Izdano: 24. 1. 2025 pri Frontiers Records
Produkcija: Olaf Thörsen
Dolžina: 57:46
Zvrst: Prog Power Metal
“SI VIS PACEM PARA BELLUM”
Labÿrinth so bili leta 1999 naslednja velika stvar v power metalu. Italijanska zasedba je leto poprej izdala mojstrovino Return to Heaven Denied, ki brez dvoma zaseda mesto med desetimi najboljšimi power metal albumi v zgodovini. Na policah se je znašel EP Timeless Crime, ki je z vodilnim singlom, super soničnim Save Me, dvigoval temperaturo pred napovedanim albumom Sons of Thunder.
Nato pa so se začele težave. Vokalist Rob Tyrant (zdaj Roberto Tiranti) je enkrat bil v bendu, drugič je fural solo kariero in tretjič se je ukvarjal z Eurobeat (!) stranskimi projekti. Kitarist Olaf Thörsen pa kar naenkrat ni bil zadovoljen z miksom in produkcijo že posnetega albuma in se je odločil, da bo lastnoročno zadevo uredil po svojem okusu. Remiksanje mu je vzelo dobro leto in tako so fantje zamudili momentum, ki so ga zgradili s prejšnjo ploščo. Ko je Sons of Thunder prispel v trgovine in glasbene predvajalnike, je večino oboževalcev odbil s svojim popolnoma plehkim zvokom. Če smo pošteni, pa tudi kompozicije same niso dosegale standardov briljantnega predhodnika. Kot bi rekli Zmelkoow, “ob dobri priliki hitro zamižiš, ko je šla mimo greš za njo in jo loviš”
Olaf je po tem razočaranju zapustil bend in ustanovil Vision Divine, ostali pa so po najboljših močeh poskusili nadaljevati z rahlo spremenjenim zvokom (zelo so se pomaknili v progresivo) in s tremi albumi nekako vzdrževali status quo.
Olaf se je skesano vrnil v bend leta 2010 in skupaj so posneli Return to Heaven Denied Pt. II – “A Midnight Autumn’s Dream”, dokaj posrečeno nadaljevanje zgoraj omenjene klasike. Na tem albumu še zadnjič sodeluje velika četverica članov, kajti leta 2016 bend zapusti ustanovni član, klaviaturist Andrea De Paoli (nekoč Andrew McPauls), ki ga nadomesti Oleg Smirnoff. Četrti član omenjene četverice je skriti šef benda, kitarist Andrea Cantarelli (nekoč Anders Rain).
Vmes sta izšla še dva visoko kvalitetna prog power izdelka, letos pa nas je pričakal nov album z melanholično-temačnim naslovom In the Vanishing Echoes of Goodbye.
Apetite je okrepil promo single Welcome Twilight, ki je s svojimi težkimi riffi, tonami dvojnega bas bobna in stratosferskimi Robertovimi vokali dodobra dvignil nivo pričakovanj glede novega albuma.
Kot vedno album skupaj držijo Andrea, Olaf in Roberto. Prva dva z verjetno najbolj “zaposlenimi” kitarskimi frazami, melodijami in medigrami na vsej power metalski sceni, Olaf skrbi za neoklasični shred, Andrea pa za tenkočutne melodične stvaritve. Roberto pa s svojim gospodovalnim vokalom, ko z brezhibno tehniko premika sonične bariere in z lahkoto skače s temačnih verzov v sončne, super melodične refrene. Njegova barva glasu in tipično (italijansko) vokalno fraziranje zna za marsikoga biti kamen spotike, ampak za razliko od predhodnika v bendu, znamenitega Fabia Lioneja, Roberto spelje zadeve z veliko mero šarma. Odsotnost drugega Andree na klaviaturah se ne pozna, saj Oleg s svojimi zvočnimi pokrajinami in neo-klasičnimi pasažami pokaže svoje mojstrstvo in lepo zapolni zvočno sliko. Še eden v vrsti bobnarskih “čudežnih dečkov”, na misel prideta Rolf iz Stratovarius in Eloy nekdaj iz Sepulture (sedaj Slipknot), Matt Peruzzi, grize čez neprekinjena morja rafalov dvojnih bas bobnov, romantičnih perkusij in lomljenih ritmov in je pomemben delež zvočne podobe. Na žalost Nika Mazzucconija bas samo obstaja.
Kaže, da se je Olaf iz Sons of Thunder zvočne polomije marsičesa naučil, saj je zvok albuma prog power perfekcija, ki v ospredje seveda potiska kitare, vendar ne samo v solažah in melodičnih pasažah, temveč tudi v presenetljivo trdih ritmičnih vzorcih. Pesmi zvenijo kompaktno, a ne pretirano skompresirano, res temu lahko rečemo pravi metal zvok.
Začetni dvojec, Welcome Twilight in Accept the Changes udari z rušilno močjo, ki ne popušča celo dolžino albuma. Tu in tam presečejo nežne, melanholične pasaže, kot na začetku The Healing in v baladni To the Son I Never Had (z naravnost fantastičnim večglasnim čustvenim refrenom).
Dolžine pesmi se gibajo med štirimi minutami in pol in sedmimi minutami in pol, kar je prog power trajanje iz učbenikov. Nikjer ni niti trenutka enoličja ali dolgčasa. Če si kitare kdaj oddahnejo, poseže vmes Oleg z zapletenimi melodičnimi vzorci, Roberto nima časa za počitek, od nežnih vibratov, skrivnostnih šepetov do ušesa parajočih višav, vsega je na pretek. V ozadju (ali ospredju, odvisno, kako na to pogledaš) pa švica ritem sekcija.
Celoten album vzdržuje ekstremno visok nivo kvalitete in poslušalca ob vsakem poslušanju preseneti z novo podrobnostjo. Nekako nimam favoritov, če že moram, naj omenim nad-energično otvoritveno Welcome Twilight, ki s svojimi gang refreni sodnega dne odpre vrata pekla in pa nežno To the Son I Never Had. Ampak le, ker moram. Kot je navada na visoko kvalitetnih prog power albumih, vse skupaj zaključi pol progresivna poslastica Inhuman Race.
Osebno je tole najboljši album po Olafovi vrnitvi, res ne morem najti ene pomanjkljivosti. Magije in čarobnosti albuma Return to Heaven Denied seveda ni več, in je nikoli več ne bo, ampak tole je definitivno najboljši približek.
Superiorno!
Sladkorčki: Welcome Twilight, To the Son I Never Had, Heading For Nowhere
Ocena: 9/10
Avtor: Igorac
Seznam skladb:
1. Welcome Twilight
2. Accept the Changes
3. Out of Place
4. At the Rainbow’s End
5. The Right Side of This World
6. The Healing
7. Heading for Nowhere
8. Mass Distraction
9. To the Son I Never Had
10. Inhuman Race
Glasbeniki:
Roberto Tiranti – Vokali
Andrea Cantarelli – Kitare
Olaf Thörsen – Kitare
Oleg Smirnoff – Klaviature in klavir
Nik Mazzucconi – Bas
Matt Peruzzi – Bobni
