Lokacija: Videm (Udine) / Teatro Nuovo Giovanni da Udine / Italija
Datum: četrtek, 09.02.2017
Videmska dvorana Teatro Nuovo Giovanni je v svojih nedrih gostila glasbeno legendo svetovnega formata. Rick Wakeman, angleški klaviaturski mag, ki je zaslovel predvsem kot član progresivnorockovskih ikon Yes, že od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja sodi med najbolj nadarjene, izvirne, kompetentne in karizmatične osebnosti glasbenega sveta. Poleg Keitha Emersona, Jona Lorda, Tonyja Banksa in Richarda Wrighta tvori elito najbolj cenjenih klaviaturistov v povesti rock glasbe. Wakeman, klasično trenirani klaviaturist, je kmalu zatem, ko je nase opozoril že kot priložnostni glasbenik in član progfolkrockovskih legend Strawbs, zaslovel predvsem s svojim pionirskim delom na področju uvajanja elektronskih klaviatur, medtem ko je v prvi polovici sedemdesetih let še izdatno navdušil s posebno inovativnim konceptom združevanja rock banda s klasičnim orkestrom ter zborom. Rickovi prvi trije studijski albumi »The Six Wives of Henry VIII« (1973)«, »Journey to the Centre of the Earth« (1974) ter »The Myths and Legends of King Arhur and the Knights of the Round Table« (1975) so, nekoliko ironično, še danes njegovi najboljši, kar je še toliko bolj zanimivo, če vemo, da je do zdaj izdal že več kot sto samostojnih albumov.
Rick se je tokrat podal na kratko turnejo z naslovom ‘Yet Another Evening With Rick Wakeman’, ki je vsega skupaj obsegala štiri datume. Mednje je sodil tudi njegov nastop pri naših zahodnih sosedih v nadvse prijetnem okolju dvorane Teatro nuovo Giovanni di Udine. Rick je za to priložnost nastopil v popolnoma samostojni režiji, se pravi brez spremljevalnega banda, na velikem koncertnem klavirju Fazioli, pri čemer ni potreboval nobenega notnega črtovja, saj zna svoje mojstrovine odigrati na pamet, tudi če bi ga sredi noči slučajno zbudili in dvignili iz postelje. Še vedno izjemno karizmatični klaviaturski velemojster nas je med premori zabaval s številnimi šaljivimi dovtipi, katerih mu ni nikdar primanjkovalo, zato ni čudno, da je bil svoje čase med privrženci najbolj priljubljen član Yes, medtem ko je publiko na starejša leta s humorjem zabaval tudi v BBC-jevi televizijski oddaji ‘Grumpy Old Men’. Ricku ni bilo prav nič nerodno priznati, da so edine italijanske besede, katere se je skozi leta naučil, imena različnih vrst špagetov.
Druga stvar, katero Rick poleg glasbe najbolj obožuje, je zgodovina, katere se je na svojih solo albumih večkrat dotikal, kar je v tem večeru posebej omenil. S kultnega prvenca je z izjemnim žarom in subtilnostjo v zaporedju odigral »Catherine of Aragon in »Jane Seymour«. Njegovo ubrano igranje tipk je bila ves čas prava poezija za ušesa in prav vseeno je bilo ali je šlo za klavirsko interpretacijo obsežnega, kompleksnega epa z »The Myths and Legends of King Arthur and the Knights of the Round Table« ali za ‘obdelavo’ izvedbeno preprostejših The Beatles klasik. Rick nas je še posebno navdušil z izvedbo nepozabnih rock klasik »Space Oddity« in »Life On Mars?«, s katerima se je spomnil na svojega prezgodaj pokojnega prijatelja Davida Bowieja. Prav Bowie je Ricka konec šestdesetih navdušil nad tem, da svoje kompozicije najprej ustvari za klavir. Bowie je namreč sledil logiki, da če na klavirju neka kompozicija zveni dobro, potem bo gotovo zvenela dobro tudi, ko bo odigrana z drugimi inštrumenti.
Seveda Rick ni pozabil na izvedbo nekaterih del iz svojega obdobja z Yes, katere je v svoji karieri zapustil kar petkrat. V tem večeru je izbral tri Yes skladbe, med katerimi je bila nekoliko presenetljivo odigrana »The Meeting« z edinega, istoimenskega albuma projekta Anderson Bruford Wakeman Howe iz leta 1989. Nekoliko večji val navdušenja sta sprožila bolj poznana zimzelena »And You And I« ter »Wonderous Stories«, ki je v klavirski izvedbi izpadel še posebno zanimivo. Mojstrovi interpretaciji The Beatles zimzelenov »Help!« in »Eleanor Rigby« sta prav tako predstavljali lepi popestritvi tega večera, medtem ko je vrhunec nastopa predstavljala izvedba daljše sekcije iz epske poslastice »Journey to the Centre of the Earth« s katero je Wakeman v velikem slogu zaključil regularen del svojega nastopa. Pravzaprav se pred dodatkom sploh ni odpravil z odra, temveč se je nekoliko pošalil na račun tradicije obveznih dodatkov, nakar je izvedel skladbo »Merlin the Magician«. V drugem dodatku nas je vse pošteno presenetil z izvedbo »White Rock«, ki se nahaja na istoimenskem albumu iz leta 1977. Omenjeni album je bil glasba za oddajo o zimskih olimpijskih igrah v avstrijskem Innsbrucku, ki so potekale leta 1976.
Eden izmed najboljših klaviaturistov vseh časov je tudi med samostojnim nastopom v Vidmu demonstriral, da je še vedno razred zase, kadar gre za klavirske izvedbe nekaterih najbolj priljubljenih klasik iz njegove solo kariere ter različnih zimzelenov iz zgodovine rock glasbe. Kljub temu, da je mojster Wakeman nastopil v popolnoma samostojni režiji brez spremljevalnega banda, so posamezni standardi v izključno klavirski obliki predstavljali nadvse prijetno in zanimivo ambientalno izkušnjo, ob kateri smo nadvse uživali, čeprav je bil Wakemanov nastop po vizualni plati seveda vse prej kot zanimiv. Dolgega srebrnega plašča tokrat ni bilo okrog Rickovih ramen, sicer pa se je po dolgoletnih bitkah z alkoholno odvisnostjo fizično precej ‘zapustil’, vendar so vsaj roke ostale tisti del njegovega telesa, na katerega je lahko še vedno izjemno ponosen. Rick je sicer tudi na stara leta še vedno izjemno aktiven solo glasbenik, ki se občasno rad loti tudi različnih stranskih projektov. Njegovo vnovično sodelovanje z Jonom Andersonom in Trevorjem Rabinom je spet razburkalo čustva vseh tistih, ki pogrešajo ‘prave’ Yes. Naslednja Rickova turneja, ki bo obsegala deset datumov na britanskih tleh bo namenjena promociji njegovega novega albuma »Piano Variations« (2017), ki je dosegel celo Rickovo najboljšo uvrstitev na britanskih prodajnih lestvicah po letu 1975 in tako po komercialni plati prinesel veliko presenečenje tako zanj kot za številne ljubitelje dobre glasbe.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
