Datum izida: 24. 4. 2020
Založba: Peaceville Records
Produkcija: Jonas Renkse, Anders Nyström,
Dolžina: 48:33
Švedski melanholični rockerji Katatonia so po dobro sprejetem albumu The Fall of Hearts, ki je izšel leta 2016, najavili, da bodo začasno nehali z aktivnostjo skupine. Prihodnost skupine se je zdela negotova. A ni dolgo trajalo, da se je skupina ponovno vrnila v obratovanje. Leta 2019 je praznovala 10 let albuma Night Is The New Day. Leto za tem pa se je vrnila z novim albumom City Burials, kar je za oboževalce več kot prijetno presenečenje.
Skupini je popularnost drastično začela naraščat z albumom The Great Cold Distance leta 2006. Resda ni bil prvi izdelek, s katerim je skupina začela bolj plavati v rockerskih vodah, a zaradi dobre produkcije in nalezljivih skladb je skupina konkretno izstopila iz povprečja. Z naslednjimi albumi pa je kvaliteto zgolj potrjevala. Fascinantnost se tu kaže tudi, da je skupina obdržala mnogo starih oboževalcev, ki so prisegali na prve izdelke, ko je skupina preigravala še doom/death metal.
City Burials bo nedvomno navdušil. Katatonia se držijo svojega stila. Prisotni so elementi progresivnega, alternativnega rocka ter tudi gothic metala. Otvoritvena skladba Hearts Set to Divide z lahkoto utiša skeptike. Skladba se prične mirno, vokal Jonasa Renkseja je spremljan s klaviaturami, kasneje pa se pridružijo še ostali inštrumenti, ki melanholijo popeljejo do vrhunca. Brez dvoma že na samem začetku Katatonia pokažejo, da so mojstri svoje obrti.
A da ni album predvidljiv, so Katatonia pripravili tudi kakšno presenečenje. S skladbo Behind The Blood prestavijo v višjo prestavo, več je distorzije, tudi ritmično je skladba bolj udarna. A že z elektronsko obarvano skladbo Lacquer ponudijo umiritev, ki se odraža s klaviaturami, elektronskim beatom in izrazitimi vokali Renkseja. Renkse znova pokaže odličen smisel za vokalne melodije in emocionalnost. Seveda se najde tudi kakšna skladba, s katero Katatonia poudarjajo preprostost in ponudijo radijski hit, ko je nalezljiva skladbe The Winter of Our Passing.
Odmike od značilnega sloga je možno zaznati. Eksperimentiranje je prisotno v zdravi meri, a Katatonia ne bodo pretiravali. Če se zdi, da so Katatonia povedali že vse, znova presenetijo. Smiselno je izpostavit skladbo Vanishers, v katerem so prisotni še ženski vokali Anni Bernhard. S tem pa melanholija dobi še eno nianso in doseže tudi neki vrhunec.
Zazna se tudi elemente progresivnega rocka, kar spet dela celoto bolj raznoliko. Dober primer tega je naslovna skladba, ki je tudi ritmično razgibana v stilu kakšnih Opeth. S skladbo Flicker Katatonia pokažejo, da pri produkciji niso varčevali. Z dodatki elektronike in klaviatur je celota toliko bolj epska. Do samega konca sicer ni pretiranih presenečenj, a kvaliteta se obdrži zaradi samega vzdrževanja svojega značilnega sloga. Ni občutka, da bi bili prisotni kakšni fillerji.
Izvedba je več kot pohvalna. Izstopa seveda emocionalen vokal Jonasa Renkseja, ki še vedno ima odličen smisel za melodije. Kitare so razgibane, ne manjka distorziranih delov, bolj umirjene linije pa odlično sovpadajo z vokalom. Za ritmično pestrost pa je poskrbel bobnar Daniel Moilanen, ki se je izkazal že drugič kot ustrezen bobnar za skupino.
City Burials je nedvomno album, ki ga bodo oboževalci takoj vzljubili. A glede na samo kvaliteto, se lahko napove, da bodo z albumom dobili tudi nove oboževalce. Vsekakor se lahko ponovno potrdi, da Katatonia ostajajo konsistentni v svojem stilu in nekako ne morejo razočarati.
9/10
Skladbe:
- Heart Set to Divide
- Behind the Blood
- Lacquer
- Rein
- The Winter of Our Passing
- Vanishers
- City Glaciers
- Flicker
- Lachesis
- Neon Epitaph
- Untrodden
Zasedba:
Jonas Renkse – vokal
Anders Nyström – kitara
Roger Öjersson – kitar
Niklas Sandin – bas
Daniel Moilanen – bobni
