Založba: Pivec
Datum izida: 01.12.2018
Produkcija: Žiga Rezar, Jernej Kržič, Luka Osmani
Dolžina: 42.05 min
Zvrst: Folk / Jazz / Blues / Aternative Rock
Ocena: 9.5 / 10
Stoletnice so križ. To pot se je tak jubilej primeril hkrati tudi slovenskemu baletu in SNG Maribor. No in ker je vodja SNG Maribor, sicer koreograf Edward Clug, ob tem radostno spoznal, da hkrati mineva tudi sto let od izida povesti »Kekec na hudi poti« Josipa Vandota, je prišel na idejo, da bi uglasbil baletno predstavo na temo ene izmed Kekčevih prigod. Torej uglasbiti baletno predstavo o Kekcu? In se obrneš na Boštjana Narata. Tako, da povest adaptiraš, z njo vred tudi glavne like in ji vdahneš tudi sodobno mero rocka in rolla. V primeru Katalene, tisto artistično samoniklo »folk blues jazz alter rock« zmes. Genialna zmešnjava, mar ne? A počasi. Vsekakor ob tem zadržiš ljudskost slovenskega geografskega porekla in Kekec odzvanja tudi v tej režiji čistokrvno v sleherni sekundi Slovensko. Katalena in Clug so že sodelovali na podoben način v preteklosti, ko so se lotili zgodbe o povodnem možu.
Katalena so od vraga. Skupina glasbene kritike konkretno zaposluje s svojimi artističnimi podvigi. V pozitivnem oziru. Spodnese in preseneča. Nenehno. Tudi to pot se s sledečim spisom ne bi rad »zazankal« v pasti kompliciranja, ali pač…. Smo že tam.
Izmed treh Vandotovih »verzij Kekca«, so se torej odločili da izberejo povest v kateri se pojavi, kot eden osrednjih likov Pehta. Torej so izbrali povest »Kekec na volčji sledi«, ki je izšla leta 1922. Katalena, kot ekipa, je v takšnih izzivih preprosto doma. Tega ni treba obešati na veliki zvon, nasploh, ko je treba izvleči iz sebe šegavost, lucidnost tudi mero pootročenosti, ki pa jo nenehno spremlja igriva in lahko dostopna narava kreiranja glasbe (in poezije), pri čemer Katalena s tako rekoč »sveto preproščino prirojenih talentov«, s peresno lahkoto potrka tudi na vrata src najmlajših poslušalcev in obiskovalcev predstav. To smo nedolgo tega izkušali ob aktivnostih skupine za časa izdaje albuma »Enci benci Katalenci« (2015) – RockLine recenzija TUKAJ. Čeprav je album koncepta uglasbitve otroških izštevank miljo oddaljen od povesti o Kekcu, povezuje oba koncepta zlasti otroška domišljija. Obenem je artistični domet skupina tako močan in vseprisoten, da je prav vsako delo skupine, ki sicer trka na vrata mlajših poslušalcev, hkrati aktualno za vsakogar, ki ga eklektična glasba vsaj malo privlači.
Bend se je približal z glasbo, adaptacijo in odrsko interpretacijo albuma »Enci benci Katalenci« torej zlasti najmlajšim poslušalcem glasbe. Kekec in uglasbitev otroške baletne predstave je drugačna in nova zgodba, pa vendar nosi nekaj vzporednic. Ne le, da je Katalena uporabila za skladbo Bam Bam nekoliko adaptirano verzijo izvirnika iz albuma »Enci benci Katalenci«, kot tudi v skladbo Cundrbundr prefrigano podtaknila dele skladbe Gospod in gospa s prej omenjena albuma, pač pa je like nekoliko modernizirala, kot je modernizirala izštevanke. Nasploh godi to, da je Pehta, ki se je vsi spominjamo kot nekaj silno strašljivega in celo hudobnega, predstavljena v precej svetlejši luči, to je kot klasična zdravilka, ki v brezgrajni zvestobi svojim čutom ter instinktom ter tako proti pravilom novodobne inkvizicije (beri: farmacevtskega lobija), ne uporablja tablet, pač pa vsa zdravila nabere v naravi, pozna prave odmerke, prave kombinacije in koncentracije vsega kar narava da in kjer velja, da vsak (zloglasni) strup, postane v pravem odmerku zdravilo. Torej je v ta moderniziran lik, vtkano tudi sublimno sporočilo, da sta resnica in drugačnost nekaj česar se sistem boji, ker lahko premakne množice, da se mu ta upre. Torej nosi noto uporništva. V tem oziru je Pehta znatno večji upornik, kot nek (mali in izmuzljivi, a sicer pogumni) Kekec. Pehta je izjemna poznavalka zelišč in nemara celo šamanka. Zavoljo strahu večine, je odrinjena visoko v gore, kjer prebiva povsem sama. Ima pa izrazito hibo, ki zakomplicira vse skupaj. Srce se ji stali, ko zasliši petje. Predvsem, če je to milo in lepo. Konec koncev, ženska duša pač. Od tod poznate vsi zgodbo dalje. Kekec reši Mojco, opravi tlako pri teti Pehti in jo naposled (uglajeno, celo viteško), na zelo prijazen način, ukani. No, konec je sploh zanimiv, ko si Pehta in Kekec veselo mahata v slovo. Konec srečen za obe strani (manjšino in večino). Pehta ostane svobodna in preživi, Kekec pa se kot uradni junak zgodbe, pač vrne v sivo naročje konformizma. Pehta je dejansko v tej verziji pozitiven lik in kreatorji tega projekta pošiljajo v tem oziru pomembno sporočilo, da je treba sprejemati drugačnost, ker je to preprosto dejstvo, resnica. Vse ostalo je strah in beg od nje.
Ko poslušaš ta plošček, je prisotno polno mistike in čarobnosti, misterija mitov in legend z alpskih vršacev in dolin (osrčja Špika in Škrlatice), domišljija konzumenta, pa obenem kreira slike drugačnih vtisov in občutij, za razliko do filma in branja povesti. K temu pripomorejo nekoliko adaptirana (aktualizirana) besedila izvirnikov (Pehtina pesem), sama brana beseda in veliko skladb, ki postavljajo v dominantno lego instrumentalno naravo. Bend je pretežno uporabil svojo avtorsko glasbo, seveda pa je točkovno prisoten tisti znani vodilni motiv Kekčeve pesmi (Vodopivčev motiv), kar je zelo dobrodošla, če ne kar nujna integracija, saj krepi rdečo nit zgodbe. Bend ta motiv mojstrsko vtke v sebi lastni artizem, ki v aranžmajih dominira, Vodopivčev motiv, pa v tem oziru deluje, kot dodatna začimba oziroma hvaležni marker. Skladbi Kekčeva pesem in Kekčeva pesem – Paglavc mali, sta logično motivsko povezani, le da sta v aranžiranju konkretno predrugačeni (ena je instrumental, druga vsebuje vokal). Modulacija nekje na sredini obeh verzij te skladbe, se obnaša v obeh verzijah drugače, a je naravnost briljanten trik, ki utrjuje art eklekticizem izdelka in skupine. Če je Kekčeva pesem (pogojno rečeno) pol-avtorska, pa Mojčina pesem sploh ni avtorska, je pa znova odlično adaptirana in deluje kar se da »katalenovsko« in če se ne motim, je Nana še ni uglasbila.
Zelo pomemben dejavnik preko teh dobrih 40. minut zgodbe o Kekcu, je govorjena oziroma brana beseda, ali kombiniranje brane besede z glasbo v ozadju. Krepi dramatičnost, samo napetost, stanje radovednosti, kontrastira teatralni domet koncepta. Katalena se znova predstavijo kot izjemna ekipa. Znova pristopajo, k interpretaciji in aranžmajem, v najboljši možni luči in kar se da podoživeto. Izdelek dosega v vsem oziru 100% izplen Kataleninega samoniklega artizma. Narat navije kitaro tudi »po rockersko«, njegovi motivi vpenjajo tudi elemente bluesa. Gombač je obvezno vseprisoten, saj razgibava strukture, ki bi se lahko brez njega vedle togo. S svojimi solističnimi prebliski izbrane serije pihal, kot tudi podtikanjem jazzovskih vragolij. Mojstrsko se prilagaja aranžmajem. Tudi v subtilnih in mirnih delih, kjer stopa v ospredje moment bajeslovnih misterijev (Jutro, Pehtin tango), prinaša fenomenalen kontrast. Zlasti v mirnih delih prevzema pobudo pretanjenost Polone Janežič na klaviaturah. Izreden kontrast prinese tudi delo idejne pronicljivosti, ki se podaja v dominacijo carstva nižjih tonov Tibora Miheliča Syeda (Rožletove sanje). Vesna znova fenomenalno pristopa v skladbi Kekčeva pesem – Paglavc mali, kjer z noto diktiranja v verzih, graduirano stopnjuje vzdušje, v Pehtini pesmi pa njena točkovna čutnost »natrga poslušalčevo srce«. Bend se odlično spoprijema tudi z modulacijami, ki krepijo izpiljen art in folk rock karakter v skladbah. To pot je bend znova uporabil garnizijo »neobičajnih pripomočkov zvočnega ekscesa« za ekstra zabelo točk, od drumle, teremina, banja, do ukulele in še česa. Po žvižgavem uvodu skladbe Pehtina pesem (uporabljen je že enkrat Vodopivčev motiv), preseneti vodilna fraza (vzdržujeta jo kitara in klarinet), ki bi jo leta 1970 za album »Benefit« rade volje uporabil tudi Jethro Tull, ako bi se je takrat domislili. Modulacija nekje na sredini skladbe je naravnost briljanten trik, ki utrjuje art eklekticizem izdelka. V tem kvintetu še naprej vlada kdo? Magija.
»Kekec« v režiji koncepta Boštjana Narata in Edwarda Cluga ter glasbeni interpretaciji zasedbe Katalena, ob kombiniranju brane besede, polnokrvno vžiga in silno prijetno preseneča. Za nove čase je spretno aktualizirana ta zgodba. Artizem zasedbe Katalena se v tako izbranem umetniškem okolju odziva s polnim sijem, samoniklo in znova edinstveno.
Sam album se z lahkoto posluša povsem ločeno, brez misli na otroško baletno predstavo, h kateri sodi sicer ta glasba. Zato bi lahko povsem samostojno vžigal. To pomeni, da sodelovanja z baletom v artističnem oziru niti ne potrebuje. Torej za iztočnico le Josipa Vandota. Deluje, kot bi ga Katalena konceptualizirali povsem sami. Brana beseda, mu vdihuje tudi nekaj (nostalgične) vsebine, ki spominja na čase, ko je pred TV ekrani bral pripoved o Martinu Krpanu Fran Albreht.
Še drobni, obrobni in branja neobvezni medklic mimobežne refleksije. Diskutabilno je vprašanje kako bo moderni Kekec v tej smeli glasbeni preobrazbi Katalene ter otroške baletne predstave, še sploh preusmeril nase pozornost otrok, ki vse bolj pozabljajo na slovenske korenine, so v iztočnici (posredno tudi Huaweijevsko) programirani na to, da si bodo iskali kruh v tujini in je vsak stavek te, očitno izgubljene generacije, prešerno kombiniran s krepko bero anglicizmov. Mi, “stari strici in tete”, niti ne razumemo več v katerem jeziku se sporazumevajo.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Avizo
2. Kekčeva pesem
3. Pehtin tango
4. Večer
5. Mojčina pesem
6. Galop
7. Kekčeva pesem – Paglavc mali
8. Cundrbundr
9. Pehtina pesem
10. Rožletove sanje
11. Bam bam
12. Jutro
14. Finale
Glasbo izvaja: Katalena
Vesna Zornik – vokal
Boštjan Narat – kitara,…
Polona Janežič – klaviature
Boštjan Gombač – klarinet, piščali, saksofon in ostala zvočila,…
Tibor Mihelič Syed – bas kitara,…
Robert Rebolj – bobni, tolkala
Brana beseda:
Katja Preša
Blaž Šef
