Nastopajoči: Foreigner, Europe, FM
Lokacija: London / Hammersmith Apollo / Velika Britanija
Datum: 13.04.2014
Po nepozabni sobotni koncertni avanturi, ko so dublinsko O2 Areno do zadnjega kotička napolnili legendarni Status Quo, sem se že takoj naslednjega jutra napotil v London, kjer me je pričakal lep, sončen dan.
Britanska prestolnica skupaj z New Yorkom in Los Angelesom velja za največjo meko glasbene zgodovine, prav iz mesta ob reki Temzi izhajajo številni velikani rock glasbe, kot so David Bowie, The Rolling Stones, The Police, Sex Pistols, svoj kreativni vrhunec pa so po preselitvi v London doživeli denimo tudi Beatli in Jimi Hendrix. Poleg standardnih turističnih lokacij največje britansko mesto skladno s tem skriva tudi številne odmaknjene kotičke, kjer se je pisala zgodovina glasbe. Tekom dneva sem jo mahnil do ulice Heddon na točko, ki krasi naslovnico Bowiejevega kultnega albuma »Ziggy Stardust and the Spiders from Mars« (1972), preko Hard Rock Cafeja do slavne ceste Abbey Road, kjer je v minulih dneh svoj nov album snemal Andrej Šifrer, bolj kot naš Drejc pa so njeno ime v svet ponesli Beatli. Sredi popoldneva sem se od dvorane Hammersmith peš odpravil še na spominsko mesto, kjer je leta 1977 v prometni nesreči ugasnilo življenje T. Rex frontmana Marca Bolana. Pravi rock’n’roll dan torej, ki je kar klical po primernem koncertnem zaključku!
Izkušnja iz prejšnjega dne, ko sem v celoti zamudil predskupino in celo začetek Status Quo koncerta, je bila dovolj močna, da sem bil tokrat pred dvorano že ob šesti uri popoldne, ko so se vrata komajda odprla. Poprvikrat v svojem življenju sem stal pred znamenito dvorano Hammersmith Apollo, kjer so v preteklih dekadah nastopale eminence kot so Beatli, Johnny Cash, The Who, Kate Bush, Bruce Springsteen, Queen, Dire Straits, Neil Young, Elton John, Motörhead… pravzaprav je seznam izvajalcev neskončen, zato so se mi ob vstopu v dvorano, hotel ali ne, od samega strahospoštovanja stresle hlače! Tega večera se je v slavni londonski dvorani mudila močna ameriško-švedska-britanska turneja z 80’s »hitmakerji« Foreigner na čelu. A pojdimo kar lepo po vrsti.
Prvi so že ob sedmi uri, ko večer iz obzorja še ni uspel izbrisati sonca, na oder stopili domači AOR veterani FM, ki v zadnjih letih z novimi izdajami in koncertnimi nastopi doživljajo drugo pomlad. FM so se kljub še napol prazni dvorani v trenutku zavzetja odra nastopa lotili profesionalno in s pesmijo novejšega emša Tough Love dvorano popeljali na štirideset minutno potovanje globokih emocij, tako zelo značilnih za njihov glasbeni izraz! Šesterica na odru je od sebe dala maksimum. Kljub starim koreninam so pri osvajanju navdušencev nad zvokom osemdesetih spričo dolgoletnega premora skorajda pri začetku, zato je vložek vsake kapljice znoja v nastope pravzaprav nepogrešljiv. FM so izredni glasbeniki, zato je zvočno ravnovesje v povezazi z nalezljivim refrenom starejše klasike I Belong to the Night k ploskanju v taktu vzpodpodlo tudi vedno lepše zapolnjeno dvorano. Naveza dveh kitar in lahkotnega dotika klaviatur izpod prstov Jema Davisa je v iskanju perfekcionizma melodično ravno tudi na samem koncertu izpilila do potankosti, tako ni med izvedbo najbolj prepoznavne avtorske skladbe That Girl ostalo hladno nobeno prisotno žensko srce, medtem ko so Britanci za zaključek postregli še z Burning My Heart Down z riffovsko nekoliko tršim hard rockerskim motivom, a zato interpretacijsko nič bolj okorelim vokalom tega večera dobro razpoloženega Stevea Overlanda.
Drugi po vrsti so nastopili EUROPE, ki so se Foreigner & FM turneji pridružili na njenem britanskem delu, potem ko so slednji konec marca na Irskem nastopali sami. Največjega švedskega rockerskega produkta, ki je leta 1986 zaslovel z albumom »The Final Countdown«, seveda ni potrebno posebej predstavljati. Kvartet je nastop začel v popolni temi in ob riffovskem udaru uvodne skladbe Riches to Rags izbruhnil v kombinaciji z rdečo-vijolično svetlobo. Tudi Europe so v zadnjih letih okrepili količino koncertnih turnej, zato se za uigranost ni bilo bati, malenkostne razlike med njihovimi nastopi tako nastajajo zgolj v njihovem trenutnem počutju in pristopu. Ta tega večera ni bil stoodstoten. Europe so v eno uro dolgem druženju niso naigrali, zato ni bilo težko opaziti rutinirane drže, ki jo je nad gladino uspel držati zgolj vokalist odličnih frontmanovskih predispozicij Joey Tempest. Plavolasi Tempest je edini izmed peterice nastopajočih izkoriščal velikost odra in se spopadal s statično (sedečo) publiko, ki je bila za hard rockerski izraz Švedov že v osnovi zajeten zalogaj. Ne dvomim, da bi v primeru stojišč tudi preostali člani udarili po topovsko, tako pa prenos energije na relaciji skupina – pododrje ni deloval kot je to v navadi.
V enem izmed nagovorov se je Tempest spomnil svojega prvega obiska znamenite dvorane. »I still remember, I was 16 (pokaže na sedeže zgoraj), when I first came here – to see Thin Lizzy«! Poklon njegovim mladostniškim idolom je bil v mojih ušesih toplo sprejet, saj sem se v dneh pred koncertom gibal po Dublinu, kjer sem odkrival preživelo zapuščino nesmrtnega Phila Lynotta in kompanije. A vrnimo se raje h koncertu!
Z izjemo treh komadov so Europe z izbranim repertoarjem zakorakali globoko v osemdeseta, kar je glede na sloves skupine logično, pa čeprav v intervjujih redno poudarjajo svojo osredotočenost in ponos na albume, izdane po ponovni združitvi v novem tisočletju. Skladbo Supersticious so zabelili z vmesnim motivom zgodnje Whitesnake uspešnice Ain’t No Love In The Heart Of The City, kar glede na Tempestovo kretenjsko sledenje seksipilnim odrskim gibom Davida Coverdalea sploh ni bilo presenetljivo. Izpod prstov Johna Noruma na desni strani odra so prihajale zanesljive solaže, pri katerih pa si je kitarist norveških korenin puščal odprt interpretacijski prostor, kar je še pripomoglo k že tako eksplozivni dinamiki klasičnega Europe materiala. Po vedno dobrodošli dvigovalki mravljincev Sign of the Times so Švedi presenetili z izvedbo redkeje igrane Cherokee, ker pa je ura na levi strani dovoljeno minutažo odštevala vse prehitro, so bili Europe zaključek primorani skrajšati za en komad. Največja hita Rock The Night in The Final Countdown sta na noge vendarle uspela dvigniti (razvajeno, ali zgolj zahtevno?) londonsko publiko, navkljub grenkemu priokusu zaradi neprimerne sediščne lokacije pa je srečanje z evropskim hard rockerskim biserom osemdesetih znalo potešiti apetite – kot vedno do sedaj!
Kot nosilci večera so se, edini s polno časovnico, londonski publiki še drugi večer zapored predstavili ameriški velikani melodičnega in klasičnega rocka, FOREIGNER. Gre za skupino, ki v zadnjih šestih, sedmih letih pridno koncertira tudi na naši strani Atlantika, kjer so si v teh letih ponovnega rednega pojavljanja že uspeli utrditi davno tega dobljen sloves lomilcev ženskih src in prave koncertne poslastice.
Od izdaje njihovega poslednjega albuma »Can’t Slow Down« je minilo že pet let, v katerih so nas zbombardirali s serijo koncertnih izdaj in kompilacij, nazadnje so februarja izdali zbirko najlepših balad »I Want To Know What Love Is: The Ballads«. Ker gre za skupino s številnimi radijski hiti, so izdaje podobnih kompilacij seveda dobičkonosne, iz glasbenega vidika pa lahko oboževalci zgolj skomignemo z rameni in si zastavimo vprašanje: je mar tega res treba?
Foreigner so udarili s standardnim začetkom dveh naslovnih skladb, Double Vision in Head Games, a glej ga zlomka, na odru se je na mestu glavnega kitarista pojavil najnovejši član zasedbe, Bruce Watson. Foreigner že nekaj let nastope preračunljivo začenjajo brez svoje prve strune in ustanovitelja zasedbe, Micka Jonesa, ki prepotrebne atome moči varčuje za nadaljevanje koncerta. Za tem malim, na koncertu skorajda neoopaznim trikom se znova skriva šelestenje zelencev, saj Foreigner očitno koncertirajo »za vsako ceno«. Prve tri komade brez šefa zasedbe, kar je, roko na srce, težkoopravičljiva gesta.
K sreči krmilo odrskega dogajanja v rokah drži Kelly Hansen, zdaj že 52-letni možakar, ki pa bi mu jih glede na poskočnost prisodili pol manj. Možak poseduje prav vse elemente dobrega frontmana. Karizmatične kretnje, poigravanje z mikrofonom in vzpodbujanje pododrja so že stalnica njegovih koncertnih nastopov, nič manj prepričljivo ni niti opravljanje vokalnih dolžnosti, kjer dokazuje, da so mu razponi Lou Gramma že zdavnaj zlezli pod kožo, istočasno pa jim uspeva dodati svojo lastno identiteto. Kelly Hansen je med hit skladbo Cold as Ice skočil iz odra in si privoščil dolgo pohajkovanje med publiko, kar je komadu epskih razsežnosti dodalo še pravo teatralno noto! Po eni najlepših skladb celotnega kariernega raztežaja Witing for a Girl Like You se je kolegom na odru po Hansnovi posebni predstavitvi (končno!) pridružil Mick Jones, ki je bil v nadaljevanju koncerta poleg že omenjenega frontmana ves čas v soju žarometov.
Vidno mesto v igranem repertoarju je to pot predstavljal samonaslovljeni prvenec skupine iz daljnega leta 1977, ki je nastal v času, ko so prog rockovski titani začeli ustvarjati vse bolj melodično glasbo in pomagali pri oblikovanju AOR žanra. Duh časa lepo ujemata zaigrani skladbi Feels Like the First Time in še izraziteje Starrider, ki poleg kompleksnejše strukture vsebujeta zasanjan, atmosferično nabit preplet klaviatur izpod prstov Michaela Bluesteina (možak se je na odre vrnil po prebolelem raku!) in Thoma Gimbela. Perfekcionistično izklesano pripoved največjega možnega erotičnega kalibra utelešuje Urgent, skladba z enim najlepših vložkov saksofona v zgodovini rocka. Intimo vseh romantičnih duš sta nato razbila daljši solo točki na klaviaturah in bobnih, v času katerih so si ostali fantje za odrsko kuliso lahko privoščili oddih, morda celo družbo kisikove bombe. Na tej točki je nastala težava! Nisem se mogel znebiti občutka, da so Foreigner v zadnjih dveh, treh letih z vse daljšimi Hansnovimi nagovori in premetenimi triki začeli kupovati čas pri neusmiljeno tik takajoči uri Micka Jonesa. 69-letni arhitekt zasedbe je na odru deloval popolnoma kredibilno in je pridno izkoriščal vso pozornost, vseeno pa intenziteta koncertov ni več na najvišji kinetični ravni. Jones se je za zimzeleno baladoI Want to Know What Love Is usedel za klaviature in kar sam otvoril znamenit ljubezenski motiv, pri katerem se je bendu (podobno kot denimo že na londonskem High Voltage Festivalu 2010) pridružil zborček kakšnih ducat backvokalistk nedolžnih, najstniških obrazov. Vokalno okrepljeni so Foreigner še poslednjikrat tega večera pihali na duše vsem prisotnim zaljubljencem, čeprav bi boljša ozvočitev gostinj na odru brez dvoma še povišala spremljajočo voltažo mravljincev!
Stari glasbeni mački s Foreigner na čelu so razprodan avditorij londonskega Hammersmith Apolla vrnili nazaj v osemdeseta, ko je na lestvicah kraljevalo rockersko izročilo melodične briljance. Foreigner, Europe in FM so skupine vsaka s svojo lastno potjo in identiteto, prav vsaka je tega večera uspela dodati svoj kamenček v mozaik še enega nepozabnega koncertnega doživetja.
avtor: Urban Bolta
fotografije: Urban Bolta
Setlista:
FOREIGNER:
1. Double Vision
2. Head Games
3. Cold as Ice
4. Waiting for a Girl Like You
5. Feels Like the First Time
6. That Was Yesterday
7. Dirty White Boy
8. Starrider
9. Urgent
10. Keyboard and Drum Solo
11. Juke Box Hero
————–
12. Long, Long Way from Home
13. I Want to Know What Love Is
14. Hot Blooded
EUROPE:
1. Riches to Rags
2. Firebox
3. Superstitious
4. Let the Good Times Rock
5. No Stone Unturned
6. Carrie
7. Scream of Anger
8. Sign of the Times
9. Cherokee
10. Rock the Night
————–
11. The Final Countdown
FM:
1. Tough Love
2. I Belong to the Night
3. Don’t Stop
4. Closer To Heaven
5. That Girl
6. Crosstown Train
7. Burning My Heart Down
