Lenny Kravitz (predskupina: Devon Ross)
nedelja, 28. 7. 2024
Pulj (Pula) / Arena Pula / Hrvaška
Lenny Kravitz je ameriški kantavtor, ki je v karieri prodal preko 40. milijonov studijskih albumov. Njegovi koncertni nastopi slovijo po izjemni energični in vibracijski dimenziji, ki je zmes perfektne uigranosti, briljantne zvočne uravnilovke ter intenzivne izvedbene podoživetosti, kar pomeni da je to pravzaprav eden tistih izvajalcev, ki na odru in ob stiku s publiko ponudi vse. Zadeva ne ostane le pri besednih obljubah in zagotovilu. Ne, Lenny dejansko dostavlja v živo ne le optimum, pač pa izkustvo više od tega, ki vodi proti maksimumu.
Mož je v letošnjem letu izdal album “Blue Electric Light”, ki ga je posvetil svojemu največjemu navdihu – tako rekoč glasbenemu vodniku in mentorju, pokojnemu Princeu. Promociji tega albuma je bila posvečena tudi njegova poletna evropska turneja, ki je nosila identičen naslov. Vendar pa kot je to že večletni ritual, tako Lenny, kot njegova zvesta publika ve, da nobena turneja ne more ‘preživeti’ brez ‘best of’ repertoarja. Torej takšnega, ki se šibi od njegovih največjih uspešnic. To ljudje od njega preprosto zahtevajo.
Koncert je bil dlje časa povsem razprodan. Arena v Pulju je tako rekoč sanjsko prizorišče – ne le zavoljo svojega statusa spomenika, ki sodi med največje svetovne zaklade kulturne dediščine, pač pa akustike, ki je zlasti v parterju načeloma brezhibna. A je bilo treba do prihoda Grammyjevca še malo počakati. Oder je pred tem zasedla indie in alternativnorockovska glasbenica z nazivom Devon Ross, ki jo obkroža njena spremljevalna zasedba. Iz takšnih in podobnih izvajalcev se danes na sceni že več let dela nepregledna gužva, pa tudi kaos. Preproste pesmice, hlipav vokal, potrgan, podrapan, blago heroinski izgled benda – na čelu z Devon, mrki, resni pogledi, tuleči naravnost uperjeni ritmični ‘drive’ in škripave kitare. Vplivi post-punka osemdesetih so slišni. Ker je punca tudi model in igralka, ji ta popularnost seveda odpira vrata tudi do koncertnih prizorišč. A glasbeno silno dolgočasi. Ker je, kot povedano, takšnih izvajalcev – s takšnim slogom, na sceni danes za cel nepregledni ocean. Punca je v februarju letos izdala svoj debitanski EP “Oxford Gardens” in glej ga zlomka, že naslednji dan odpira koncerte pred Lennyjem Kravitzem. Sanje o katerih sanjajo mnogi, ‘na garažo’ večno obsojeni izvajalci, ki posedujejo zagotovo več glasbene substance oziroma avtentične umetniške vrednosti. A tak je krut svet glasbenega biznisa, ki od nekdaj izbira v koga se splača vlagati denar. Slednja dikcija bi še skorajda 100% držala tudi tokrat, v kolikor v miks omenjenega EP-ja ne bi bil vmešan Lennyjev kitarist Craig Ross, kar pomeni, da je punca dobila zagotovo tudi konkretno podporo s strani Lennyjevega menedžmenta. Dekle je z ekipo predstavila skladbe EP-ja: Mine Not Yours, Swim, I Don’t Wanna in Killer. Lepo, korektno, a brez presežnih vrednosti.
Lenny je vskočil s svojo ekipo naravnost v jedro biti kar dve uri in pol dolgega nastopa. Z verjetno najbolj navitim hitom kariere – Are You Gonna Go My Way. ‘Flyin’ V’ je tu, njegov ‘poroženelo – usnjeni’ vokal še bolj. Topovska granata izklesanega izvedbenega dometa. Tu smo! Arena znori. Publika je v hipu njegova. Mož je neverjeten. Konec maja letos je zaokrožil 60. let. A deluje kot 20 letni žrebec, željan in voljan dokazovanja. Smo na obzorju predstave, ki polni z energijo. To je obratno od glagola ‘vsrkavati’. Veste torej o čem je govora. Torej, tudi če nisi neposredno zaprisežen Lenny Kravitz privrženec, te možakar s svojo vrhunsko glasbeno ekipo, preprosto hipnotično potegne k sebi, da postaneš njegov. Sam sodim v to kategorijo. Brez pričakovanj. Prvič v živo z Lennyjem. Dobesedno. ‘Ubil’ me je. In verjetno ni bilo nikogar, ki bi po koncertu menil kako drugače.
V vrtincu največjih uspešnic, so najnovejše TK421, bolščava Paralyzed in v finalu odlična, s posebno eleganco čustev prežeta Human, delovale, kot da od nekdaj sobivajo z vrhunci Lennyjeve kariere. Obkrožen z izjemno ekipo – v nekem trenutku si naštel na odru z Lennyjem vred kar 10. ljudi, ki so (ob Lennyju): dolgoletni kitarist Craig Ross, basist Hoonch Choi (skrbi tudi za klaviature), najbolj popularni del njegove ekipe – to je že kar ikonska, ‘košatogrivo igriva’ bobnarka Jas Kayser, glavni klaviaturist George Laks, trobentač Cameron Johnson, saksofonista Harold Todd in Michael Sherman in spremljevalna vokala Amiri Taylor ter Raheim Taylor, je Lenny dostavil najboljše. Vse po kar je prišla njegova publika. Bilo je kot v panju pobesnelih os. Z vso vročino, ki jo je ob koncu julijskih dni deležna lahko le hrvaška Istra. Dekleta in ‘zrelejša’ dekleta, so deklamirale, recitirale in pele vse kar je prihajalo z odra. Seveda so gibe in nagovore Lennyja navdušeno in kričavo ‘poveličevale’ s povratnimi – tudi nebrzdanimi reakcijami, kar pomeni, da je Lenny prebudil strasti in emocije, kar je tudi osnovno poslanstvo slehernega glasbenega umetnika. Da te ‘premakne’! S takšnim glasbenim arzenalom ne gre drugače. Vseeno je ob tem še posebej vredno izpostaviti skladbo Fear z Lennyjevega prvenca “Let Love Rule”. To je možakar z ekipo raztegnil v celih enajst minut. Ne le to, da jo je v karieri igral zelo malokrat v živo, pač pa je prav v tej skladbi in na enem mestu Lenny z ekipo demonstriral vrhunsko vrvohodstvo v smislu neverjetne glasbeno zaokrožene obtesanosti in iztesanosti same ekipe. Skladba je bila podaljšan v jazz-funkovski jam, ki je v prvem delu te seanse odstrl vrata za improvizacijo klaviaturistu Georgeu Laksu, drugi del pa je v celoti pripadel pihalni sekciji, ki je ‘razdrla’ skladbo na prafaktorje ter jo ponesla v krešendo. V celokupnem seštevku je skladba Fear eden vrhuncev aktualne Lennyjeve turneje, kjer prihaja do neposrednega izraza vsa kvaliteta, nebrzdanost talentov, strasti ter emocije, silovito, eruptivno in na enem mestu z masivno plazovitim pretresom, do težko opisljive burne manifestacije.
Lenny je tega večera skozi rondo izvedenih uspešnic tudi potrdil, da je, kot komponist in vizionar, pravi pravcati ‘slogovni kameleon’. Publika mu je pri tem jedla iz rok. V veliki finale z Always On The Run, American Woman in Fly Away! Dihjemajoča kompaknost in izvedbena uigranost. V vseh ozirih, pri čemer je podkožna, skoraj nezavedno nalezljiva ritmika njegovih skladb zagotovo bistveni element, ki prispeva k doseganju efekta grabežljive vraže, da te predstava pelje na visokih valovih prevzetne, takorekoč edinstvene glasbene vibracije.
Odlično, ganljivo in osebno izpovedno Human z najnovejšega albuma “Blue Electric Light” je Lenny privarčeval za prvo točko obveznega dodatka, veliki finale pa zasolil z istoimensko klasiko prvenca Let Love Rule, pri čemer se je podal z odra ter prehodil po dolgem in počez prostor za fotografe ter se rokoval s privrženci prve vrste. Noro praznovanje. Človek bi rekel kar edinstveni glasbeni ritual. Dve uri in pol. Pri čemer je čas minil hipoma. V trenu očesa. Kot se spodobi za renome in reputacijo tega vrhunskega odrskega interpreta, ki se ga leta zlepa ne oprimejo!
Z eno besedo: “Najboljše od najboljših!” Vsa tista predkoncertna evforija, ki je mdr. posredno naganjala strah v kosti kako sploh priti do kakšne razpoložljive vstopnice, je bila v vsem upravičena tega prekrasnega večera v puljski Areni. Od razprodanega prizorišča, do vseh teh enkratnih in neponovljivih trenutkov ‘od tod v večnost’, ki jih pričara enovit, silovit in v besedah neopisljiv trenutek kemične ekstaze v navezi Lennyja s publiko. Preprosto. Tega večera si v puljski Areni preprosto moral biti. Bombastika in koncertno doživetje, ki mu ni para.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen
Lenny Kravitz – setlista:
1. Are You Gonna Go My Way
2. Minister of Rock ‘n Roll
3. TK421
4. I’m a Believer
5. I Belong to You
6. Stillness of Heart
7. Believe
8. Fear
9. Low
10. Paralyzed
11. The Chamber
12. It Ain’t Over ‘Til It’s Over
13. Again
14. Always on the Run
15. American Woman (orig. The Guess Who)
16. Fly Away
—dodatek—
17. Human
18. Let Love Rule
