Založba: Cherry Red Records
Datum izida: 26. 2. 2021
Produkcija: Lee Kerslake
Dolžina albuma: 38.22 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 8.0/10
Lee Kerslake je ime, ki ga poznajo vsi ljubitelji dobre in prave rock glasbe, najmanj pa lika in dela dveh Ozzyja Osbournea, kot tudi Uriah Heep. V začetku letošnjega leta je izšel njegov prvenec »Eleventeen«. Žal posthumno. Kerslake je dolga leta trpel zaradi resnih zdravstvenih težav. Že leta 2007 se je moral zaradi tega posloviti od Uriah Heep, njegovo zdravstveno stanje pa se je skozi leta samo še slabšalo. Lee Kerslake je slovel kot odličen rock bobnar, ki ga brez težav uvrščamo ob bok slovitih imen, kot mdr. John Bohnam, Bill Ward, ali Cozy Powell. Ne le to. Kerslake je slovel tudi kot fascinanten pevec, ki tega svojega talenta niti ni nikdar resno skušal kapitalizirati. Uriah Heep multivokalne harmonije vseh albumov, na katerih sodeluje Kerslake, ne bi dosegale nikdar takšne grabežljivosti, brez bobnarjeve specifične vokalne nianse, ki je tako zaznavna v harmonijah napevov legendarne skupine. In neverjetno. Na »Eleventeen« se ta občutja vračajo. Z nostalgijo vred.
Kerslake in njegov Uriah Heep, Toe Fat ter The Gods tovariš Ken Hensley, sta odšla drug za drugim. V lanskem letu in presledku meseca in pol. Ken Hensley je svoj zadnji album »My Book of Answers« še uspel dokončati do te mere, da deluje album v tem oziru od glave do pete koherentno. »Eleventeen«, kot Kerslakeov prvenec, pa, v kolikor »cepiš dlake«, ne zapušča v celoti takšnih občutij, saj denimo sklepni Mom zmanjka nekaj »sape« – instrumental deluje nedokončano in sam po sebi naznanja, da pogreša Leejev vokal. Zato je komad postavljen na rep albuma. Album »Eleventeen« je kot celota sicer kakovosten album. Ultimativno delo legendarnega bobnarja s katerim se je poslovil od glasbenega sveta na več kot dostojen način. Raje bi videl, da bi bilo drugače in da tudi ta album ne bi bil potreben, a tako gredo stvari. Takšno je življenje.
Res je. Skladba Take Nothing For Granted, bi brez težav našla prostor na katerem izmed Uriah Heep albumov, ki so izšli v obdobju med 1982 in 1998. Čeprav pri brskanju po uradni virih, ni mogoče nikjer jasno razvozlati kdo konkretno igra katerega od instrumentov na albumu – jasno je le, da bobna in prepeva na njem Lee Kerslake-, je jasno da ima na plošči prste vmes Uriah Heep kitarist Mick Box. Aranžmaji so močno naslonjeni na organsko mastno kitarsko fraziranje, ki je klasično prepletena s čokatimi Hammond linijami. Uvodna Celia Sienna, ki sramežljivo, akustično in v lagodnem folky odzvenu odpira album, v katerem se predstavi Leejev čutno pečatni vokal, tega še ne napoveduje, a postavi stvari na rockovsko mesto takoj za njo omenjena Nothing For Granted. Ta moment poglablja v nadaljevanju Where Do We Go From Here. K temu dodaš preplete multi-vokalnih harmonij, atmosfeični krešendo v refrenskem napevu in reč je dejansko fascinantni približek klasičnim Uriah Heep. Vendar pa ni vse tako »heepovsko«. You May Be By Yourself (But You’re Never Alone) je Lee napisal, ko je nekoč opazoval njegovega nekdanjega Ozzy Osbourne in Uriah Heep tovariša in soborca Boba Daisleya in njegov ljubeč, skrben očetovski odnos do male hčerke. Tu je kar nekaj saharoznega prebitka in tista rockovska srž, ki jo vzpostavita prejšnji dve skladbi, zbledi. Pravi primer oznake “dad rock”. Lee pa ni znal biti le zelo čustven lik, pač pa je veljal tudi za nalezljivega šaljivca. To njegovo značajsko plat prikaže hudomušna in v kabaretni hunky tonk marš zapeljana Port And a Brandy, v katerem vam Lee razkaže prešerno ponudbo svojega najljubšega puba, medtem ko v ozadju brezbrižno brunda tolpa nažganih kojotov. Tu je še priredba Carole King izvirnika za skladbo You’ve Got A Friend, ki je v celoti akustična točka, preden album znova pravoverno rockovsko vzplamti v Home is Where the Heart Is, kjer znova fascinira bobnarjev vokalni talent.
Na albumu manjka vsaj še en podoben komad, kot so Nothing For Granted , Where Do We Go From Here in pred koncem albuma Home is Where the Heart Is, da bi prevzemal v pravovernejši rock ‘n’ roll maniri. Ob sklepnem instrumentalu Mom, ki deluje, kot izhodna glasbena podlaga za nek zelo nostalgičen film, poslušalca hkrati navda občutek, da je bil ta komad dokončan naknadno ter da je bil sprva mišljen, kot vokalni komad. A je Lee-ja starka s koso žal prehitro poklicala k sebi. Na izdelku se torej skriva nekaj malega artističnih rezerv, ki bi bile z gotovostjo izkoriščene, če bi bil Lee še vedno z nami. Čeprav gre prvenstveno za debato o albumu Lee Kerslakea – se pravi kantavtorskem albumu-, gre na njem pogrešati še kakšno točko, ki bi malo bolj »heepovsko« dražila. Poslednjemu delu Kerslakea, bi njegovi kolegi lahko namenili malo manj ceneno albumsko naslovnico. Uriah Heep feni bodo sicer v njej našlo mnogo simbolike. Leejeve modre oči so namreč natanko tiste, ki so jih vtaknili “kreaturi” naslovnice Uriah Heep albuma “Innoncent Victim” (1977).
“Eleventeen” je v skupnem seštevku zelo lep poslednji manifest legendarnega bobnarja, ki je veljal v rock univerzumu za samosvoj unikat. Easy Livin’ brez njegovega edinstvenega »jahaškega stampeda« ne bi nikdar postal tako veličastna rock klasika in rock zimzelen. Lee je bil eden in edini. Nenadomestljiv. Edinstven dragulj rock’n’rolla in zvezda, ki odslej jasno gori in sije na nebu. V večnost. Slava.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Celia Sienna
2. Take Nothing For Granted
3. Where Do We Go From Here
4. You May Be By Yourself (But You’re Never Alone)
5. Port And A Brandy
6. You’ve Got A Friend
7. Home Is Where The Heart Is
8. Mom (Instrumental)
Zasedba:
Lee Kerslake – vokal, bobni
Sodelujoči glasbeniki:
Jake Libretto, Thomas Jacobson, Jo Kelly, Shane Cauldfield, Simon Goodchild, Mick Box
