Založba: Island Records / Atlantic Records
Datum izida: 10. 12. 1970
Produkcija: Robert Fripp & Peter Sinfield
Dolžina: 42.30 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.5/10
Sredi leta 1970 so bili King Crimson še vedno v nezavidljivem položaju, ki ga je povzročil razpad njihove originalne zasedbe, ki je posnela legendarni debut »In the Court of The Crimson King« (1969). Od originalne zasedbe sta do tedaj ostala samo še kitarski posebnež Robert Fripp ter poet, računalniški in vizualni tehnik Peter Sinfield, ki sta bila tedaj tudi (neformalni) enakopravni vodji skupine. Fripp je tako skrbel za glavne glasbene ideje, kompozicije in motive, medtem ko je Sinfield bdel predvsem nad liričnim in vizualnim aspektom skupine, čeprav se je tudi on začel na tem albumu preizkušati kot glasbenik s svojo novo »igračko« – VCS3 analognim sinthesizerjem. Prav na »Lizard« je sodelovanje obeh umetnikov doseglo svoj vrhunec in obrodilo nekaj najboljših sadov v zgodovini skupine. No, na srečo nista dolgo ostala sama in na pomoč so jima priskočili sami vrhunski glasbeniki, med njimi Frippov nekdanji sošolec Gordon Haskell, ki je na vokalu in bas kitari zamenjal Grega Lakea in kateri je s skupino sodeloval že na prejšnjem albumu »In The Wake Of Poseidon« (1970) kot pevec na ezoterični baladi »Cadence And Cascade«. Mel Collins na saksofonu in flavti, ki je prav tako kot session glasbenik že igral na prejšnjem albumu ter odlični jazz fusion bobnar Andy McCulloch (ex-Manfred Mann) sta bila prav tako udeležena kot nova uradna člana skupine. Orkestralne, jazzerske aranžaje na albumu so izvrstno odigrali spremljevalni glasbeniki Robin Miller (oboa, angleški rog), Mark Charig (kornet), Nick Evans (trombon) pod vodstvom jazz klaviaturista Keitha Tippeta (klavir), ki je prav tako sodeloval s skupino že na prejšnjem albumu. Vsi ti odlični glasbeniki so tvorili sijajno ogrodje nove podobe skupine, a kaj kot tako pogosto v njeni zgodovini, ta inkarnacija ni trajala dolgo in Haskell ter McCulloch sta odšla še pred izidom plošče, menda nezadovoljna nad nadaljnjo glasbeno usmeritvijo skupine.
»Lizard« je brez dvoma najbolj jazzerski album, ki ga je skupina kdaj naredila. Po mojem ugotovitvah gre tudi za njihov najbolj prezrt in nerazumljen album s strani večine fanov, predvsem po zaslugi izjemno raznovrstnih jazz fusion aranžmajev, ki naredijo ploščo izjemno kompleksno, še celo za pojme skupine. Ravno zato je morda »Lizard« celo njihov najbolj kompleksen in za povprečnega poslušalca kar zahteven album. Te kombinacije elementov jazz fusiona, canterburya ter pristnega pastoralnega keltskega vzdušja (sploh na naslovni skladbi) niso ponovili na nobenem naslednjem albumu in ravno zato je »Lizard« spet nekaj posebnega v njihovi zbirki albumov ter mojstrovina, ki je šele čez vrsto let dobila svoje pravo priznanje in mesto med najboljšimi albumi skupine. Jazz fusion elementi torej zasedajo pomemben prostor na tem albumu in vsi ljubitelji te glasbene zvrsti bodo nad albumom navdušeni, nič manj kot fani simfoničnega progresivnega rocka. Sinfieldova besedila na tem albumu sodijo med njegova najboljša ter vsebujejo nekaj njegovih najbolj imaginarnih metafizičnih del. Celoten album ima neko skrivnostno vzdušje, kakega srednjeveškega skriptorija, polnega mističnih knjig, ki vsaka zase pripoveduje posamezno zgodbo.
Energični otvoritveni »Cirkus« je najbolj znana skladba z albuma, ki se odpre s skrivnostnim skoraj šepetajočim Haskellovem vokalom preden se prevesi v, po vzdušju, skoraj »zlobnikavo« grozljiv motiv odigran na Frippovem melotronu. Verzi se skozi skladbo dramatično prepletajo okrog omenjenega motiva in Fripp vse skupaj podkrepi še z enimi izmed svojih najboljših delnic na akustični kitari. Temu se pridruži še nebrzdana Collinsova solaža na saksofonu in celotno vzdušje postane do konca napeto. Z metafizičnim pa tudi izredno sarkastičnim Sinfieldovim besedilom o cirkusu, klovnih in kameleonih, ki so metafora za korupcijo nedolžnosti (skladba sporoča, da je “življenje pravzaprav en velik “cirkus”, poln takšnih in drugačnih klovnov, ki stalno nosijo in menjavajo maske”) je ta skladba, ki se konča s kakofoničnim klimaksom inštrumentov, nedvomno ena izmed klasik skupine.
Naslednji dve skladbi sta grajeni na raztresenem jazzerskem ritmu. Obe sta polni sarkastičnega humorja v besedilih in Haskellov vokal je na obeh distorziran preko VCS3 efketa. »Indoor Games«, ki temelji na odličnem jazz fusion ritmu ima sijajno Sinfieldovo besedilo, ki je aluzija na hedonizem moderne britanske aristokratske družbe. Haskellov manični smeh na koncu skladbe je sicer zabaven, a po večkratnih poslušanjih zna začeti iritirati marsikoga, ki ne prenese pristnega “Zappovskega” humorja. Kasneje je razložil, da je njegov smeh povzročila nezmožnost razumevanja Sinfieldovega besedila in s tem tudi odpetja zaključnega verza »hey ho«, kateri mu je šel na živce.
»Happy Family« je še ena avantgardna jazz fusion skladba, celo za pojme te skupine. Posvečena je razhodu The Beatles, kar je razvidno tako iz Sinfieldovega hudomušnega besedila kot iz naslovnice albuma (poglejte črko I na naslovnici). Ti so predstavljeni v besedilu kot “Judas” (Paul McCartney), “Rufus” (Ringo Starr), “Silas” (George Harrison), in “Jonah” (John Lennon). Haskellov vokal je tu popolnoma prepreden z VCS3 efektom in je skoraj neprepoznaven. Skladba katera je po duhu sorodna nekaterim jazzerskim delom Franka Zappe.
Prelestna romantična, srednjeveško trubadurska, balada »Lady Of the Dancing Water«, predstavlja pravi slogovni kontrast glede na prejšnjo skladbo in je prav gotovo najsvetlejša pesem na plošči, s sanjavim in romantičnim Haskellovim vokalom, Frippovo akustično kitaro in prelepo, melodično Collinsovo flavto. Je ena izmed najlepših balad v zgodovini skupine in dobrodošla predpriprava na veličastni finale, ki ji sledi. Sam menim, da je bil Haskell zelo dober pevec na skladbah ki ne zahtevajo toliko tehnične spretnosti temveč toplino in emocionalno izraznost vokala. Pri skupini enostavno ni dobil prave priložnosti ter ostal dovolj časa, da bi se uveljavil kot basist in pevec. Njegov vokal je z leti tehnično precej napredoval in ravno v zadnjih letih doživlja komercialni uspeh s svojo solo kariero.
Sledi prava pravljica za vse ljubitelje dobrega jazz fusiona. To je naslovni, več kot 23-minutni bombastični super ep »Lizard«, ki je prav gotovo najambicioznejše delo v zgodovini skupine in tudi najdaljša skladba, ki jo je skupina kdaj posnela. Razdeljen je na štiri sekcije in na tri podsekcije. Sinfieldovo metafizično besedilo govori o kalvariji nekega legendarnega princa v službi »škrlatnega kralja« Friderika II (zgodovinska osebnost), ki se skupaj s križarji odpravlja na krvavi spopad z Mongoli, še pred bojem pa mimogrede obračuna s »kuščarjem« (se pravi zmajem). Otvoritvena sekcija epa »Prince Rupert Awakes« ima odličen glavni refren s posebnim gostom na glavnemu vokalu, ki ni nihče drug kot Jon Anderson (Yes), ki je ravno takrat neuspešno poskušal Frippa privabiti, da nadomesti prazno mesto kitarista pri Yes. Andersonov vokal je tu drugačen, zveni drugače kot smo ga vajeni pri Yes. Je nekoliko bolj skrivnosten in v nižji legi in je za njegove pojme celo rahlo temačen, nič kaj angelski, a zato nič manj ezoteričen. Ta njegov način petja se odlično vklaplja v celotno sekcijo. Odlični Andersonov refren »Burn the bridges, burn the water-stake the lizard by the throat« je nedvomno eden najbolj markantnih v zgodovini skupine. Nato nastopi »folky« refren, ki vsebuje ploske rok in razigran Andersonov vokal, ki v hipu obudi pred očmi praznovanje »večnih veseljakov in otrok sonca« Yes (v primerjavi s King Crimson). Brez dvoma, del »Prince Rupert Awakes« bo gotovo všeč fanom obeh skupin. Kmalu pride do izhoda na melotronu ter pihalih in ozračje postane spet manj optimistično ter skrivnostno. Rog Robina Millerja naznani drugi sekcijo epa, imenovano »Bolero-The Peacock’s Tale«, ki je meni osebno najljubši del celotne kompozicije. Čudovito orkestralno vzdušje in jazz fusion aranžmaji, ki se kosajo z najboljšimi deli tega žanra. Ta del epa je poligon, kjer ostali umetniki, se pravi gostujoči glasbeniki, Tippet, Miller, Charig in Evans, pokažejo svoje talente v najboljši luči. Ko igrajo čez McCullochov ritem na bobnih, ki temelji na elementih bolera, zasedejo pihala velik prostor in ustvarijo odlične jazzy solaže okrog osrednje teme. Nato se začne tretja sekcija »The Battle Of Glass Tears«, ki je razdeljena na tri podsekcije (Dawn Song, Last Skirmish, Prince Rupert’s Lament). »Dawn Song« se odpre z angleškim rogom Robina Millerja kateremu se kmalu pridruži Haskellov melanholični in temačni vokal. Ustvari se skrivnostno in napeto vzdušje, ki je napoved začetka bitke. Naslednja podsekcija »Last Skirmish« je prava bitka pihal (Collins mojstrsko odigra flavto), Frippovega melotrona in McCullochovih bobnov in je prav gotovo najvišja instrumentalna točka epa med katero lahko celo slišimo osrednji motiv iz »Cirkus«. Če je »Last Skirmish« predstavljala spopad je »Prince Rupert’s Lamnet« predstavitev konca krvavega spopada, ko trupla gnijoče ležijo po polju in se pokaže ves nesmisel bitke. Pogrebna ritem sekcija, podkrepljena s pihali, ustreza temu vzdušju in ko Fripp naposled zaigra na električno kitaro potem, ko se je večino albuma oklepal akustične je jasno, da se kompozicija bliža zaključku. Fripp je odličen akustični kitarist in po svoje je prava škoda, da je z leti po izidu tega albuma začel opuščati uporabo akustično kitare oz. je danes sploh ne uporablja več. »Big Top« je zaključek suite in hkrati predstavlja tudi zaključek albuma. Ima prav sarkastičen, karnevalski izhod, kot da bi se nekdo nalašč norčeval iz celotnega epa in temelji že na samoparodijo. Morda ta zaključno parodija cilja na nesmisel celotne bitke in služi kot inštrumentalni posmeh človeški neumnosti. Ta karnevalski motiv je hkrati pravzaprav spremenjeni, predelani motiv, ki predstavlja začetek otvoritvene »Cirkus« in krog je tako sklenjen.
Naslovnica albuma je ponovno odlična. Črke na naslovnici in na zadnji strani albuma sestavljajo ime skupine v srednjeveških ornamentih. Se pravi besedi »King« na zadnji strani albuma in »Crimson« na prvi. Vsaka likovna tema v črki pa predstavlja po enega izmed Sinfieldovih liričnih konceptov oziroma posamezno skladbo na albumu.
»Lizard« je eden mojih najljubših albumov, ne samo King Crimson, temveč progresivnega rocka nasploh, ki vas bo ob vsakem ponovnem poslušanju nagradil z nečim novim. Je najbolj ambiciozen in eden najboljših albumov skupine ter album, ki izjemno nagrajuje po večkratnih poslušanjih. Aranžmajev je namreč tako veliko in so tako raznovrstni, da mnoge slišite šele po večkratnih poslušanjih. Glede na prvi dve plošči skupine, ki sta si bili slogovno med seboj še dosti podobni je tu opazen velik slogovni preskok. “Lizard” je album, ki je popolnoma drugačen od prvih dveh albumov in popolnoma drugačen od vsega kar je skupina izdala po njem. Morala so preteči številna leta, da se je pokazala, vsa veličina tega monumentalnega dela. Če bi bila Richard Wagner in Miles Davis danes še živa ter kdaj sodelovala skupaj bi prav gotovo izbrala tedanjo verzijo King Crimson za svoj spremljevalni band.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Cirkus (including Entry Of The Chameleons) (6:28)
2. Indoor Games (5:41)
3. Happy Family (4:16)
4. Lady Of The Dancing Water (2:44)
5. Lizard:
– a. Prince Rupert Awakes (4:36)
– b. Bolero – The Peacock’s Tale (6:39)
– c. The Battle Of The Glass Tears (10:58)
I) Dawn Song
II) Last Skirmish
III) Prince Rupert’s Lament
– d. Big Top (1:13)
Zasedba:
Robert Fripp – kitara, Mellotron na skladbah št. 1, 2 in 5, sintetizator, orgle, elektronika
Mel Collins – flavta, saksofoni
Gordon Haskell – bas kitara, vokal
Andy McCulloch – bobni
Peter Sinfield – besedila, VCS3 sintetizator na skladbah št. 2 in 3
Gostujoči glasbeniki:
Jon Anderson – vokal na “Prince Rupert Awakes”
Keith Tippet – piano, električni klavir
Robin Miller – oboa, angleški rog
Mark Charig – kornet
Nick Evans – pozavna
