Samozaložba
Datum izida: 10. 7. 2020
Produkcija: Kiko Loureiro
Dolžina albuma: 52.57 min
Zvrst: Progressive Metal / Instrumental
Ocena: 9.0/10
Če si kitarist in ustvarjaš svoje kitarske albume, se pravi instrumentalne albume, potem potrebuješ v postavi samo še basista in bobnarja in osnova za konkreten album je tu. No, ja. Base lahko odigraš tudi sam, celo bobne, lahko pa jih v končni fazi h kitaram tudi »naklikaš«. Zakaj tak uvod? Zavoljo kaosa vezanega na pandemijo, skozi katerega je privekal na svet tudi novi studijski album velikega kitarskega virtuoza Kika Loureira. Mož, ki je na nekaj kitarskih klinikah obiskal nekoč tudi Ljubljano, je najbolj znan po tem, da je oboževalce Megadeth odrešil uroka v smislu, da Mustaine do konca kariere ne bo spravil od sebe več dobrega studijskega albuma. »Dystopia«, prvi Megadeth album, ki je izšel po priključitvi Loureira, ohoho, pred dobrimi tremi leti in pol, je namreč fascinanten izdelek. V rokavu pa imajo Megadeth že novega, a to je druga zgodba.
Loureiro je v zvezi z naslovom svojega novega albuma »Open Source« (“odprti vir”) razložil, da se naziv nanaša na “software”, pri katerem je mogoče izvorno kodo vseskozi spreminjati, širiti in je pri tem na razpolago vsem. Ta koncept je pri ustvarjanju novega albuma Kiko prenesel v glasbo in tako povabil prav vse ljubitelje njegove glasbe, da sodelujejo pri njegovem nastajanju. Tako je Kiko sprva ustvaril skladbe, vendar pa s tem album še ni bil zaključen. Bil je na razpolago vsem zainteresiranim, ki jim je omogočil dostop do teh kompozicij, da so jih lahko idejno preoblikovali. Po nareku lastnega kreativnega navdiha. Od zvočnega remiksa, do dodajanja lastnih idej, preoblikovanja aranžmajev. Kaj se je zgodilo ob koncu, ne vemo, album pa je od glave do pete znova prežet z enim in edinim. Kikom in njegovo edinstveno karizmo kitarske igre seveda.
Loureiro je znan kot ustanovni član brazilskih progresivnometalskih veteranov Angra. Ne čudi, da sta mu na lanskoletni evropski klubski turneji pomagala na odrih basist Felipe Andreoli in bobnar Bruno Valverde, sicer člana aktualne Angra postave. Oba je zadržal tudi za snemanje albuma »Open Source«, pri čemer je Andreoli sodeloval tudi na predhodniku »Sounds Of Innocence«, ki je izšel pred osmimi leti.
Album »Open Source« je kratko malo in naravnost povedano, vse kar si od Kika Loureira lahko le želiš. Je zmes progresivnega metala, v katerega je vgravirana značilna avtorska karizma tega vrhunskega kitarista, ki jo definira strupeno našobljeno kombiniranje neoklasicistične muzikalne slikovitosti, eskapad nasršenega »shredding« fraziranja, arpeggio salv večkrat prežetih s tapingom, pri čemer ne manjka alternacij s stakata na legato znotraj iste fraze ter že kar pregovornega razvoja nenadnih preskokov med ekstremno hitro in bolj preudarno plasiranimi harmonijami. Skratka dobrodošli v raju vratolomnih kitarskih vragolij. K temu je treba obvezno dodati še sledeče. Vse kar slišimo na te albumu je prežeto s pravoverno strastnostjo latinskega temperamenta, nemalo pa je asociacij, ki v idejnih rešitvah komponiranja nenehno kličejo po veliki spravljivosti Kikovih fraz z likom in delom skupine Angra. Ta občutek poglablja vseskozi preko albuma tudi progresivno usmerjena raziskovalna in dinamična ritem sekcija, ki je tako ali drugače sestavni del zasedbe Angra in ki se s Kikovo glasbeno filozofijo briljantno pajdaši in ujema. Kemija trojice je vseskozi fascinantna in jedrnata. Skladba, ki povzema vso to slikovitost idejne nabrušenosti izdelka na enem samem mestu je gotovo Sertão. Prinaša enega vrhuncev tega albuma. Ni vse v »nažiganju«. V Dreamlike dostavi Kiko uvid tudi v svojo senzitivnejšo in subtilnejšo naravo komponiranja instrumentalnih kitarskih mini suit. Potem je najdemo na albumu »utrgancijo« tipa Black Ice. Predstavljajte si da bi bil Vivaldi Brazilec in skušal na kitaro zaigrati dele Čmrljevega leta.
Na skladbi Imminent Threat je v vlogo posebnega gosta vskočil Marty Friedman. Torej imamo situacijo, ko igrata v isti skladbi član aktualne in nekdanje postave Megadeth, tako da lahko ljubitelji Megadeth sedaj v isti sapi primerjajo kdo med njima je boljši. Kiko je gostovanje Friedmana na skladbi Imminent Threat pospremil s komentarjem: “ Od nekdaj sem bil velik ljubitelj njegovega projekta Cacophony, njegovih samostojnih albumov ter albumov, ki jih je posnel z Megadeth!« Kontrastni dialog se šibi od perfekcije in briljance in namiguje, da bi lahko Friedman in Loureiro posnela skupaj nov album, ki bi lahko v marsičem osušil solze na licih vseh ljubiteljev obeh Cacophony izdelkov, ki jim je jasno, da tretjega Cacophony albuma ne bo nikoli.
Album je poln kipeče svežine in raznolikih idej, ki so se nabirale skozi čas, kajti osem let je kar lepa časovna vrzel, ki je nastala med novim in prejšnjim Kikovim albumom. Ideje vtkane v barvitih kompozicijah progresivnometalskih instrumentalov, prežetih z osupljivo percepcijo glasbenih lekcij neoklasicizma, vse to pa jezdi vehementno na krilih ostrouhe čuječnosti in čutnosti latino temperamenta in instinktov. Ljubitelj osupljivih kitarskih norčij preprosto ne zahteva več. Vse to sije na moč intenzivno skozi vse muzikalne posebnosti Kikovega novega albuma. Nenazadnje je bilo to potihoma tudi pričakovano. Vrhunski novi album torej, ki bo planetarne »geeke« kitarske vratolomnosti še lep čas navduševal (in navdihoval)!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Overflow
2. EDM (e-Dependent Mind)
3. Imminent Threat
4. Liquid Times
5. Sertão
6. Vital Signs
7. Dreamlike
8. Black Ice
9. In Motion
10. Running With the Bulls
11. Du Monde
Zasedba:
Kiko Loureiro – kitara, klaviature, programiranje
Felipe Andreoli – bas kitara
Bruno Valverde – bobni
Gostujoči glasbenik:
Marty Friedman – kitara na skladbi št. 3
