Založba: Insideout Music
Datum izida: 27. 8. 2021
Produkcija: Leprous
Dolžina albuma: 56.04 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 9.0/10
Leprous! Norveški progresivni rockerji, ki so v več kot dveh dekadah od kultne klubske atrakcije, polagoma preraščali v eno glavnih in vodilnih sil na današnjem prizorišču progresivnega metala in progresivnega rocka, se torej vračajo z novim albumom. Imenuje se »Aphelion«.
»Aphelion« pomeni v astronomiji točko na ekliptiki na kateri je planet najbolj oddaljen od Sonca oziroma zvezde okrog katere se vrti. Imamo celo slovenski izraz. Odsončje, kar je lahko v glavah teh norveških briljantov sinonim za marsikaj, nasploh pa za nizanje mračnih in temačnih glasbenih krajin, kjer so skandinavski glasbeniki v splošnem že kar pregovorno od nekdaj izvrstno počutijo!
»Aphelion« lahko označimo za najbolj dovršen in dorečen, recimo kar najbolj zrel album s strani Leprous do tega dne. Skupina se z njim ne ustavlja. Znova preizkuša in predstavlja eksperimentalne podvige, s katerimi dokazuje, da nosi in poseduje kreativni dinamit, ki se vžiga z nezmanjšano domiselno eksplozivnostjo, četudi je mogoče na ta album gledati tudi s stališča, da se je skupina za hip spogledala s koreninami preteklega opusa prehojene glasbene poti. Gre za izjemno uravnotežen album. V smislu individualnega nivoja kompozicij, ki se v komponistično-eksperimentalnem razkošju medsebojno močno odklanjajo. Ravno to je tisto kar najbolj privlači pri Leprous. Zgodba za katero veš kakšna bo, a te vedno znova zasači nepripravljenega in kot takšna prijetno preseneča.
Niso več tako metal, pa čeprav ostajajo metal. Ali drugače rečeno. V estetiki aranžiranja se sooča novi album s trenutki navdahnjenimi tudi nad pop estetiko osemdesetih. Za tovrstne zglede lahko Einar vselej pokuka tudi k rojakom A-HA. Vse je na svojem mestu. Album je nova zgodba na moč spravljivega pajdašenja vodilnih motivov s strukturami vzorčenja, programiranja (ni več skrivnost da so vzorniki Leprous mdr. tudi Radiohead), kar znova prinaša podobo kompozicij, v katerih stopa v ospredje elektronika (Silhouette).
Trenutki hrupne (metalsko našopirjene) implozije, so večkrat namerno ‘presekani’ z organskimi in subtilnimi pasažami, kjer spremlja Einarja po potrebi le klasični klavir. V teh momentih poudarjanja organskih zvočnih pastel ter izpovedne intime, ostaja Einar s svojim vokalom, ki je glede vseh superlativov dobesedno težko opisljiv, nedotakljiv. S svojo vokalno držo in predstavo potrjuje Einar, da velja za enega najboljših pevcev post-milenijskih progresivnometalskih bendov nove generacije, kamor sodijo s svojo superiorno samoraslostjo že lep čas tudi Leprous. To vse je obelodanjeno že v uvodni, skrajno dramatični Running Low, ki je poleg opisane drže razvoja dogodkov, za povrhu konkretno zasoljena tudi z aranžmaji neo-klasicizma (dodana godala, pihalni orkester). Kombiniranje aranžmajev z godali in pihali srečamo kasneje tudi v The Shadow Side, pa v izhodu Nighttime Disguise.
Brez skrbi. Četudi je že kar pregovorni razvoj čudaštva kitarskih akordov znova soodvisen z razvojem kompozicij, kot jih ustvarja Einar pretežno na klavirju, ohranja »Aphelion« točkovno še vedno tisti dražljivi moment, kjer sproducira Suhrke-jevo osemstrunsko veslo tudi kakšno konkretnejšo modno ‘djent’ granato, kot je to nakazano v najbolj raziskujoči in progresivno najbolj razgibano ‘begavi’ skladbi albuma, to je sklepni Nighttime Disguise.
Leprous posedujejo še naprej neverjeten občutek za razvoj teatralnosti, pri čemer ne skrivajo drznih ter nadvse duhovitih potez sebi lastne zveličano kreativne ambicioznosti ter tako neprenehoma navdušujejo z eklekticizmom, ki tako med poslušanjem vedno znova pričara moment sladko šokantne nepredvidljivosti in deljenja trenutkov sladkega presenečanja. Z vsem tem razvaja skupina tudi na novem albumu svojo publiko v kateri mrgolijo čete najbolj zahtevnih in razvajenih poslušalcev.
Vredno je izpostaviti doprinos Baard Kolstada. Bobnar je esencialni gradnik edinstvenega glasbenega značaja skupine. Vendar pa je mnogokrat ignoriran, ko pride do debat o glasbeni dosežkih skupine. Baard je vrste posebnež, saj s precej skromnim bobnarskim setom, sploh ko govorimo o žanrski oznaki »progresivno«, postori v kompozicijah ogromno. To pot prihaja njegovo delo izraziteje v središče pozornosti, sploh v številnih daljših pasažah, pa tudi skladbah kot celoti, kjer nadvladujejo atmosferični deli, ki plovejo na programskem vzorčenju in sintetizatorskih pregrinjalih. Skokovito preklapljanje med vodilnimi ritmičnimi ključi, pa tudi ‘rešetanje’ razpoložljivega prostora znotraj skladb, je Baard fantastično izkoristil in se izkazal za eno največjih atrakcij tega albuma. Tako aktivnega snare bobna v progresivnem metalu in progresivnem rocku zlepa ne najdeš. V Silent Revolution se Baard še posebej slikovito ‘raztelovadi’. Genialno lomi ritme.
Einar pa nad vsem zapisanim do tega dela eseja, ostaja vsekakor poglavje zase. Neverjetno izpopolnjen glasbeni umetnik. To je vokalist, ki lahko odpoje karkoli in lahko poje kjerkoli. Ne glede na žanr. Madrigale? S peresno lahkoto. Tudi tokrat je njegova predstava osupljiva in sama po sebi nov vrhunec dopolnjenega diskografskega opusa skupine. V skladbah, kot je Out Of Here, razkaže Einar kako presunljivo lahko zleze pod kožo s svojo sentimentalnostjo. V vokalnih vražah, ki krasijo njegov izpovedni značaj je dobesedno neulovljiv in edinstven. Na vsej aktualni svetovni glasbeni sceni. Zato lahko v albumu »Aphelion« uživajo mdr. tudi bolj resni poslušalci, ki sicer prisegajo na operne arije.
Da ne dolgovezim. Narava same glasbe skupin, kot so mdr. Leprous, je pač težko racionalno opisljiva. Kamorkoli postaviš piko, se odpirajo vedno novi in novi nepopisani listi papirja. Takšna je tudi glasba albuma »Aphelion«. Edinstvena in neulovljiva. Čarobna, mistična in hipoma prevzetna. Izzivalna, drzna, v vsej iskrenosti hkrati ‘peklenska in krhka’. Nedoločljiva. Svobodoljubna. Resnicoljubna. Četudi lahko deluje »Aphelion«, kot album, kjer je skupina že lep čas nazaj izpovedala bistvo svojega artističnega vizionarstva, pa ravno zavoljo vse užite edinstvene samobitnosti in samoraslosti, ohranjajo z njim Leprous, tudi po 20. letih delovanja, karakter ene najbolj zanimivih glasbenih atrakcij. Z »Aphelion« ohranjajo Leprous kipečo držo umetniške kreativnosti v nedotaknjeno brezmadežni čarobnosti, ki bo notranje izpolnila in potešila še tako razvajene glasbene gurmane.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Running Low (6:30)
2. Out of Here (4:16)
3. Silhouette (3:45)
4. All the Moments (6:52)
5. Have You Ever? (4:42)
6. The Silent Revelation (5:45)
7. The Shadow Side (4:29)
8. On Hold (7:48)
9. Castaway Angels (4:53)
10. Nighttime Disguise (7:04)
Zasedba:
Einar Solberg – vokal, klaviature, programiranje
Tor Oddmund Suhrke – kitara
Robin Ognedal – kitara
Simen Børven – bas kitara
Baard Kolstad – bobni
Sodelujoči glasbeniki:
Chris Baum – violina
Henriette Lindstad Børven – violina
Ellen Fjærvoll Samdal – violina
Karen Suhrke – čelo
Raphael Weinroth-Browne – čelo
Pål Gunnar Fiksdal – trobenta
Blåsemafian – pihalni orkester
