Lokacija: Holzkirchen (Rosenheim) / Nemčija
Datum: sobota, 02.08.2014
Možnost ogleda samostojnega nastopa ameriških progresivnorockovskih legend Kansas na evropskem koncertnem prizorišču je v zadnjih letih precej redek pojav, zato je treba vsakršno priložnost, da bi se jih lahko ogledalo in doživelo v živo nemudoma izkoristiti, še posebno, če je njihov koncert zastonj in na relativno dostopni lokaciji. Nekaj takšnega se je zgodilo med nastopom Kansas v Holzkirchenu, manjšem bavarskem mestu v bližini Münchna, kjer so ameriški mojstri progresivnega rocka, na veselje številnih nemških in peščice slovenskih privržencev, nastopili kar sredi glavnega mestnega trga in že od prve sekunde dalje med približno uro in pol dolgim nastopom potrdili, da še zdaleč niso za ‘staro šaro’, čeprav so lani praznovali že štirideseto obletnico obstoja.
To je bil predzadnji evropski nastop za kultno skupino iz kansaškega mesta Topeka v aktualni postavi, saj jih po 41-letih zapušča originalni pevec in klaviaturist Steve Walsh, ki se je odločil upokojiti, zato je imel koncert v Holzkirchenu še toliko večjo simbolno in emocionalno vrednost. Walshev že oznanjeni naslednik Ronnie Platt bo imel sila težko nalogo, saj bo zamenjal enega najbolj cenjenih pevcev v povesti prog rocka/arena rocka, ki je bil v svojih zlatih časih vzor tudi marsikateremu AOR pevcu. Steveov vokal je začel šepati že v devetdesetih in v zadnjem desetletju enostavno ni bil več tisti ‘pravi’, saj zveni postarano in ima precejšnje probleme pri doseganju višjih vokalnih linij, vendar je vseeno zadržal prepoznavno karizmo.
Pri opravljanju dodatnih pevskih nalog mu je prepričljivo pomagal basist in spremljevalni pevec Billy Greer, ki je v ‘prostem času’ tudi član skupine Seventh Key. Greer je odpel tiste dele posameznih skladb za katere je bil originalno zadolžen nekdanji član, violinist Robbie Steinhardt. Walsheve klaviaturske veščine so po drugi strani ostale popolnoma nedotaknjene, kar velja tudi za inštrumentalne sposobnosti ostalih članov Kansas ekipe, ki se je v tem večeru med igranjem priljubljenih standardov med seboj odlično dopolnjevala, zato je še toliko bolj žalostno, da po Walshevem (drugem) odhodu ne bo nikoli več tako kot je bilo.
Seznam koncertnih izvedb v tem večeru je bil večinoma sestavljen iz klasik iz obdobja med letom 1973 do 1980, ko se je klasična Kansas postava konec sedemdesetih prebila med najuspešnejše ameriške rock skupine na obeh straneh Atlantika. Ti časi so zdaj že davno mimo, a Kansas še vedno uživajo izjemno spoštovanje vseh ljubiteljev dobre glasbe in upravičeno veljajo za najbolj pomembno ameriško progresivnorockovsko skupino, ki je vplivala na takšna imena kot so Dream Theater, Spock’s Beard, Stryper, Yngwie Malmsteen in Enchant, če se našteje samo nekatere od tistih glasbenih izvajalcev pri katerih se še dandanes čuti pomemben Kansas vpliv. Od njihovih štirih največjih hitov, se pravi »Carry On Wayward Son«, »Dust In The Wind«, »Point of Know Return« ter »All I Wanted«, smo v tem večeru slišali tri povsem logične in pričakovane izbore.
Kansas so svoj nastop odprli z epskim venčkom, sestavljenem iz skladb »Mysteries and Mayhem« ter »Lamplight Symphony«. Pri slednji so se osredotočili na inštrumentalne sekcije in med posameznimi variacijami dokazali, da so še vedno mojstri svojih inštrumentov. Violinist in občasni dodatni kitarist David Ragsdale, ki je leta 1991 zamenjal originalnega člana Robbieja Steinhardta, je kar žarel med svojimi virtuoznimi godalnimi izleti. Med izvedbo »Miracles Out of Nowhere« in »Fight Fire With Fire« je na električni kitari dopolnil enookega kitarista Richa Williamsa, ki je že dolgo časa, odkar se je poslovil ustanovni član Kerry Livgren, glavni Kansas kitarist. Precej statični in resnobni Williams je na subtilen način variiral med električno in akustično kitaro in demonstriral, da se je po odhodu Livgrena in kasneje Stevea Morsea (Deep Purple) razvil v sijajnega glavnega kitarista. V tem večeru so bili zastopani vsi Kansas albumi iz sedemdesetih razen »Monolith« (1979), predvsem pa sta bila po pričakovanju ‘na tapeti’ njihovi največji mojstrovini, se pravi »Leftoverture« (1976) in »Point of Know Return« (1977).
Tako smo lahko že kmalu uživali v »Leftoverture« zimzelenu »The Wall« kot tudi, ko so odigrali prvega izmed svojih velikih hitov. Walsh se je precej mučil s petjem večine verzov, vendar sta z Greerjem nekako uspela izpeljati zmagoslavni »Point of Know Return« refren. Omeniti je treba, da je karizmatični pevec in klaviaturist še vedno ohranil nekdanjo, živahno odrsko koreografijo, kadar stopi izza klaviatur in v roke vzame mikrofon, čeprav je v obraz deloval vidno utrujeno. Tudi tradicionalno zadržana nemška publika je bila ves čas ustrezno glasna in bandu zagotavljala dobro podporo. Izvedba nepozabnega ekološkega epa »Song For America« z istoimenskega albuma je prav tako spadala med emocionalne vrhunce tega večera. Bobnar Phil Ehart, poleg Walsha in Williamsa edini ustanovni član, za svojo bobnarsko postavitvijo še vedno udriha na polno in uprizarja poteze, ki bi jih prej pripisali kakemu dokazovanja željnemu mladeniču.
»Hold On«, najbolj znamenita skladba z albuma »Audio-Visions« (1980), ki je predstavila arenarockovsko plat Kansas dediščine, je prav tako izpadla zelo dobro, čeprav je Walsh med petjem refrena le s težavo prekril svoje vokalne težave. Koncertno vzdušje je med izvedbo zimzelene balade »Dust in the Wind« zavzelo kontemplativne dimenzije. Williams se tu na akustični kitari ni ravno najbolje izkazal, vendar so vse skupaj toliko bolje opravili njegovi tovariši. Eden redkih minusov tega večera, ki nima veze z nastopom skupine, je bila Greerova izjava, da se lahko vsakdo, ki si želi Kansas majic, CD-jev in podobnih koncertnih ‘spominkov’, napoti kar na njihovo spletno stran, kar je izpadlo nekoliko stiskaško in samozadostno. Nemško publiko je Greer najbolj razveselil, ko jim je popihal na dušo z besedami da ‘jim od srca privošči, da je Nemčija postala svetovni prvak v nogometu, kljub temu, da je na eni izmed prejšnjih tekem ugnala reprezentanco ZDA’.
»Cheyenne Anthem«, eno najlepših posvetil kakemu plemenu severnoameriških domorodcev, kjer je uvodne verze odpel Greer, nas je presunilo s svojo epsko naravo, medtem ko so člani banda med udarnim »Belexes« dali prosto pot svojim virtuoznim spretnostim. Večglasja med Walshom in Greerom so izpadla ‘tako kot se šika’. »Icarus – Borne On Wings of Steel« je ena izmed tistih Kansas klasik, ki ne smejo manjkati na nobenem njihovem nastopu. Tudi v tem večeru je izpadla odlično, čeprav je to vokalno gledano ena izmed težjih skladb v Kansas opusu in je Walshov vokal na trenutke pošteno ‘krivilo’. Tudi »Miracles Out of Nowhere« in »Portrait (He Knew)« s katerim je bilo konec regularnega dela nastopa sta bila pričakovana izbora, medtem ko je izvedba trdorockerske skladbe »Down the Road«, ki opozarja na posledice zlorabe drog, predstavljala kar precejšnje presenečenje, saj gre za eno izmed njihovih manj znanih skladb.
Največje presenečenje celotnega koncerta je sledilo ravno v dodatku, ko so Kansas nepričakovano udarili z AOR rušilcem »Fight Fire With Fire«, saj nekako skoraj nihče ni pričakoval, da bo uvrščen v ožji izbor koncertnih zimzelenov, poleg tega je pripadal neki povsem drugačni eri. Ta udarno-melodični hit je originalno izšel na albumu »Drastic Measures (1983), kar pomeni, da ga tedaj sploh ni pel Walsh, temveč njegov (začasni) naslednik John Elefante. Slednji je nedavno izjavil, da ‘Bog po večerni molitvi naslednje jutro enostavno ni dal odobritve, da se vrne nazaj h Kansas’, potem, ko so ga člani banda vprašali ali bi se želel vrniti nazaj in vnovič zamenjati svojega pevskega vzornika (Elefante je večkrat izjavil, da je bil Walsh njegov glavni pevski vzor).
Steve se po navadi izogiba petju skladb iz Elefantejeve ere do katere nima veliko simpatij, pa ne toliko zaradi same glasbe ali vokalnih težav kot zaradi pretirano verske narave tedanjih besedil zaradi česar je tudi prvič zapustil ameriške progrockovske prvake. Edina koncertna izjema, poleg »Play The Game Tonight«, katero je pripravljen z veseljem odpeti je torej »Fight Fire With Fire«.
Publiki se je dokončno zmešalo, ko so Kansas za zaključek koncerta odigrali svoj največji hit, »Carry On Wayward Son«, katerega pozna tudi veliko tistih, ki sicer ne vejo, da poleg centralne ameriške zvezne države obstaja tudi legendarna skupina z istim imenom. Najbolj navdušen odziv pa je prejel Walsh, ki si je pred zaključnim triumfom oblekel dres ‘elfa’ s številko 19. Slednji pripada Mariu Goetzeju, strelcu zmagoslavnega gola v finalu proti Argentini, tako da nemška publika ni mogla zadrževati svoje vzhičenosti. Žal je temu sledilo prehitro slovo članov banda, a važno, da smo slišali glavnino njihovih klasik in videli vrhunski nastop kultne skupine, katero je sicer precej težko videti na evropskih odrih.
Nastop Kansas v Holzkirchenu je bil vrhunsko doživetje za vse privržence ameriških progrockovskih titanov in ljubitelje nekaterih najbolj priljubljenih zimzelenov v povesti rock glasbe. V inštrumentalnem smislu je bil to skorajda brezhiben koncert z izbornim ozvočenjem, medtem ko gre Walshu in Ragsdaleu največ zaslug za to, da band na odru ni deloval preveč statično in da se je publika sčasoma dodobra razživela. Seveda bi si želeli slišati še več klasik in skladb iz različnih obdobij njihove pestre kariere, pa tudi Walsha v njegovi ‘pravi’ vokalni formi, a to so že neke napol nerealne fantazije, saj je band za koncert brez vstopnine demonstriral svoj maksimum.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Mysteries and Mayhem / Lamplight Symphony (Instrumental excerpts)
2. The Wall
3. Point of Know Return
4. Song for America
5. Hold On
6. Dust in the Wind
7. Cheyenne Anthem
8. Belexes
9. Icarus – Borne on Wings of Steel
10. Miracles Out of Nowhere
11. Down the Road
12. Portrait (He Knew)
—dodatek—
13. Fight Fire with Fire
14. Carry On Wayward Son
