Založba: Jazz Cerkno Records
Datum izida: 27.12.2019
Produkcija: Koromač & Jazz Cerkno Records
Dolžina albuma: 46.14 min
Zvrst: Jazz HC/Rock Fusion
Kupi album!
Koromač so konec decembra 2019 izdali svoj novi studijski album naslovljen kot »Kontrapunk«. Po dobrih treh letih za predhodnikom »Punk Enough?« se torej vračajo z novim glasbenim manifestom. Ob tej priložnosti so iz seksteta prerasli v nonet. Zakaj priložnosti? Skupina je 10. obletnico delovanja proslavila tako, da je novi album posnela v živo, dne 17.05.2019 in sicer na svojem nastopu v sklopu lanskoletne izdaje 24. festivala Jazz Cerkno. Koncert je bil daljši, a so Koromač glavnino koncertnega repertoarja podredili izvedbi povsem novega materiala in tako izvedli pet povsem novih točk, kar prinaša dobre tri četrt ure nove avtorske glasbe. Vse kar slišimo na »Kontrapunk« je torej koncertno, je torej »živo«, čeprav je navdušenje publike previdno odrezano preč, kar naznanjajo »prazni« premori med skladbami. Torej novi studijski album odigran na odru, v enem poizkusu, brez slehernih popravkov in naknadnih olepšav. Koncertno posnet je tudi prejšnji studijski album »Punk Enough?« Torej malo je skupin, ki si to drznejo in to upajo storiti. A če se nahajajo v ekipi člani, ki so naklonjeni avanturizmu v glasbi, ki jih nenehno privlači neobičajno, ki znajo celo vsak spontani »fuš« obrniti sebi v prid in nevsakdanje, ki se v preizkušanji nikakor ne omejujejo, potem drugega ni, kot da snemaš v živo. To je bila npr. »običajna mantra« velikega Franka Zappe in to počne danes še marsikdo, sploh na polju svobodoljubnega odkrivanja glasbenih dimenzij, kot ga prinaša jazz.
V novi podobi so Koromač jedrnato okrepili pihalno sekcijo in alt saksofonu so se pridružili trobenta, bariton in soprano saksofon. Kitari sta dve. Zvočita znatno drugače. Ena je navita in metalizirano povampirinjena, druga skuša vzdrževati nekaj več klasične organske topline (»lampaš« obvezen). Bobnarja sta prav tako dva. Le Matjaž Bajc ostaja »osamljeni« basist (čeprav vihti tudi gong), medtem ko je Pacorig na klaviaturah povsem nova pridobitev za skupino. Uporablja tudi električni klavir tipa Rhodes, s katerega (Zawinulovske/Hancockovske) »pastele« večkrat blažijo siceršnjo zvočno »nasršenost« izdelka.
Koromač so v začetku kariere zveneli zelo punk, zelo hardcore, od nekdaj so gojili člani zasedbe veliko naklonjenost kreaciji zvočnega terorja. Tem elementom se ne odpovedujejo tudi ob artističnem zorenju, ob jasnem dejstvu nadgrajevanja komponističnega fenomena fuzije, ki prinaša izkustvo eklektičnosti, ko na novem albumu jasno prednjačijo jazz elementi nad vsem. Drveži fraziranja kitar so še vedno tu, kot tudi poudarjeni juriši preprostih ritmičnih struktur podvojevanja bobnov, ki razgaljajo elemente rocka in punka. Šundr ostaja. Tisti šundr, ki spremlja skupino od pamtiveka. Tisti potentni zvočni teror, občasno zagledan v popolni kaos navzkrižnega rezgetanja instrumentov. Vendar pa v vsej tej zvočni zahtevnosti in kompleksnosti, Koromač izhajajo zrelejše. Artistično so zrasli za nekaj korakov navzgor glede na predhodni album. V vseh zelo zahtevnih delih, ki delujejo kot bi prelivi pihal in kitar ubirali tone med toni, kjer melodija nikakor ne želi sesti v uho, delujejo Koromač kot precizno ubrani orkester, kjer med seboj »zavestno tipajo drug drugega« in kjer »spontani odklopi prostosučnih improvizacij« niso dopustni, pa čeprav je glasba, ki jo kreirajo večkrat, izjemno kompleksna. Plastoviti družni motivski »rafali« pihal, grmijo mogočno in in pravzaprav nadomeščajo tisto rušilnost fraziranja denimo v metalu, a se v motivih držijo striktnih jazzovskih form. Zlasti v teh delih delujejo Koromač posebej »orkestralno«, obenem jazzcoreovsko, obenem pa znajo ob poslušanju teh delov skladb, tudi ljubitelji zgodnjih King Crimson (vsaj na rahlo) privzdigniti eno izmed obeh obrvi. Tu so elementi freejazza, obenem pa strukture oziroma forme nakazujejo, da so pobje zoreli tudi pod mentorstvom legendarnega Zlatka Kavčiča.
Integralna skladba in gotovo najbolj zahtevna tega albuma je Masturbator. Kot pove ime samo gre za sosledje najbolj usekanega doseganja »navidezne« kaotičnosti, kjer forme razpadajo, kjer se vrinjajo solaže izjemno hitro igranih notnih sosledij, sploh kar se kitar tiče in vendar ima vse s čimer nagovarja glasba, absolutno determiniran smisel. Petajzl Ptjzal, ki nasledi prej omenjeno skladbo, se odpira povsem drugače. Ogrodje temelji na atmosferičnem motivu ki ga družno gradijo klaviature in kitari, v to ogrodje pa se jazzovsko usidrajo pihala, ki igrivo iščejo razpoložljiv prostor za duhovite, dostopne jazzovske variacije. Torej! Ni vse v »teženju«. Album poseduje izdelane momente formatirane spravljivosti, ker v dialogu velike strpnosti in medsebojnega zaznavanja sobivajo gradniki zvoka, pri čemer znajo Koromač, kot je nakazano v uvodu skladbe Petajzl Ptjzal, spretno posegati tudi po atmosferični gradaciji vzdušij.
V repu albuma je skrit dodaten komad Ignoranca. Ta izhaja iz albuma »Punk Enough?« a je na novi album vključena koncertna verzija te skladbe, ki je bila odigrana v sklopu koncertnega nastopa v Cerknem, od koder izhajajo seveda tudi vse nove skladbe albuma. Dokaz torej, da je bil cel koncert seveda znatno daljši. Nemara nekoč ta koncert, posnet v Cerknem na 24. festivalu Jazz Cerkno, izide kot ločeni koncertni dokument. Skratka. Koromač so s »Kontrapunk« artistično zrelostno presegli album »Punk Enough?«. Posegajo po novih prijemih in izzivih glasbenega navdihovanja, le te pa spretno integrirajo v svoje glasbeno vizionarstvo. Samo glasbeno telo oziroma glasbeni dosje skupina, pa na tak način dobiva še bolj jasne in izdelane obrise glasbene edinstvenosti, ko stopajo Koromač pogumno, drzno in neobremenjeno še naprej skozi evolutivni proces razširjanja izpovedne raznolikosti in večplastnosti. Ustavil se ne bo. To je gotovo. Zato lahko Koromač v prihodnje vselej le ugodno presenečajo, kar je odlična popotnica!
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Jazz do Punk
2. Fellow Cuttie
3. Masturbator
4. Petajzl Ptjzal
5. Get the Fuck Out (plus “skrita” koncertna verzija skladbe Ignoranca)
Zasedba:
Jure Boršič – alt saksofon
Boštjan Simon – bariton & soprano saksofon
Francesco Ivone – trobenta
Aljaž Škrlep – kitara
Anton Lorenzutti – kitara
Matjaž Bajc – bas kitara, gong
Giorgio Pacorig – Rhodes & Korg MS-20
Žiga Ipavec – bobni
Urban Kušar – bobni
