Založba: ZARŠ
Datum izida: 18.09.2018
Zanimiva štorija o tem kako je tale kompilacija s konkretnim zamikom od dne svojega uradnega izida, priromala povsem nepričakovano v moje roke. K temu prišteješ še čakanje na pravi recenzentski moment, ko je energetski kvantum ugoden in kompilacija se recenzira s polletnim zamikom. Ne glede na to, govorimo o slovenskem rocku, s slovenskim poreklom, o katerem je treba prioritetno pisati in vsakoletne kompilacije Klubski Maraton, ki poleg kompilacije za katero vsako leto poskrbi tudi društvo kočevskih glasbenikov pod okriljem udarnega slogana »Kočevje špila«, nosi na naših tleh nekakšen primat iskanja ter predstavljanja slovenske glasbene nevsakdanjosti, izzivalnosti, tudi eklektičnosti.
Tudi v svoji osemnajsti izdaji je kompilacija »Klubski maraton« poskrbela za obilo zanimivih, glasbeno adventivnih provokacij avtorsko samoniklega ekscesa. V tem oziru je včasih demokracije v slovenski glasbi že toliko, da lahko ta trči ob danem izvajalcu, v pravo mejo bizarnosti. Novi »Klubski maraton« v osnovi nekako gravitira na polje alternativnega rocka, vendar pa je seveda podžanrski pasijon večkrat tako razgiban, kot tudi njegova podžanrska fuzija, da je tu predalčkanje vedno znova še kako oteženo.
»Klubski Maraton 2018« odpirata dve skladbi usekane eksperimentalne pustolovščine, ki prihaja to pot iz alternativnorockovskega kraljestva v roke ekspresije zasedbe Apory Museum. Ko v zakajenih sobanah kletnih prostorov in garaž zaživi akrobatstvo zvočnih minimalizmov, prelitih v nadvse zbadljivo in zanimivo glasbeno pustolovščino otipljivega hipnotičnega učinkovanja. Ekipa se opira na plasiranje programskih zank, sintetiziranje zvočnih plasti in goji ljubezen do Apple lap topov, ko v mračnem a zgoščenem pasijonu variabilno in dinamično kontrastira odtujen, v produkciji tuleče votel in ekstraterestričen vokal. Apory Museum so lahko »fiks«, če odklopite ratio, nosijo svojo karizmo že v osnovi, ko z razgibanimi elektronskimi zvoki ustvarjajo slikovito zvočno krajino, polno mračnih razgledov prostosučnega potovanja, ki draži z momentom nepričakovanega razvoja dogodkov ter spontanosti. Vsa reč bo zanimiva za tiste, ki razumete skovanko post rock, je pa ta oznaka tokrat preohlapna.
Kompilacijo nasledi eksperimentlano sonično kotrkalikanje tandema Balans, ki ponese kompilacijo še odločneje v transcedentalna prostranstva izrazito obskurno zazrte zvočne pokrajine, kjer si podajajo roke triki abssolutnih zvočnih minimalizmov mnogoterih repeticij, ki pripravljajo vzletno stezo za pot proti odklopu ratia. Balans sta duo, ki je ravno v teh dneh spravil od sebe že tretji studijski album. Kot vedno s šaljivo in porogljivo naslovnico, ki poudarja, da jezdi duo na meji bizarnega ekscesa samoparodije. Hipnoza in triki minimalizma so vtkani skupaj samosvoje in nenehno presenečajo, čeprav deluje vsa reč v osnovi zelo banalno in stkano skupaj s preudarnim glasbenim fokusom. Ravnovesje v pravem pomenu besede. Brezmejno usekanosti, če ne kar zabave, prinaša zlasti V vrsti stojim, kjer se pridoda zavoljo rabe vokala, tudi nekaj post-punk konture. Ko kraljuje receptura Lower – Fidelity pristopanja. Zabavna reč.
V nadaljevanju prestreli kompilacijo dvojec Baltazar. Genialno ime. Čudno da si tega pred njima nihče prej ni domislil. Ker sta v ekipi le dva, si morata nekako pomagati tudi samplerjem, nasploh če gre za popolno vokalno ignoranco. Bend se vede povsem instinktivno in momentalno. Kakor ga vodi dani navdih. Zato delujeta obe skladbi, kot dva garažna jama, polne pristne organskosti in kjer lahko prvenstveno skrbi za mastno zvočni šunder razpenjena kitarska blaznost (Animal Transistor). Ta se suče, bodisi po kanonadi fraziranja, ali pa odpelje kitaro v tuleče poltonske zavoje, ki znova vpeljujejo tisti post rockovski občutek. Baltazar je tisti pravi minimalistični obredni šundr, ki spominja na pristope ptujskih Vibesonic Jam. A seveda samosvoje. Drugi komad Drumich nosi nekaj dub konotacije, kar zna vznemiriti tudi poznavalce zasedbe Dubzilla. Kompleksno strukturirani ritmi ob rifovskih ekscesih pa znajo biti zanimiv tudi za tiste ki poznate zasedbo Disdrug iz Železnikov.
China Traffic cenijo Nirvano, čeprav njihova glasba nikakor ne spominja na omenjen bend, pač pa sama destruktivna energija, ki pooseblja zlasti vokalni eksces superiorno prodorne blaznosti vokalista Jureta Javorška, ki vihti obenem tudi kitaro. Sicer razgali zlasti druga skladba Sudoku indie moment, čeprav je prva točka imenovana P 17 v vsem nasršenem šundru ter izbljuvani agresiji še vedno malo dete v primerjavi z “območnimi rojaki”, to je kamniškimi noise teroristi Nikki Louder. Niso pa China Traffic nobeni lepooki in sladkobni indie rock bambiji, pač pa s šundrom dodobra pretresejo sklepe in možganske vijuge »mimoidočega« konzumenta njihove avtorske glasbene drže.
O posebnostih skupine Maskardh me je izrecno pobaral Matic iz Cerkljanskega C.MA.K.-a in se prav v ničemer ni zmotil! Končno se razgali na kompilaciji tudi nekaj metalskega »trpinčenja«. Maskardh so izredno zanimiva pridobitev za slovenski glasbeni prostor oziroma njegovo metalsko podtalje. Produkcija je sicer tista povsem surova, umerjena na pravšnjo »temperaturo pekla«, a to ni dejavnik, ki odloča. Bend je neverjetno tehnično dovršen. V osnovi gulijo death metal, za vnos ekstrema pa skrbita dva slikovita growla, ki kot dodatna instrumenta perfektno razgibavata, že tako slikovit razvoj obeh kompozicij kompilacije, stkanih iz mnogoterih sosledij ritmičnih prelomov ter zasukov fraziranja. Maskardh prinašajo tisto tančico upanja, da se slovenski metal znova dvigne na noge v bližnji prihodnosti. Definitivno bend, ki ga morajo preveriti obvezno ljubitelji brezmejno privlačnega tehničnega ekscesa, kot ga generira ekstremno nasršeno deathmetalsko obuvalo. Maskardh se že v osnovi postavljajo z izrazito avtentično držo in prinašajo enega zanimivejših trenutkov te kompilacije. Enajst minut prvovrstne brutalizacije z Maskardh.
Samuel Blues je Samo Pivač (ali obratno). Kantavtor, ki se je izredno dobro znašel v vsem kar počne. Ne počne prav veliko, a prav v aksiomu »manj je več«, postaja pravi mojster svoje obrti. Skladbo Slovani sicer najdemo na albumu »Alpska Psihadelija«, je pa tale verzija na kompilaciji drugačna, z nekaj dodanih trikov zvočne žmohtnosti. Samuel Blues je D.I.Y. minimalist. Igra vse sam, narekuje sam ves ritem ter seveda tudi odpoje vse sam. V Submarine Machine bo s svojim neprikritim vokalnim cinizmom postal vaš neizpodbitni kantavtorski heroj, ki perfektno staplja prvine bluesa z dognanji klasičnih alternativnorockovskih pristopov v svetovnem kantavtorstvu. Je podalpsko mračen, drugega od geografskega porekla fanta z Jesenic, niti ne gre pričakovati. A neverjetno prodoren s svojo glasbeno posebnostjo. Tudi komad Submarine Machine je možakar že predstavljal in sicer na albumu »Rocket Ship Fly«, je pa v novi verziji podaljšan in nadgrajen. Obe skladbi delujeta na kompilaciji tako, kot da bi bili posneti druga za drugo ob istem času, na istem mestu. V enem poizkusu. V živo seveda. Samuel Blues je tako s svojo marljivostjo ter glasbeno posebnostjo kantavtor, ki si nenehno utrjuje svojo pozicijo v slovenskem glasbenem podtalju in ne preneha zabavati s svojim pristopom jedkega ciničnega obešenjaštva, ki pa v poeziji realno prizemljuje. Zato je možakar tudi tako prepričljiv.
Osemnajsta kompilacija je torej ena zanimivejših, bolj razgibanih ter zato še posebno privlačnih izdaj »Klubskega maratona«.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
01. KM18 – Popotnica (1:38)
02. Apory Museum – Age Of… (5:49)
03. Apory Museum – The Fold (4:14)
04. Balans – Na isti strani reke (7:08)
05. Balans – V vrsti stojim (3:58)
06. Baltazar – Animal Transistor (6:41)
07. Baltazar – Drumich (7:09)
08. China Traffic – P 17 (3:15)
09. China Traffic – Sudoku (4:45)
10. Maskardh – Reverse Utopia (6:02)
11. Maskardh – Thrills Of Deconstruction (4:58)
12. Samuel Blues – Slovani (3:23)
13. Samuel Blues – Submarine Machine (4:02)
Podrobnosti:
Skladbe na kompilaciji Klubski maraton 2018 so bile posnete in zmiksane v studiu Radia Študent.
Tonska izvedba: Blaž Pavlica (4, 5), Jure Gruden (6, 7, 8, 9), Luka Seliškar (10, 11), Makis Ananiadis (2 , 3, 12, 13)
Mastering: Neven Smolčič, Fabrika 13 (www.fabrika13.net)
