Klemen Markelj se je s svojimi mojstrskimi prijemi letos zapisal na kar treh tujih albumih. Prvi je drugi album progresivnometalskega projekta The Vicious Head Society z Irske z naslovom Extinction Level Event, drugi pa nov album ameriškega gothic in doom metalskega projekta Drift Into Black z naslovom Patterns of Light. Za oba je prispeval bobne za vse skladbe. Na tretjem albumu britanskega progresivnega rock projekta Crashed Astro, za katerim stoji kitarski virtuoz, komponist, multiinstrumentalist in producent Oliver O’Shea, pa je prispeval bobne za tri izmed skupno osmih skladb.
“Neverjetno, koliko idejne prožnosti, duhovitosti in pronicljivosti pri plasmaju prehodnih vložkov, kot tudi fascinantnih prelomov v sami ritmiki in ritmičnih ključih opravi Klemen Markelj na tem albumu,” je v recenziji za Extinction Level Event zapisal Aleš Podbrežnik na portalu RockLine (celotna recenzija je na voljo TUKAJ).
Slovenskim glasbenikom se ni lahko prebiti na mednarodno prizorišče, zato so tisti, ki jim s trdim delom in vztrajnostjo to zares uspe, vredni občudovanja. Graham Keane, irski glasbeni genij in predvsem kitarski virtuoz, je že vedel, zakaj je Klemna obdržal v ekipi, potem ko je na prvencu zaigral na dveh skladbah.
“Markelj je vseskozi ob pravem trenutku na pravem mestu. Nič mu ne uide. Bodisi ko je treba biti mehak, ali ko se je treba polnokrvno razstreliti in razmahniti. Govorimo o zelo zahtevnem albumu, ki od glasbenikov zahteva izrazito prožnost in širino v dojemanju vizionarstva, za katerim stoji Graham Keane,” je misli slednjega skušal uganiti Podbrežnik.
Svoje znanje je Klemen izpopolnjeval na College of Music v Los Angelesu, pri profesorjih svetovnega slovesa, kot so Joe Porcaro, Tony Inzalaco, Ralph Humphrey, Gary Ferguson, Dave Beyer, Mike Packer in Richie Gajate Garcia.
O tem, kako je biti ‘sam svoj bobnar’, pa več v spodnjih vrsticah.
Menda je za tvoj pristanek izza bobnov ‘kriv’ tvoj soimenjak iz nekdanje skupine Bad Law, v kateri si sicer vihtel kitaro. Kaj se je s slednjo zgodilo potem, oziroma kako to, da si kar vztrajal pri udrihanju po bobnih?
Tako je, Klemen Krmelj se je leta 94 odločil, da ne bo več igral v bendu, in mi za en špricer prodal svoje bobne. Sam sem že takrat, čeprav sem igral kitaro, prihajal uro prej na vaje, da sem lahko vadil bobne. Tako sem se odločil, da bobne prevzamem sam, namesto kitarista pa smo v bend povabili mojega bratranca, klaviaturista Gregorja Lipuščka. Kitaro sem kmalu potem prodal in se popolnoma posvetil igranju bobnov. No, prve bobne sem si že v osnovni šoli naredil iz jupol kant.
Po Bad Law si igral v kar nekaj skupinah. Katerih in kaj bi izpostavil iz sodelovanja z njimi?
Z Bad Law smo igrali od 1989 do 1999, v tem času sem igral še v pihalnem orkestru in skupini Oko, s katero smo posneli album Live Oko 2000. Zame je bila neverjetna izkušnja igrati s kitarskim virtuozom, kot je Pavel Kavec, in basistom, kot je Ernie Mendillo. S slednjim sva poleg skupnih vaj trikrat na teden vadila še sama. Pri nastopih v živo smo imeli neverjetno energijo, super je bilo.
V triu Oko sem igral 3 leta, nato pa sva s partnerko Katarino Globočnik ustanovila progressive metal bend Obidil. V skupino sva povabila še kitarista in basista iz Bad Law,(Tomaž Jelenc in Andrej Čufer) in klaviaturista Gašperja Kačarja. Z Obidil smo izdali dva albuma – The Magic Word (2003) in Stardust (2008) in redno nastopali do leta 2011. Vmes se je malce spremenila zasedba, mesto basista je prevzel Matej Sušnik, kitarist pa je postal Rok Tomšič. Z Obidil se mi je končno izpolnila dolgoletna želja po ustvarjanju svoje glasbe, kar mi je bilo v resničen užitek. Trenutno smo na standbyu, ampak zgodba še ni zaključena.
Potem sem od 2007 do 2014 igral z The Drinkers, posneli smo album Recidiv (2014) in dvd Od Pira do Školjke (2009). Leta 2010 sem se pridružil etno triu Antorino, s katerim smo posneli album Antorino – Medieval Crossover – 2011. Velik izziv je bil, kako združiti violino, lutnjo in bobnarski set. Bobne sem priredil tako, da sem namesto snare bobna imel djembo in namesto hi hat činele tamburin, obdržal sem dva bas bobna in 5 tom tomov in dodal tri rototome, bongose in jam block. Zelo unikaten in čudovit album.
Leta 2016 sem se pridružil rock and roll bendu Sam’s Fever, s katerim smo posneli album Fever (2018). Istega leta smo nastopali kot spremljevalni bend Darlene Love v Nemčiji, ki je izdala koncertni album v dveh različicah – Darlene Love – Welcome to Germany in Darlene Sings Elvis and other Favorites.
Morda ni toliko znano, da si ‘zmagal’ na avdiciji za bobnarja skupine Demolition group, a njihov bobnar nisi postal. Kaj se je zgodilo?
Leta 1999 ali 2000, ne spomnim se točno, sem bil na avdiciji za Demolition Group v Brežicah. Bilo nas je 21 bobnarjev, prišel sem zadnji in bil sprejet, a ko so me vprašali, od kod sem, so si premislili, ker so Železniki predaleč. Takrat sva se s Katarino med vožnjo proti domu odločila, da narediva bend, v katerem bomo igrali svojo glasbo, takšno, kot je nam všeč.
Kako si se sploh lotil misije ’sam svoj bobnar’? V tujini je ta dokaj običajna, pri nas pa … Je takrat sploh obstajal še kdo, ki je tako deloval? Kako sploh zgleda tvoje bobnarsko udejstvovanje? Večina si bobnarja predstavlja v bendu, ti pa vse narediš sam v svojem studiu.
Najprej sem snemal v studio Ork v Jevnici, za različne izvajalce – Avven, Metalsteel, Out of Plumb, Big Nina, Salome, Interceptor, Nessy, Majo Prašnikar, Borisa Brvarja, Jako Vižintina, Liam, The Fallen Idea -, kasneje pa sem si začel urejati svoj studio. Veliko sem sodeloval s producentom Damjanom Pančurjem, ki mi je bil v veliko pomoč pri tem procesu.
Ko sem prišel do točke, da sem lahko vse posnel v svojem studiu, sem naredil spletno stran in nekaj promocijskih video posnetkov. Sčasoma so se začele oglašati stranke od vsepovsod, iz Evrope, Amerike, Afrike …
Najprej mi pošljejo mail s podatki o glasbi, nato demo posnetek in navodila. Nekateri pošljejo samo info instrumental in imam čisto proste roke pri ustvarjanju, spet drugi imajo že izdelano, kako želijo imeti bobne za določene parte v skladbi. Preposlušam demo in si zamislim, kako bom določene parte odigral. Včasih si naredim zapiske ali pa si zapomnim.
Največkrat dobim idejo, ko nisem za bobni, na kolesu, sprehodu ali v avtu. Preden začnem s snemanjem, vedno preverim mikrofone, uglasitev in včasih spremenim snare ali ga zamenjam, prav tako na bas bobnu včasih kaj spremenim. Veliko je elementov, na katere je treba biti pozoren.
Posnamem bobne, pošljem info miks, ko je posnetek sprejet, pošljem vse tracke po wetransferju. Skozi leta sem izoblikoval svoj zvok, tako da je vedno laže. Načeloma snemam vse zvrsti, a najbolj pri srcu sta mi progmetal in jazz/rock.
Kaj pa t.i. energija, ki nastane med člani benda? Kako to kompenziraš oziroma ali se kaj usklajuješ in kako z drugimi, ki sodelujejo pri nekem projektu?
Vsekakor komuniciramo, po mailih, messengerju ali skypu in včasih kaj predlagam, vprašam … Z nekaterimi se več pogovarjamo, z drugimi manj. Ko sem snemal za stranko z Danske, je bil gospod tako vesel, da mi je v zahvalo za potrpljenje, ker sem posnel tri revizije za skladbo, poslal šest steklenic vrhunskega vina.
Šolal si se tudi v Los Angelesu na LACM – Los Angeles College of Music. Kako ti je uspelo priti tja, kdo vse te je učil in kako je potekal študij?
Prvič sem šel na LACM v Los Angelesu leta 2016, ko sem se udeležil poletnega programa. Leta 2009 sem opravil sprejemne, dobil nekaj štipendije in opravil prvi semester, nadaljeval pa sem leta 2012. Takrat sta šla z menoj Katarina in najin sin Vasja.
Za LACM sem se odločil predvsem zaradi profesorjev, no, pa tudi zaradi sonca. (smeh) Že po poletnem programu sem prišel domov navdušen in poln novih idej. Že vsakodnevno druženje z ljudmi z vsega sveta, ki jih zanima glasba, je navdihujoče. Med študijem sem bil na faksu od 8.00 zjutraj do 22.00, vmes sem jedel mandeljne in rozine in pil kavo, zvečer pa sem si za sprostitev skuhal večerjo in privoščil kakšno pivo. Ob sobotah sem si vzel prosto, ob nedeljah pa sem se že pripravljal za nov teden. Bilo je resnično super, seveda stresno in naporno, ampak super.
Imel sem srečo, da sem imel najboljše profesorje. Joe Porcaro, ki smo mu rekli Jopo, žal ga ni več med nami, je bil neverjeten, zelo navdihujoč, prijazen, prijateljski in vedoželjen. Vedno je imel iskrice v očeh, ko je igral na bobne ali pripovedoval kakšno zgodbo. Nepozabno in neprecenljivo. Ko je kdo zaigral tako dobro, da se je Joe nasmejal, je imel navado reči: ’You are gonna be a bitch.’ Joe Porcaro je sodeloval z imeni, kot so Lao Schifrin, Toto, Paul Anka, Nancy Sinatra, Madona, Barbra Streisand, Pink Floyd, Diana Krall.
Ralph Humphrey jebil prav tako zelo navdihujoč, strasten glasbenik in perfekcionist. Je eden redkih bobnarjev, ki so imeli priložnost in dovolj znanja, da so igrali s Frankom Zappo in Don Ellis Big bandom. Danes poleg učenja in snemanja dela s prog.jazz bendom The Odd Dogs.
Potem so tu še Gary Ferguson, ki je sodeloval z imeni, kot so Ray Charles, Gary Moore, Glenn Hughes, Lana Del Ray, Dave Beyer, ki je sodeloval z Mellisso Etheridge, Christopherjem Crossem, Richie Gajate Garcia, ki je sodeloval s Philom Collinsom, Titom Puentejem in Stingom, pa Tony Inzalaco, sodeloval je z imeni, kot so Oscar Peterson, Maynard Ferguson, Ben Webster, Dizzy Gillespie, Dexter Gordon. Tony me je navdušil za jazz in sem mu iz srca hvaležen za vse. Veliko sva se presmejala, predebatirala in še vedno sva zelo dobra prijatelja. Z vsemi profesorji sem se zelo dobro razumel in z nekaterimi sem še vedno v kontaktu.
Bi lahko rekel, da bi bil brez te ‘ameriške izkušnje’ slabši bobnar/glasbenik? Kaj bi recimo izpostavil, če bi te vprašali, kako te je ta študij najbolj zaznamoval?
Vsekakor, poleg samega glasbenega znanja so to zgodbe mojstrov, ki so ustvarjali glasbeno zgodovino bluesa, jazza, rocka, funka.To je nepozabna izkušnja, ki ti odpre širino v življenje.
Letos sta izšla dva albuma, na katerima si pustil svoj pečat. Prvi je Extinction level event progresivnometalskega projekta The vicious head society, ki si ga je zamislil irski glasbeni vizionar in kitarski virtuoz Graham Keane. Na prvencu si odigral bobne za dva komada, na novem kar na vseh. Kako je prišlo do tega sodelovanja in kako je projekt potekal?
Tako je, The Vicious Head Society (Irska) nekako sovpada z začetki snemanja v mojem studiu. Graham Keane je opazil moj promo video (2016) in mi pisal. Ko sem slišal demo, sem skočil do stropa. (smeh) Takoj sem mu odpisal, da je to absolutno moje področje, in za to sem mu zelo hvaležen. Na prvem albumu “Abject Tomorrow” sem odigral bobne za dva komada in v ponatisu še eno instrumentalno -Xylematic Disembovelent. Letos pa je izšel nov album “Extinction Level Event”, na katerem sem igral v vseh skladbah. S snemanjem sva začela leta 2018 in 2020 je bil album končan, izšel pa je 28. 5. 2021 na cd-ju in kot time kapsula, kjer sta oba cd-ja. Z Grahamom imava zelo dobro komunikacijo in sam proces lepo teče.
Drugi je projekt Drift into black, ki se žanrsko zelo razlikuje od VHS. Igra to kakšno vlogo? Trenutno ravno snemaš bobne že za nov album tega projekta?
Craig Rossi mi je prvič pisal leta 2018 in od takrat sva posnela 4 albume. Zadnjega sem pred kratkim zaključil. Prvi “Dead Suns Under The Forever Moon” je izšel 2018 na cd-ju, drugi “Anthems From The Darkest Winter” 2019 na cd-ju in tretji Patterns Of Light 2021 na vinilu, na kar sem zelo ponosen. Vedno sem si namreč želel slišati svoje bobne na vinilni plošči. Album, ki sem ga pred kratkim posnel, pa izide naslednje leto. Craig Rossi je celo objavil, da sva z basistom Paulom La’Placo odslej člana banda.
Letos je sicer izšel tudi album Crashed Astro (U.K.) Fossil Megacosm. Žanrsko se vsi trije albumi razlikujejo, segajo od prog.metal, doom/death metal do experimental prog.rock/metal, ampak to ne igra bistvene vloge, saj sam zelo rad igram različne stile.
Priča smo postopnemu vračanju glasbenih prireditev. Tudi kaj nastopaš? Pogrešaš oder?
Zadnji nastop sem imel s Sam’s Fever januarja 2020, takrat sem se tudi odločil zapustiti bend, tako da z njimi ne nastopam več. Koncerte absolutno pogrešam, tako na odru kot pod njim, a dokler bodo v veljavi nesmiselni ukrepi, me ne bo ne na odru ne pod njim. Prepričan pa sem, da bomo naslednje leto zagotovo nastopali in hodili na koncerte.
Za konec skočiva še med bodoče bobnarje, ki jih učiš tolkalskih veščin. Kako kaže z ‘bero’ slovenskih bobnarjev v prihodnosti?
Res je, imam šolo bobnov in lahko rečem, da me ne skrbi za prihodnost bobnarjev in bobnark v Sloveniji. Sem zelo ponosen na svoje učence in učenke. Vsako leto organiziram koncert, kjer vsak zaigra en komad z bendom. To vsi zelo pogrešamo, nazadnje smo ga imeli maja 2019. Upam, da ga bomo lahko čim prej spet imeli kot normalni, svobodni ljudje.
Avtor: Nataša Fajon
Intervju lahko preberete tudi na spletnem portalu Opazovalec.si:
