Nastopajoči: Leprous / Monuments / Kalandra
Prizorišče: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: torek, 28. 2. 2023
Leprous, imenitni progresivnometalski posebneži, so se zadnji dan letošnjega februarja ponovno vrnili v Ljubljano, da odigrajo v slovenski prestolnici nov koncert. In to kakšen. Po skoraj desetih letih, ko so proti koncu oktobra 2013 zaigrali v Orto baru, kjer so zabavali peščico progresivnometalskih glasbenih gurmanov, so tokrat konkretno napolnili prizorišče Kina Šiške.
Bend, ki deluje dobri dve dekadi, je med letoma 2009 in 2021 izdal osem studijskih albumov. Na njih je razkazal izjemno artistično radovednost in se v dobri dekadi tovrstne kreativnosti povzpel v sam vrh najbolj zanimivih in posebnih skupin sodobnih dognanj v progresivnem metalu, pa tudi progresivnem rocku. Z eno besedo. Eklekticizma jim ne manjka.
Skupina je v Ljubljano prispela v žepu z aktualnim studijskim albumom “Aphelion” (2021, RockLine recenzija), ki je izšel pred dvema letoma. V času torej, ko so bile koncertne turneje na globalni ravni žal utopija. Več kot polovico repertoarja sta zastopala albuma “Pitfalls” in “Aphelion” kar je zgolj dokazovalo s kakšnim žarom se je skupina odpravila na turnejo predstavljati svojo glasbo, ki jo ustvarja v zadnjih letih. Oba albuma sta stilsko tudi bolj sorodna, kot če ju primerjamo s starejšim (v vsem odličnim) materialom.
Koncertni večer so odprli Kalandra. Norveško-švedski rockerji, ki prefinjeno občujejo s tradicionalnim nordijsko-keltskim melosom in ga kujejo v sebi lastni art-folk format. Kalandra pomeni slovensko koledar. Dokaj blizu norveškemu izrazu, mar ne? Glasbena zgodba zanimiva za poznavalce izvajalcev, kot mdr. Aurora, London Grammar, Sleeping at Last, Wardruna. Preko predelave Wardruna originala Helvegen, so si Kalandra pomagali razširjati svoje ime. Skupina je v dobre pol ure definitivno prevzela in prepričala zlasti zavoljo mičnega vokala pevke Katrine Stenbekk in večkrat ezoterične, skorajda transcedentalne zvočne kulise za katere so v ozadju skrbeli Jogeir Daae Mæland (kitara), Florian Bernhard Döderlein Winter (kitara) in bobnar Oskar Johnsen Rydh. Dramatično, mistično in izpolnjujoče. S prepričljivo atmosferično gradacijo. Skupina s stažem desetih let delovanja je v Ljubljani predstavljala prvenec “The Line” (2020) ter se predstavila z odlično uigranostjo in kompaktnostjo. Mehkobo in čutnostjo. V sredini je svoje prispeval tudi instrumental Goat Horn Jam, ki je vse to zgolj potrjeval. Bend je ob koncu požel konkretne ovacije, saj je docela presenetil tudi tiste, ki skupine pred srečanjem v Kinu Šiški, še niso (dobro) poznali. Skupina ne uporablja bas kitar, se pa kitarista poslužujeta mnogih trikov, tudi rabe violinskega loka.
Monuments, so britanski metalcore kvintet, ki je na oder prinesel povsem drugo energijo! Druga zgodba. Moderno progresivnometalska, ki se vrti ob liku izvenserijskega nekdanjega Fellsilent kitarista Johna Brownea, je pritegnila v prve vrste zlasti tiste, ki so iskali več riffovske rušilnosti kombinirane s kričavo vnemo, kot jo dostavlja Monuments vokalist Andy Cizek. Tehnična kompleksnost, ki postavlja Monuments v špico novodobnih skupin oprtanih z djent in mathcore manevri, kjer ni težko zaznati niti jazzovskih vsebin zapakiranih v metal, je na trenutke jemala dih. Ob poliritmičnih ekscesih, ekstremni hitrosti Brownea na kitari ter občutku, kot da se kvartet pri tem poigrava s peresno lahkoto – karikirano rečeno, da lahko ob vseh dihjemajočih ekscesih vsak od članov hkrati še vedno najde čas, da z eno izmed rok sreba poleg kavico, lahko rečemo, da vsa reč meji že skoraj na perverzijo. V pozitivnem smislu. Neverjetno, v kakšne ekstreme posega danes glasbeno-tehnična napiflanost. To da je skupina prešla iz kvinteta v kvartet, za kar upamo, da ne bo več posegala po tako pogostih menjavah v prihodnje (beri: Browneu je pač težko slediti), se Monuments na odru ne pozna bistveno. Pokritost zvočnega prostora na odrih ostaja neomajna. Štirideset minut obče telovadbe (ob vseh vratolomnih juriših) je sklenila odlična nova skladba The Cimmerians vzeta iz aktualnega albuma “In Stasis” – z jazzovskim uvodnim kitarskim ‘clean’ delom, ki bi ga lahko Browne po mili volji malo podaljšal. A ni bilo več časa. Bend je v svojem artističnem ekstremu dostavil bombastično vrhunski šov.
Leprous! Uvodoma (kaj uvodoma? – smo namreč že na tretji tretjini reportaže) je treba izpostaviti izjemen obisk. Šiška je bila obilno zapolnjena. Ne ravno razprodana, a tudi ne prav daleč od razprodanosti. Leprous, ki so obiskali leta 2013 Orto bar in kasneje nastopali tudi na Metaldays festivalu (nepozabno je bilo srečanje s skupino ob 17 uri popoldan ter sončni pripeki 23. 7. 2018, ko je bend ožemal znoj iz svojih sivih srajc z dolgimi rokavi), so potrdili da rastejo. Niso zrasli le artistično. Pač pa tudi v pridobivanju publike. Mas. Na globalni ravni. Raba angleškega jezika pri sporazumevanju za gornjim in spodnjim šankom je bila tega večera precej običajen pojav, kar je potrjevalo da si je prišlo ta ljubljanski koncert ogledat mnogo obiskovalcev iz tujine. Še pred štirimi leti, ko smo Leprous gledali prav tako v februarju sredi graškega kluba Explosiv, si nihče ni upal pomisliti, da bo skupina dosegla nek preboj tudi v smislu doseganja širše priljubljenosti. Nemara je k temu pripomoglo tudi globalno predvajanje serije ‘lockdown’ koncertov iz domačega Nottodena v letu 2021.
Bend je torej predstavljal obilneje zadnja dva albuma. Einar Solberg je pričakovano osupnil s svojo vokalno predstavo, ki ji skorajda ni para. Vseskozi je v višavjih. Ekstremnih in le redko normalnih. Vokalna tehnika je izjemna in Einar je definitivno bistveni element, ki daje s svojimi vokalnimi karakteristikami Leprous izraziti pedigre artističnega unikuma. Kvintet (plus koncertni član in čelist Raphael Weinroth-Brown) je s predstavo očaral. Perfekcija in vrhunska uigranost ob vsej komponistični razgibanosti ter teatralnem sukanju skozi mirne (skorajda sanjave) pasaže, ki jih prekinja adrenalinska preganjavica srboritejših (rifovskih) delov, je potešila in dostavila briljantno koncertno izkustvo. To je bilo potihoma pričakovano. A dokler tega ne doživiš in ne občutiš v živo in na lastni koži, ti firbec preprosto ne da miru.
Pri Leprous je fascinantno da igrajo vsi člani pravzaprav vse instrumente. Glasbeno visoko študirani in izobraženi glasbeniki so se med koncertom sukali od svojih primarnih instrumentov kot po tekočem traku za klaviature, kar je bila mdr. tudi domena vokalista Einarja Solberga ter neverjetno agilnega in aktivnega čelista Raphaela Weinroth-Browna. Pri tem je zanimivo opazovati, da se niti enkrat ne uštejejo. Vsak natanko ve kaj mora postoriti v določeni točki koncertnega večera. Pri tem pa morajo imeti instrumentalisti vseskozi na očeh vživetega Solberga, ki izkorišča oder tudi s konkretnimi sprehodi zdaj na levo, zdaj na desno stran, da ga kdo ne zruši.
Solberg je nekje na polovici ljudem dal na izbiro in glasovanje štiri točke Running Low, Angel, Alleviate ter Forced Entry. Slednji dve sta bili na koncu glasovanja zelo izenačeni. Ker se Solberg ni mogel odločiti je vrgel med publiko predmet (zdi se mi da kos zmečkanega papirja). Tisti ki ga je ujel v publiki, pa mu je moral sporočiti izbor med tema skladbama. Zmagala je Forced Entry kar je razveselilo zlasti vse, ki prisegajo na zgodnejše, z mnoštvom distorziranih decibelov izdatneje oprtano obdobje delovanja skupine. Mimogrede je tako tudi drugi studijski album “Bilateral” (2011) bil vsaj z eno skladbo deležen koncertne pozornosti. Dejansko bi lahko v vsem večeru našel le en (manjši) minus. Izvedbo še kakšnega starejšega komada več. Se pravi iz ere 2009 – 2015. A to so že minorne opazke.
Bend je v finalu očaral z odlično novo Nighttime Disguise (“Aphelion”) ter se vrnil po obvezni dodatek z mračno in izrazito atmosferično kompozicijo The Sky Is Red (“Pitfalls”) s katero je še zadnjič prevzel publiko, ki se ob koncu nikakor ni premaknila iz stanja hipnoze. Občutja so bila na moč pečatna. Leprous te preprosto premaknejo. S svojim žanrsko talilnim loncem so pojem glasbene perfekcije, ki jih postavlja na unikatno mesto progresivnometalskega žanra. Z vnemo in žarom koncertne briljance izkazane v Ljubljani bo zanimivo opazovati do kam bo seglo osvajanje glasbenih mas na globalni ravni. Ko je Solberg med koncertom spraševal: Koliko ljudi nas je videlo v Orto baru, sta se v publiki oglasila mogoče dva. Ko je stopnjeval vprašanje je dobil povraten odziv da je na festivalu Metaldays videlo skupino že več ljudi. Obisk v Šiški leta 2023 pa je zgolj potrdil, da skupini popularnost več kot očitno raste. In Leprous so to dosegli po naravni evoluciji. S svojo trmo edinstvenega glasbenega vizionarstva, kar je dejansko tisto največ, kar ti lahko določen izvajalec tudi da in ponudi.
Besedilo: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen (št. 14, 23 & 44-48)
Kalandra setlista:
1. Borders
2. Slow Motion
3. Naive
4. Virkelighetens Etterklang
5. Goat horn jam
6. Ensom
7. Brave New World
Monuments setlista:
1. I, the Creator
2. Opiate
3. Leviathan
4. Empty Vessels Make The Most Noise
5. Cardinal Red
6. False Providence
7. Lavos
8. The Cimmerian
Leprous setlista:
1. Have You Ever?
2. The Price
3. Illuminate
4. Observe the Train
5. On Hold
6. Castaway Angels
7. From the Flame Play
8. Forced Entry (izbrana s strani publike ob ponujenih treh opcijah: Running Low, Angel, Alleviate)
9. Out of Here
10. Slave
11. Distant Bells
12. Below
13. Nighttime Disguise
—dodatek—
14. The Sky Is Red
