Nastopajoči: Black Motel Six, Great Master, DragonHammer, ANGRA
Datum: sobota, 23.3.2024
Lokacija: Arci Tom, Mantova, Italija
V svoji recenziji zadnje Angrine plošče Cycles of Pain sem si zaželel, da bi prišli kam blizu, da bi si lahko ogledal njihov koncert, in želja se mi je bliskovito uresničila. Kaže, da je Fabio zrihtal mini turnejo na domačih tleh in nam najbližje so se ustavili v Mantovi, v klubu ArciTom. Velika hvala ekipi iz Rock On Agency (https://www.rockonagency.com/) za foto in press akreditaciji.
Prvi so nastopili Black Motel Six, ki sva jih s službeno fotografinjo zamudila, prioriteta je bil sendvič z mortadelo, pistacijami in burrato ter frišna točena Ichnusa. Praznega želodca pač ne moreš prežvečit štirih (oziroma treh) skupin.
Od začetka sva ujela Great Master. Ta italijanski bend obstaja od leta 1993, od 2009 pa so izdali že šest dolgometražcev!!! Po besedilih in opravi sodeč podpirajo Rock’n’Rolfa in njegove piratske tematike. Glasba pa je bliže zgodnjim Gamma Ray. Možakarji so korektno oddelali svoje, imeli so rahle težave z zvokom, ki je bil zelo »počen«.
Seznam pesmi:
- Back Home
- The Left Hand Joke
- War
- Montecristo
- Your Fall Will Come
- Traveller of Time
- Man from the East
- Another Story
Naslednji so oder zavzeli še eni Italijani, DragonHammer. Te poznam vsaj po imenu, obstajajo od leta 1999, do sedaj pa so izdali 5 celovečercev. Zanimiv je bil basist, ki je po pojavi deloval kot en »venmetalec«, ki so ga pobrali pri vhodu v klub, ker je pravi basist zbolel. No, ko človek prebere njihovo biografijo, se izkaže, da je to edini preostali originalen član in šef skupine, Gae Amodio.
Zvok se je čudežno izboljšal, zadeve pa so izgledale malo bolj resno z vihrajočima čupama obeh kitaristov, ki sta proizvajala kar konkretno tehnično izpiljene solaže. Glasba je power metal stare italijanske šole z bogatimi klaviaturami in tonami dvojnih bas bobnov. Na žalost je pevec malce pokvaril zabavo, kajti med visokimi legami in melodičnimi refreni ga je opazno zmanjkovalo. Ampak domača publika je vidno uživala, kar edino šteje, kajne?
Seznam pesmi:
- Seek in the Ice
- Legend
- Blood in the sky
- The End of the World
- Children of the Sun
- Silver Feathers
- Dragon Hammer
Preden se posvetim zvezdam večera, brazilskim prog/power veteranom Angra, mi dovolite par uvodnih misli.
Vse bolj je očitno, da so Angra nekakšna prog/power različica ameriškega benda Riot. Po tridesetih letih kariere še vedno igrajo v klubih za 500 ljudi (v Mantovi je bilo prodanih 350 vstopnic, pa je bil tako rekoč Fabijev domači nastop), med pravimi metal poznavalci pa so čaščeni kot bogovi. Edina, a pomembna razlika je, da Angra lahko živi od domačega tržišča (in zaradi meni neznanega razloga Francije), kjer imajo vsako leto turnejo z 12–15 koncerti, kjer igrajo pred pet- do deset tisoč oboževalci.
Angra je imela med promo artikli na voljo dve majici, od katerih je ena bila z motivom albuma Aurora Consurgens, ki je izšel, reci in piši, leta 2006?! Majico z motivom najnovejšega albuma, Cycles of Pain (samo ena je še bila na voljo), sem kupil jaz. Nobenih CD-jev, kaj šele vinilk. DragonHammer so imeli pet, šest majic in vse albume na CD-jih. Kva?
Med izvedbami predskupin sem se večkrat sprehodil do vrat Angrine garderobe in pred njimi sem uspel za eno fotko ujeti kitarista Marcela, tik pred nastopom pa tudi šefa Rafaela. Zelo sem se začudil, ker se me ni spomnil iz legendarnega kluba Rockhouse v Salzburgu, kjer smo se ob dveh priložnostih dodobra spoznali ob koncu prejšnjega tisočletja. Šala. Kot zanimivost naj omenim še, da se je bobnar Bruno dobre tri ure skoraj neprekinjeno ogreval na električnem mini bobnarskem setu v garderobi. Impresivno.
Malce čez enajsto so na oder skočili Angra in po nasnetem uvodu udarili v možgane z uvodno Nothing to Say s klasične prog/power mojstrovine, albuma Holy Land. Sinkopirani ritmi, udaren refren in dokaj dobra Fabijeva vokalna forma sta spravila publiko v gibanje. Setlista je bila sestavljena iz šestih komadov z nove plošče, nekaj hitov in nekaj skritih biserov, med katerimi je fanatično navdušenje požel štiklc Lisbon s pozabljenega albuma Fireworks. Fabio je pesem posvetil pokojnemu Andreju Matosu, originalnemu pevcu in ustanovitelju Angre.
Vsi smo seveda čakali (in ju dočakali v okrnjeni verziji pol-pol) zaključni dvojec Carry On – Nova Era. Vmes so vpletli še par progresinvih in polbaladnih mojstrovin s plošče The Shadow Hunter in EPja Hunters and Prey, osebno me je najbolj navdušila »world music«, stvaritev Vida Seca, kjer sta si vokalne dolžnosti razdelila Fabio in Rafael. Fabia je treba pohvaliti, ker je res dal vse od sebe, vendar pri nekaterih skladbah to ni bilo dovolj, predvsem pri tistih, ki jih v originalu odpoje Andre Matos.
Zvok je bil prostoru primeren (dvorana je med barom in hodnikom v toalete in garderobe), vendar vzdržen. V skupini so seveda sami virtuozi na svojih inštrumentih, vendar je izstopal Marcel, ki je vse zapletene Kikove solaže odigral kot v transu z nasmeškom na obrazu, in pa Bruno na bobnih, ki ima očitno prog/power ritme v krvi, bil je enostavno veličasten.
Sklenil sem, da je Angro enostavno treba it pogledat, če so le kje dovolj blizu, kajti to je visoko kvaliteten prog/power metal za sladokusce, brez nepotrebnega instrumentalnega mučenja in z ravno dovolj metal dinamičnosti za razgibavanje vratnih mišic in glasilk. Okusno.
Seznam pesmi:
Posnetek: Crossing
- Nothing to Say
- Angels Cry
- Tide of Changes – Part I
- Tide of Changes – Part II
- Lisbon
- Vida seca
- Dead Man on Display
- Rebirth
- Morning Star
Posnetek: Cyclus doloris - Ride Into the Storm
- Cycles of Pain
- Bleeding Heart
- Waiting Silence
Dodatek:
Posnetek: Unfinished Allegro - Medley Carry On + Nova Era
Igorac
