robot prvenec z naslovom »Please Come Home«, ki je izšel leta 2015, temu primerno vsebuje številna futuristična in distopična besedila o razkolu med človekom in umetno inteligenco, ki so pogostokrat zabeljena s tipičnim angleškim sarkazmom. Večina del na albumu, v nasprotju z Johnovimi bolj optimističnimi podvigi z It Bites, vsebuje melanholično, vendar ne tako mračno vzdušje, ki je po navadi značilno za njegovo ‘matično’ skupino Arena. John je obenem na albumu zbral zavidljivo število progrockovskih gostov kot so Steve Hogarth (Marillion), Peter Cox (Go West, ex-Manfred Mann’s Earth Band), Nik Kershaw in Jem Godfrey (Frost*). Melanholična atmosfera večine kompozicij na »Please Come Home« zelo ustreza Johnovemu vokalu, ki je že velikokrat doživel primerjavo s Petrom Gabrielom (ex-Genesis) in Francisom Dunneryem (ex-It-Bites), medtem ko s številnimi emocionalno obarvanimi kitarskimi solažami dokazuje zakaj je eden izmed najbolj čislanih kitaristov v progresivnem rocku.
Žal »Please Come Home« ni bil prvenec kakršnega si je želela večina Johnovih privržencev in ljubiteljev progresivnega rocka. Kvaliteta kompozicij na albumu stalno niha med kakovostnimi in povprečnimi stvaritvami. Skozi »Please Come Home« večinoma vlada mračno, melanholično in na trenutke turobno vzdušje, medtem ko večina besedil vsebuje vizije distopične prihodnosti, ko roboti oziroma umetna inteligenca prevzema nadzor nad človeštvom. Inštrumentalna uvodna skladba z naslovom »Airlock«, ki vsebuje dramatični ambientalni pečat in epsko kitarsko solažo, napove dober začetek vendar album v nadaljevanju hitro zvodeni. Slogovno se album sprehaja nekje vmes med neoprog rockom ter space rockom, medtem ko je moč zaznati tudi nekatere progmetalske, poprockovske in alternativnorockovske elemente. Vse to je zaznavno na »God vs Man«, ki je skladba z izjemnim potencialom vendar, zaradi nesorazmerja med melanoličnimi in tršimi trenutki, kot celota izpade precej tečno.
Nekoliko bolj poprockovsko začinjeni »The Boy in the Radio« s Petrom Coxom na glavnem vokalu vsebuje nostalgčno obravnavano osrednjo kitarsko frazo vendar je njegov refren za spoznanje premalo izrazit, da bi za seboj zapustil kakšen globlji vtis. »Why Do We Stay?« je melanholična, rahlo depresivna balada z gostujočim vokalom pevke Heather Findlay (ex-Mostly Autumn). Tovrstna balada na »Please Come Home« žal ni osamljena in, kljub solidnemu vokalnemu duetu Mitchell-Findlay, izdatno prispeva k postopni razvodenitvi celotnega albuma. Gostujoča ženska vokala sta prisotna tudi na naslovni skladbi, ki vsebuje pretirano ‘sirasto’ besedilo, ter »Oubilette«, ki spominja na nekaj kar bi se lahko porodilo tudi v možganskih vijugah Stevena Wisona. Obe kompoziciji za seboj pustita mešane vtise čeprav vsebujeta nekaj dobrih idej. Večkrat se tudi začuti, da se določeni motivi začnejo ponavljati kar je za tako talentiranega skladatelja kot je John kar precej nenavadno. Nekoliko bolj posrečeno izpade »A Goddless Sea«, ki na krilih mogočne kitarske solaže slogovno spominja na glasbeno izrazoslovje večine Mitchellovih dosedanjih skupin in stranskih projektov. Enako bi se lahko trdilo za »Construct/Obstruct«, ki je zelo solidna in zabavna skladba z nekoliko bolj optimističnim vzdušjem, ter je slogovno še najbližja temu kar je John ustvarjal z It Bites. »Are We Copies?«, ki se v besedilu dotika pogoste znanstvenofantastične teme o kloniranju, je še en dokaz več, da je druga polovica albuma boljša od prve vendar kljub temu ne more rešiti precej povprečnega vtisa, ki ga na koncu za seboj pusti »Please Come Home«.
»Please Come Home«, kljub Johnovi suvereni pevski in inštrumentalni predstavi, ter obilni pomoči prej omenjenih gostov, ni bil kdo ve kakšen skladateljski presežek in je celo predstavljal manjše razočaranje za vse, ki so od njega pričakovali veliko več. Album je daleč od tega, da bi bil slab, saj vsebuje vrhunsko odigrane aranžmaje, lepo število kitarskih mojstrovin ter imenitno pevsko predstavo, vendar se je od takšnega mojstra, s tako pestrim glasbenim zaledjem in skladateljskim veščinami, nekako pričakovalo več od tega kar je demonstriral na »Please Come Home«, ki je pozneje postal znan kot prvi del t.i. astronavtske trilogije albumov. Vselej ambiciozni in deloholični John se je očitno tega zavedal zato je bil (vsaj do zdaj) vsak naslednji Lonely Robot album boljši od prejšnjega.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Airlock
2. God Vs. Man
3. The Boy In The Radio
4. Why Do We Stay?
5. Lonely Robot
6. A Godless Sea
7. Oubliette
8. Construct/Obstruct
9. Are We Copies?
10. Humans Being
11. The Red Balloon
Zasedba:
John Mitchell – vokal, kitara
Nick Beggs – bas kitara
Craig Blundell – bobni
Gostujoči glasbeniki:
Peter Cox (Go West) – vokal na skladbi št. 3
Heather Findlay (ex-Mostly Autumn) – vokal na skladbi št. 4
Rebecca Need-Menear – vokal na skladbi št. 5
Kim Seviour (Touchstone) – vokal na skladbi št. 7
Jamie Finch – kitara na skladbi št 5
Nik Kershaw – kitarska solaža na skladbi št. 10
Jem Godfrey (Frost*) – klaviature na skladbah št. 1 in 5, Chapman stick & slide kitara na skladbi št. 5
Steve Hogarth (Marillion) – klavir in spremljevalni vokal na skladbah št. 4 in 10
Lee Ingleby – naracije na skladbah št. 2, 3, 5, 6, 7, 9, 10 in slide kitara na skladbi št. 5
