Lokacija: Trst (Trieste) / Dom pristaniških delavcev (Teatro Miela) / Italija
Datum: četrtek, 20.11.2014
Nemara se še kdo med vami spominja nastopa ameriških heavy metal starost Lizzy Borden na ljubljanski Metelkovi pred točno tremi leti. Kako čas hitro beži! Sploh za Lizzy Borden, ki z evropsko turnejo proslavljajo tri dekade svojega obstoja. Trideset let vzponov in padcev vse do današnjega dne, ko kljub lepemu jubileju bolj kot ne životarijo in v manjših klubih preigravajo za kruh in mleko. Tradicionalnemu heavy metalu se danes ne pišejo najboljši časi, veter, ki je zapihal v njegova jadra ob vstopu v novo tisočletje je spremenil smer, nad gladino tako ostajajo zgolj najvztrajnejši. Tisti srednje veliki bendi, ki so sredi in v drugi polovici osemdesetih pisali zgodovino ameriškega heavy in speed metala (Riot, Liege Lord, Metal Church, Armored Saint, Lizzy Borden…), a se niso dotaknili bajnega komercialnega uspeha, četrt stoletja kasneje pobirajo zgolj še drobtinice.
Lizzy Borden so tridesetletnico preigravanja lansko leto obeležili z obširno turnejo po rodnih Združenih državah, letošnjo jesen pa smo na račun prišli tudi njihovi evropski poslušalci. Ko je že vse kazalo, da bosta njihova nam najbližja postanka v Bologni oziroma na Dunaju, so turneji naknadno dodali štiri nove termine, med drugim tudi v Trstu, kamor se je podala tročlanska Rockline ekipica.
Ob našem prihodu v nekdanje slovensko mesto je Dom pristaniških delavcev še sameval, zato smo se vanj podali šele po obvezni etapi okoli bližnjega glavnega mestnega trga. Ob vstopu v kulturno dvorano so nekaj deset glavo publiko že zabavali Damned Pilots, groteskna skupina grotesknega zvoka. Počasi se kotaleči doomerski riffi v navezi z nenavadno opravo članov benda (izstopal je basist s čelado z meter dolgimi dredi) so pritegnili nemalo kratkoročnega zanimanja, za daljšo memoralizacijo »Prekletih pilotov« pa ni bila dovolj niti med avtorsko glasbo pomešana priredba kultne samonaslovljenje Black Sabbath klasike iz davnega leta 1970. Drugi ogrevalni akt večera so bili Nightglow, skupina z bivstveno daljšim stažem kot predhodniki na odru, saj njihove korenine segajo vse do leta 1998. Nightglow so se izkazali za uigran in tehnično odlično podkovan kolektiv, ki ničesar ne prepušča naključju. Tradicionalno postavljene heavy metalske linije so v refrenih prerasle v epsko vokalno predstavo, tuje jim ni torej niti spogledovanje z elementi power metala. Tega večera je bila v ospredju predstavitev lansko leto izdanega prvenca »We Rise«, s katerim Nightglow pokončno zrejo v prihodnost.
Scena je bila že kmalu pripravljena na šokantni napad ameriškega metala, ko se je po odru razporedila inštrumentalna trojica in nastop otvorila s komadom Master of Disguise. Lizzy Borden sestavljajo znanca iz Ljubljane, originalni bobnar Joey Scott in basist Marten Andersson, na kitari pa je povratnik Ira Black, saj je njegovemu predhodniku v vmesnem času uspel velik met in danes igra pri Zakk Wyldovih Black Label Society. Ob prvih verzih je izza odrske scenografije pritekel nizkorasli Lizzy Borden s troobrazno masko na glavi. Strašljiva pojava že v samem štartu ni skoparila z izročilom zasedbe, ki si je ime nadela po zloveščem liku iz ameriške zgodovine, dekletu z imenom Lizzie Borden, ki je konec 19. stoletja s sekiro pokončala svojega očeta in mačeho. Skupina slovi po šok rockerskih nastopih v stilu Alicea Cooperja ali Kissov, s to razliko, da se celoten teater tako ali drugače navezuje na krvoločno zgodbo (nikoli obsojene) Lizzie Borden.
Zvok je bil sprva nerazločen, Blackova kitara je s čebeljo skromnostjo brenačala samo iz njegovega monitorja, a se je do prve tretjine koncerta tudi ta karakteristika izboljšala. Zaradi ugodnejše finančne računice so Lizzy Borden opustili dvokitarsko harmonijo in vso šeststrunsko igro naložili na pleča visokoplečega Ire Blacka, mojstra svojega posla, ki si je v preteklosti kruh služil pri skupinah kot so Vicious Rumors, Metal Church in Heathen. Vsega sto prisotnih duš iz blizu in daleč (manjkala ni niti zagrebška ekipa) pač ne predstavlja neusahljivega denarnega prihodka, zato so glamurozne Lizzy Borden predstave iz osemdesetih preteklost. A kvartet se ni dal! Vajeni vseh prigod tega planeta so kljub slabemu obisku na odru stali profesionalno in z vedrim nasmeškom zabavali vsega nekaj vrst (tokrat prevelike) dvorane Pristaniških delavcev.
Lizzy Borden je z ekspresnim menjavanjem garderobe in ostalih rekvizitov glasbenemu sladokustvu dodajal še vizualno predstavo. Kiji, sekire, pregrinjala in maske so se menjale kot po tekočem traku, zlovešča vsebina je skladno dopolnjevala motive igranih klasik Notorius, Rod of Iron in Eyes of a Stranger. V osrednjem delu nastopa sta svoje mesto našla singla še vedno poslednjega studijskega albuma »Appointment With Death« (2007) Tomorrow Never Comes ter Under Your Skin, mednje pa so Američani uvrstili mavrični zimzelen Long Live Rock ‘n’ Roll. »Si nocoj želite še več krvi?«, kot iz topa ustreli Lizzy, naš kolega Jernej Vene v slutnji prihodnjih trenutkov hitro pobegne iz prednje vrste, frontman pa na oder prinese odprto lobanjo, iz katere se cedi kri in začne z njo mazati obraze zabave željnih obiskovalcev (za vse puritance: »kri« je bila pravzaprav navaden malinin ekstrakt). Teatralnost je enakomerno curljala skozi celoten nastop in publiko vseskozi puščala v negotovem pričakovanju, kakšno bo Lizzy zagodel tokrat. Izvedbi najbolj prepoznavnih klasik skupine Me Against the World in American Metal sta dali slutiti, da je konec blizu. Vzdušje je za kratek čas ugonobila časovno neposrečeno umeščena bobnarska solo točka Joeya Scotta ob vstopu v bis, ko se je druženje z avtorsko Red Rum (»Love You To Pieces«, 1985) in prastaro motoristično himno Born To Be Wild po vsega uri in nekaj minutah že izteklo.
Za turnejo ob tridesetletnici delovanja je dobljena dobra ura teatralne Lizzy Borden zabave manj, kot smo pričakovali. Turneje ob posebnih priložnostih so ponavadi razlog za še doživetejše in pestrejše nastope, to pot pa je ugotovitev popolnoma nasprotna. Dokler je trajalo je bilo sladko, a je bilo odločno prekratko – »še dobro, da je Trst tako blizu«, smo si rekli in jo mahnili nazaj proti domu.
avtor: Urban Bolta
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Master of Disguise
2. Notorious
3. Roll Over and Play Dead
4. Rod of Iron
5. Eyes of a Stranger
6. Bass Solo
7. Tomorrow Never Comes
8. Long Live Rock ‘n’ Roll
9. Under Your Skin
10. There Will Be Blood Tonight
11. Guitar Solo
12. Me Against the World
13. American Metal
—dodatek—
14. Drum Solo
15. Red Rum
16. Born to Be Wild
