Založba: Discipline Global Mobile
Datum izida: 10.10.1969
Produkcija: Robert Fripp & Peter Sinfield
Dolžina albuma: 43.54 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 10 / 10
“In the Court of the Crimson King”, prva plošča King Crimson, je danes prepoznana kot prva plošča, ki je definirala vse tisto kar danes štejemo pod progresivni rock in je zagotovo ena najboljših ter najpomembnejših rock plošč vseh časov. Kar precej let je minilo od izida tega legendarnega albuma, ki je postavil temelje progresivnega rocka, heavy metala pa tudi jazz fussion rocka in hkrati pomeni rojstvo enega največjih bandov v zgodovini progresivnega rocka, a kljub temu še vedno zveni sveže. V čast mi je torej, da vam lahko predstavim sam temeljni kamen žanra.
Nastanek King Crimson je torej pomenil rojstvo žanra, ki ga danes imenujemo progresivni rock in če hočete tudi art rock kot so ga takrat poimenovali nekateri glasbeni kritiki.
Pisalo se je davno leto 1969 in na področju rock glasbe so se dogajale pomembne spremembe. Publika je bila naveličana naivne preprostosti rock and rolla in bluesa. Popolna glasbena svoboda, ki se je tedaj odražala v precejšnji neodvisnosti in niti kančku pritiska na bande s strani založb in na drugi strani glasbeniki, ki so poleg stoodstotne profesionalnosti pisali glasbo s srcem in dušo ter ustvarjali dela gigantskih razsežnosti.
Progresivni rock je bil tedaj še sveža glasbena smer, ki so jo nevede utemeljili bandi kot so v prvi vrsti The Beatles s svojim “Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band” (1966) albumom in nekoliko kasneje še The Nice (The Thoughts of Emerlist Davjack, 1967), Pink Floyd (The Piper At the Gates of Dawn, 1967), Procol Harum (Procol Harum, 1967) in The Moody Blues (Days Of Future Passed, 1967). Vsi ti danes legendarni bandi so sicer že začeli dajati znake nove velike dobe izjemnih eksperimentiranj v rock glasbi, takrat z močnim poudarkom na psihadeliki, ki je bila značilna za konec 60-ih. Nenadoma pa se je na obzorju kot blisk pojavil še en popolnoma nov angleški rock band, ki je takrat s svojo prvo ploščo naredil pravo glasbeno revolucijo-King Crimson.
Originalna zasedba King Crimson je bila svojevrsten unikat, sestavljen iz profesionalnih glasbenikov katerih glasbeni stili so večinoma bazirali na jazzu in klasični glasbi. To velja zlasti za Roberta Frippa, mojstra kitare in glasbenega genija, ki ni dopuščal nobenih okvirov in omejitev znotraj svoje glasbe ter vztrajno ignoriral zunanje vplive. Slednji je z ustanovitvijo tega banda, ki je v tem obdobju deloval še brez njegove dominance, ampak so vsi člani enakopravno sodelovali pri pisanju glasbe, odkril in prekoračil vse meje poznanega v rocku, jazzu in klasiki ter iz njih potegnil najboljše prvine. Fripp je že od nekdaj kitarski genij, ki se izredno hitro naveliča vsake ponavljajoče stvari v glasbi, pa naj gre za rif ali refren. Danes je edini originalni član banda ter med poznavalci eden najbolj spoštovanih glasbenikov v rocku, svojemu jazzovskemu slogu igranja kitare navkljub. Poslušajte njegovo solažo na “21 Century Schizoid Man” s katero se je izstrelil med najbolj cenjene kitariste na svetu in v trenutku vam bo jasno zakaj je njegova kitara postala glavni element banda.
Takrat je bil član banda tudi legendarni Greg Lake, ki je prišel iz The Gods in je poleg petja obvladal tudi bas. Morda njegovo igranje basa (Lake je bil pred prihodom kitarist) res ni bilo ravno dih jemajoče, zlasti glede na njegove tehnično veliko bolj podkovane naslednike na tem inštrumentu (npr. Wetton, Levin, Gunn), toda njegov čisti, iskreni in melodični vokal, je bil tisti zaradi katerega je bil po mojem mnenju najboljši pevec v zgodovini banda. Lake je sicer obvladal tudi kitaro, vendar poleg Frippa ni imel kaj dosti možnosti za dokazovanje na njej. Imel pa jih je kasneje nekoliko več, ko je postal veliko bolj znan kot član prav tako neponovljivih ELP in za kratek čas še bolj popularne Asia-e. Toda po mojem mnenju niti tedaj ni več ponovil izredne energije in magije, ki jo seva njegovo petje na tej plošči. Njegov najboljši trenutek na plošči je ujet na skladbi “Epitaph”.
Resnična zvezda te zasedbe je bil prav gotovo genijalni multinštrumentalist Ian McDonald, ki je poleg igranja saksofona, flavte, takrat revolucionarnega melotrona, klaviatur in kitare napisal prav vse skladbe in poskrbel za izredne orkestralne aranžmaje, ki so ustvarili resnično transcedentalnost tega albuma in mu dali svetlobo ter toplino. Po njegovem odhodu King Crimson niso nikoli več ujeli tako popolne mističnosti, ki jo odseva njegovo delo na tem albumu. Kasneje je skupaj z Michaelom Gilesom posnel ploščo “McDonald & Giles” (1970) in nato sredi sedemdesetih postal ustanovni član komercialno zelo uspešnih Foreigner, danes pa se je vrnil k izročilu King Crimson in je trenutno vodja 21 Century Schizoid Band-a.
Michael Giles, prav gotovo eden najboljših bobnarjev tistega časa, za katerega je Stewart Copeland (The Police) nekoč izjavil, da je bil njegov glavni vzornik, daje skladbam peklenski ritem. Z vpletanjem jazz elementov (Giles je bil klasičen jazz bobnar kar je bilo dolgo eno od zlatih pravil za vse bobnarje v tej skupini) v svoje bobnanje in briljantnim delom na cimbalah, je tedaj poskrbel za še en slogovni preskok v tehnikah bobnanja. Kot najstarejši član banda jim je dal tudi glasbeno zrelost, katera manjka večini glasbenikov na začetku njihove poti. Fripp in Giles sta že prej sodelovala v “porodnem” bandu King Crimson: Giles, Giles & Fripp. Leta 1968 so izdali svojo edino ploščo “The Cheerful Insanity Of Giles, Giles & Fripp”, ki je bila sicer psihadelična mojstrovina zabeljena z izjemnim monthypytonskim humorjem, a hkrati popolna komercialna polomija.
Peter Sinfield, peti član banda, je bil pisec besedil na prvih albumih skupine, skrbel pa je tudi za odrsko razsvetljavo in glasbeno opremo. Nedvomno je on tisti, ki je skupini vdihnil dušo in ji dal podobo. Možakar ni bil le glasbeni genij in vizionar. Hkrati je bil tudi popolnoma odklopljen od tega sveta in obseden z novoromantično filozofijo ter keltsko mitologijo. Njegova romantična, fantazijska, mistična in psevdoapokaliptična besedila, ki po duhu še najbolj spominjajo na bližnja srečanja J.R.R. Tolkiena, Shakespeareja, Williama Blakea, E.A.Poe-ja in S.T. Coleridgea so bile nepogrešljiv del zgodnjega obdobja banda. Prav on pa se je spomnil tudi njihovega imena. Sinfieldovo remek delo na tem albumu je nedvomno besedilo za naslovno skladbo.
Da se vrnem nazaj k plošči: sama kompleksnost glasbe je izjemna, saj ponuja perfektno fuzijo najboljših glasbenih prvin od rocka, jazza do klasike. Za tisti čas ima plošča soliden zvok, a s tem nedavnim remastrom, ki je izšel pri trenutni založbi skupine, je ta postal še boljši, bolj svež in skoraj identičen originalnem zapisu (dolga improvizacija na Moonchildu je zdaj recimo razločno slišna).
Slogovno so bili tedaj svetlobna leta pred ostalimi sorodnimi bandi. Celo njihovi kasneje komercialno veliko uspešnejši vrstniki, Yes in Gensis, so potrebovali kar nekaj časa, da so vzpostavili ustrezno kreativno harmonijo in se uveljavili. Vsekakor pa tedaj ni bilo nobenega drugega banda, ki bi na tako popoln način združeval toliko različnih glasbenih elementov, ki segajo vse tja od hard rocka, jazza do klasike. Nekdo je nekoč izjavil, da če bi bil Wagner še živ bi sodeloval s King Crimson. Besedila so bila vsaj tako kompleksna kot glasba sama, predvsem po zaslugi takrat vse preveč spregledanega, danes pa izredno cenjenega lirika in roadieja Petra Sinfielda, ki je bil tedaj na odru nevidni, a vselej enakopravni član banda.
Za revolucijo je poskrbel še en nov inštrument-melotron, ki je postal zaščitni znak banda in katerega so še zlasti radi uporabljali v njihovih številnih romantičnih epih in baladah.
Če si želite kratek, a popoln odklop iz okov popolnoma duhovno razvrednotenega, sodobnega neomaterialističnega sveta, ki vam vztrajno želi onemogočiti spoznanje osnovne resnice o življenju in se naplaja z vašo življenjsko in kreativno energijo, boste zagotovo vzljubili album že po prvem poslušanju.
Prava bomba je že otvoritvena skladba, še danes izjemno udarni in nihilistični, “21 Century Shizoid Man”, ki takoj postreže s celo paleto tedaj popolnoma novih glasbenih dimenzij in po strukturi kitarskih rifov še najbolj spominja na embrionični heavy metal katerega so nedolgo zatem začeli do potankosti razvijati Black Sabbath. A po osnovni zgradbi je skladba fuzija rocka in jazza. Po začetnem polminutnem šumenju iz nekakšne WC školjke (nočni zvoki?), kar naenkrat eksplodira razbeljen glavni rif, katerega se ne bi sramoval noben metal band, ki da kaj nase. Temu se v isti sapi pridruži Lakeov travmatični, zdigitalizirani vokal, ki namenoma poje skozi efekt, da tako še bolj ustvari vzdušje grozljivo zmaličenega, duhovno razvrednotenega in shizofrenega človeka 21. stoletja, ujetnika lastne duševne matrice. Poslušajte npr. verz “nothing he has got he realy needs”, kar pomeni, da je nasičen z raznovrstnim korporativnim materialom, medtem ko je na drugi strani popolnoma oropan tistega česar najbolj potrebuje (ljubezni, osnovnih medčloveških odnosov in duhovnosti). Dekadentni, shizofrenični, razvrednoteni svet v katerem odmeva nevrotično vpitje človeka postapokaliptične dobe je najboljši opis vizualizacije te skladbe, ki se popolnoma sklada s samo naslovnico albuma. Fripp nastopi s svojo kompleksno solažo, kateri se skoraj istočasno pridruži McDonaldov saksofon in skupaj skladbo stopnjujeta do kompleksnega srednjega dela, kjer zlasti Mike Giles pokaže nekaj svojih najboljših trenutkov na plošči. Ta osrednji del, imenovan “Mirrors”, je najbolj kompleksen in prikaže Frippa v njegovi najboljši luči. V tej skladbi me vedno znova presenetijo njihove napredne vizije prihodnosti, ki so kasneje postale nekakšen zaščitni znak tega banda. Sama skladba je med fani še danes njihova najbolj priljubljena in prava škoda je, da je Fripp dandanes na koncertih tako rekoč pozabil nanjo. Še danes je nedvomno zaščitni znak fenomena imenovanega King Crimson.
Takojšen preskok iz hladnega, racionalističnega, apokaliptičnega sveta v svetlobo in svet fantazije. Romantična balada “I Talk To The Wind” je čudovita skladba, ki ponuja izreden kontrast glede na predhodnika in me najhitreje ponese v trden spanec oziroma svet sanj. Prisotni, mestoma psihadelični motivi na flavti, le še izboljšajo čarobnost in mističnost skladbe. Ta še najbolj spominja na kak polnočni zbor keltov ob Stonehengeu ali vilinski sprevod iz Tolkienovih zgodb. Za to vzdušje poskrbi zlasti McDonaldova flavta, ki na najlepši možni način ustvari to nepopisno doživetje. Tudi Lakeov ezoterični vokal izžareva izredno toplino, ki se sklada s strukturo te čudovite balade. Skladba je hkrati izreden dokument tistega časa in dokaz kako lepe balade je zmožen ustvarjati ta band. Nežni zvoki flavte in melotrona vedno znova poskrbijo, da Frippova kitara v prehodih ne zveni preveč temačno. Oba inštrumenta delujeta kot nekakšna luč proti težkim rifom kitare in v njihovo glasbo vnašata nepopisno lepoto. Sama skladba je ena najlepših balad kar sem jih kdaj slišal in zame tudi najboljša balada v zgodovini banda.
Psihadelična, psevdoapokaliptična in epska prerokba “Epitaph” je osrednja skladba albuma ter hkrati vrhunec plošče. Vrhunsko odpeti Lakeov melanholični vokal, ki odseva resigniranost nad početjem modernega človeka, ki samega sebe peha v uničenje je nedvomno izstopajoči element t skladbe. To zaznamo zlasti v delu “March For No Reason”, kateri mi vedno znova požene mravljince po hrbtu. Lake torej s svojim dramatičnim in mestoma skrivnostnim vokalom znova dokazuje, da je bil že takrat eden najbolj prefinjenih pevcev tistega časa. “Tomorrow and Tomorrow” je glavni refren, ki se večkrat ponovi, kar naredi skladbo dovolj melodično tudi za manj zahtevne poslušalce.
Sledi še ena prelepa mistična balada. “Moonchild” je s svojo dolgo improvizacijo v drugem delu skladbe slogovno že nakazoval kam se bo band usmeril v prihodnjih letih, hkrati pa je edina skladba, ki je na albumu vzbudila precejšnje nerazumevanje takratnih kritikov. Zadnjih osem minut je namreč popoln transcedentalni studijski odklop (dolga improvizacija) z McDonaldovim melotronom in Gilesovimi bobni oz. tolkali v ospredju, katerega so po lastnih besedah nalašč pustili (ga niso odrezali), da bi vsem založbam in kritikom pokazali kaj je to kreativna svoboda.
Skladba je razdeljena na tri dele. Otvoritveni melodični del, je še ena prelepa romantična balada z vživetim Lakeovim vokalom, katera po dramatičnem “Epitaph”-u, zopet vnaša toplino. Čez čas se prevesi v inštrumentalni “The Dream” in na koncu v ezoterični, nekoliko orientalski “The Illusion”. Teh osem minut je tako lahko namenjeno daljši improvizaciji saj so se glasbeniki posvetili vsak svojemu inštrumentu, predvsem takrat še svežemu melotronu, kitari in bobnom. Po raznovrstnih zvokih se ozračje spet umiri, zlasti proti koncu, ko nastopi zadnji, orientalski del skladbe imenovan “The Illusion”, kjer prevladuje melotron. Sama skladba lahko občutljive duše kaj hitro ponese na daljše spiritualno potovanje, tisti ki trdno stojijo z vsemi nogami na tleh pa se bodo zaman poglabljali v strukturo posameznih delov pesmi, kajti tu odpove sleherni racionalizem. Vse tiste ki motijo daljše inštrumentalne improvizacije, oziroma jih ne razumejo, ne morejo računati, da jim bo ta skladba kot celota kdaj všeč.
Zaključni, retro-romantični srednjeveški ep “Court of the Crimson King” se odpre s pompoznim uvodom “Return of the Fire Witch”. To je bila prva njihova skladba katero sem kdaj slišal zato ima še danes posebno mesto v mojem srcu. Je še en njihov antem in dokaz kakšno izredno energijo je takrat seval ta band.
Danes je skladba nesmrtna klasika, kjer pride McDonaldova flavta do popolnega izraza in vas v trenutku ponese v svet pravljic, naravnost na dvorišče škrlatnega kralja, ki se nesmrtno zabava ob spremljanju nastopajočih trubadurjev, vil, čarovnic in ostalih burkačev ter nastopačev. Na dvoru se namreč vse vrti okrog njega.
Melodični glavni motiv se večkrat ponovi, lirično sporočilo pa je vedno drugačno. Band se z zvoki flavte, ki resnično spominja na piskanje kakega pritajenega gozdnega vilinca še enkrat vrne z “Dance Of The Puppets”, kjer se glavni melodični refren še nekajkrat ponovi dokler na romantičen način ne zaključi plošče, ki skozi sebe ves čas seva nek koncept čeprav tega uradno ni bilo (še ena od značilnosti za zgodnje obdobje skupine). Skladba je izšla tudi kot njihov prvi single in je poleg “shizoidnega človeka našega stoletja”, njihovo najbolj znano delo tudi med laiki.
Kričeča naslovnica “shizoidnega človeka našega stoletja” ter njegovega antipoda, “škrlatnega kralja”, na drugi strani ovitka, je ena najboljših naslovnic kar sem jih kdaj videl in na perfekten način združuje glasbeno in likovno umetnost z naprednimi vizijami banda kar je posledično tudi pripeljalo do uveljavitve novega glasbenega žanra imenovanega art rock.
“In The Court Of The Crimson King” je torej legendarna in danes kultna plošča za vse ljubitelje progresivnega rocka in prav tista, ki je postavila temelje za ta žanr. King Crimson so se tudi po njej podali na za marsikoga še danes popolnoma nerazumljiva glasbena področja, toda to je edina njihova plošča, ki jo lahko mirne duše posluša skoraj vsak ljubitelj klasičnega rocka pa tudi jazz fusiona, saj je to prav gotovo njihov najbolj melodični album. Hkrati je tudi najboljši možni začetek za vse tiste, ki se šele spoznavate z njihovo glasbo.
Legendarna in romantična zasedba Fripp, Lake, McDonald, Giles in Sinfield, je sevala izredno ustvarjalno energijo ter popolno glasbeno harmonijo in je bila resnično edina zasedba v zgodovini banda, ki je imela možnost, da bi band tudi po svoji prvi plošči postal uspešen tudi v komercialnem smislu. Na žalost je bilo te zasedbe konec še istega leta potem, ko sta šla Giles in McDonald po svoje. Kdove kakšna bi bila prihodnost tega banda, če bi ostala, kajti King Crimson še dolgo po njunem odhodu niso uspeli vzpostaviti stabilne zasedbe, ne glede na številna imenitna glasbena imena, ki so se v prihodnosti zvrstila v skupini. Čeprav je bila vsaka naslednja plošča svojevrstno poglavje zase pa njihove naslednje plošče nikoli niso povsem uspele ujeti te začetne magije.
S kombinacijo misticizma (“I Talk To The Wind”, “Moonchild”, naslovna skladba) ter takrat aktualnim mirovniškim “flower power” pridihom (“21 Century Schizoid Man” in “Epitaph”) so King Crimson združili večno hrepenenje sodobnega človeka po svobodi, ljubezni in samouresničitvi. Ravno to pa je bila poleg tehnične profesionalnosti posameznikov tista zmagovita kombinacija, ki je osvojila srca vselej izbirčne publike, saj se je za vsakega glasbenega sladokusca nekaj našlo. Kar pa je le še en dokaz, da so bili King Crimson (in so še zmeraj) band, ki v svoji glasbi ponuja največ, hkrati pa se ne drži raznih glasbenih vzorcev ali trendov ter vedno sledi le lastnemu napredku. V njihovi glasbi oživijo tako paralelni svetovi kot vsa glasbena in umetniška filozofija 20. stoletja. Ta legendarni album je živa priča kaj je bila nekoč ustvarjalna svoboda in hkrati večni spomenik njeni lepoti.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. 21st Century Schizoid Man (including Mirrors) (7:20)
2. I Talk to the Wind (6:05)
3. Epitaph (8:47)
a) March for No Reason
b) Tomorrow and Tomorrow
4. Moonchild (12:11)
a) The Dream
b) The Illusion
5. The Court of the Crimson King (9:22), including
a) The return of the fire witch
b) The dance of the puppets
Zasedba:
Greg Lake – vokal in bas kitara
Robert Fripp – kitara
Ian McDonald – trstje, pihala, vibes, klaviature, melotron, spremljevalni vokal
Michael Giles – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
Peter Sinfield – besedila in razsvetljava
