Kozmično potovanje z Miho Kraljem v Kinu Šiška (2016)

Peter Nazadnje spremenjeno Apr 6, 2020

Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum koncerta: četrtek, 22.09.2016

Miha Kralj, jugoslovanski ter kasneje slovenski klaviaturist, skladatelj, pevec in zvočni pionir na področju elektonske ter ambientalne glasbe, je v veliki dvorani Kina Šiška odigral enega izmed redkih samostojnih nastopov v svoji pestri karieri, katerega si bomo zapomnili predvsem po izjemnem, nostalgično obarvanemu vzdušju, ki je že od izvedbe prve kompozicije zavladalo v prostoru, da o bravurozni tehnični izvedbi v režiji našega glasbenega mojstra in zvočnega inovatorja sploh ne govorimo. Po skoraj štirih desetletjih je Miha v živo spet izvajal skladbo »Andromeda« ter s svojim izjemnim nastopom osrečil vse ljubitelje elektronskih tekstur, valujočih ambientalnih zaves in raznovrstne sintetizatorske tehnologije, v kateri so izstopali Korg in Roland sintetizatorji, manjši Oberheim sintetizator ter orjaški Moog modulator za programiranje zvočnih vzorcev, če naštejem le nekatere inštrumente s tipkami iz njegove bogate zakladnice.

Gospod Kralj, ki je kot samostojni ustvarjalec in inovator na področju nekdanje skupne države zaslovel s kultnim albumom »Andromeda« (1980), kateremu sta kasneje sledila manj poznana, a zato nič manj zanimiva »Odyssey« (1982) ter »Electric Dreams« (1985), je svoj koncertni nastop organiziral velikopotezno, z laserskim šovom ter nekaterimi posebnimi gosti, ki so kasneje posamično prihajali na oder. Uvodni del nastopa je odigral popolnoma sam oziroma ob bogati družbi svojih klaviatur, s katerimi je bil obdan z vseh strani, tako da je imel ves čas polne roke dela. Pri tem je najbolj pomembno, da je ves čas vidno užival med igranjem in tudi na ta način pripomogel k nadvse pozitivni atmosferi, ki je naglo zavladala v dvorani. Z omenjenih treh solo albumov je izvedel vsaj po eno skladbo. Nekateri med publiko so sicer pričakovali, da bo Miha v živo izvedel celoten album »Andromeda«, a so bili tudi z izbranim naborom skladb iz njegove impresivne glasbene kariere več kot zadovoljni.

Med Mihovim nastopom so se po prostoru ves čas gibale bogate projekcije vesolja in številnih planetov, medtem ko so naokoli švigali pisani, živobarvni laserji, tako da smo se nekajkrat počutili kot da bi se znašli na kozmičnemu potovanju z vesoljsko ladjo proti oddaljenim galaksijam. Večina del iz Mihove kariere ima tovrstno ambientalno moč in v primeru, da bi njegovi pretežno sintetizatorsko usmerjeni glasbi dodali električno kitaro, bas in bobne, bi v nekaterih primerih lahko iz tovrstne kombinacije dobili nadvse zanimiv space rock, enega izmed eksperimentalnih glasbenih žanrov, ki se na naših tleh že od nekdaj močno pogreša. Seveda pa Miha kot samostojni glasbenik že od nekdaj raje sledi lastnim vizijam in se ne ozira kaj dosti na trende določenega časa, kar je tudi prav. Njegovi sintetizatorji imajo še vedno takšen zvok, kot so ga imeli v osemdesetih, tako da je z lahkoto poustvaril čarobno vzdušje svojega najbolj čislanega ustvarjalnega obdobja.

Prva gostja, Anja Gaberc na harfi, se je Mihi pridružila med izvedbo znamenitega inštrumentala »Andromeda«, ki izivira z istoimenskega albuma in se je večini starejših članov občinstva vtisnila kot glasba, katera je v osemdesetih spremljala predvsem počasne posnetke smučarskih poletov v Planici. V skladbi »Sezona senc« skupine Prah, je Mihi na vokalu in akustični kitari delal družbo Andraž Hribar, sicer sin njegovega nekdanjega glasbenega sodelavca, gospoda Milana Hribarja, s katerim sta igrala pri skupinah Intervali in Celeias. Po tem obdobju je bil Miha med letoma 1975 in 1980 član skupine Prah, s katero je pogosto nastopal po vsej Sloveniji. Prav posebno pohvalo si zaslužita gostujoča pevka Brigita Lupša, ki je izvrstno odpela skladbi »Vesoljne smeti« ter »Zemlja kliče S.O.S.«, se pravi znano skladbo, s katero je Miha leta 1983 nastopil na Slovenski popevki, ter gostujoči violinist Lazaro, ki je navdušil v izvedbah skladb »Galactic Car« ter »Future Shine«. Za zaključek nastopa je Miha pripravil prav posebno presenečenje. Na oder je povabil svoje stare tovariše, izvirne (in še živeče) člane skupine Dekameroni (1969-1972), s katerimi je nato družno odigral in odpel njihov veliki, že zdavnaj ponarodeli hit »Sava šumi«, za katerega mnogi pozabljajo, da je glasbo zanj napisal prav Miha. Ponovna združitev Dekameronov ter njihov prvi nastop po letu 1972 sta bila žal samo simbolične narave, pa vendar si boljšega zaključka nastopa, s katerim je Miha pokril praktično vsa poglavja svoje bogate ustvarjalne poti, skoraj ne bi mogli zamisliti. Na koncu, po približno sedemdeset minut dolgem nastopu, je sledil bučen in več kot zaslužen aplavz.

Miha Kralj, kateremu nekateri pravijo tudi jugoslovanski / slovenski Jean-Michel Jarre, čeprav sem sam tega vzdevka otepa, je vse navzoče v Katedrali, veliki dvorani Kina Šiške, spomnil na svojo glasbeno veličino, ki tudi po vseh teh desetletjih še vedno sije z nezmanjšano močjo. Za svoj prispevek na področju razvoja (ne samo slovenske) elektronske in ambientalne glasbe bi si nedvomno zaslužil večje spoštovanje in pozornost, kot jo ponavadi uživa s strani medijev. Ozvočenje med njegovim nastopom je bilo ves čas na zavidljivi ravni, kar za takšnega zvočnega perfekcionista sploh ni presenetljivo. Mihova glasba, zlasti album »Andromeda«, bi moral biti s strani našega kulturnega ministrstva zaščiten kot nacionalni zaklad posebnega kulturnega pomena, vendar se to v teh pogoltnih časih barbarskega kapitalizma, ko sta glasba in kultura nasploh ‘drugotnega pomena za našo družbo’ (besedna zveza, katero kar naprej slišimo iz ust takšnih in drugačnih predstavnikov državnih institucij) žal ne bo zgodilo. Najprej bo potrebno krepko spremeniti zavest in stanje duha, četudi bo za to potrebno še tisočkratno poslušanje Mihovih futurističnih ambientalnih potovanj in zvočnih vizij, ki celijo telo in duha.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista: