Nastopajoči: Kamelot, ReVamp
Datum: 21. 11. 2013
Lokacija: Dom pristaniških delavcev (Teatro Miela) / Trst (Trieste) / Italija
Kamelot! Simfonični power metalci, ki delujejo od leta 1991 dalje, doma iz floridskega mesta Tampa, so v lanskem letu izdali novi studijski album »Silverthorn«! Deseti po vrsti. Pa je prišel čas za njegovo promocijo tudi po Evropi. Kamelot so od nekdaj veljali za internacionalno zasedbo, navzlic dejstvu, da je njen šef Američan Thomas Yougblood. Klaviaturist Oliver Palotai, živi V Stuttgartu, novinec v ekipi Tommy Karevik, ki je zamenjal dolgoletnega vokalista Roya Khana je doma na Švedskem. Glasbena špura power metala obtežena s simfoničnimi elementi epsko bombastičnih razsežnosti, je dala v karieri nekaj imenitnih albumov in še več skladb, ki delujejo v korelaciji metalske udarnosti in hipnotično nalezljivih napevov, bliže evropskim, kot ameriškim ušesom. Zato imajo Kamelot v Evropi konkretno bazo glasbenih podpornikov – oboževalcev.
V letu 2013 je metal sijajnejši za še več podžanrskih oblik kot kdaj koli prej. Letvico preseganja zvočnih ekstremov »samo-brutalizacije«, postavlja iz leta v leto vse više in više. Power metal je danes tako načeloma »ljubezen na prvi pogled« predvsem tistih, ki šele odkrivajo carstvo metal glasbe. To pa je zlasti mladina stara v povprečju 20. let. Seveda nas je tu še nekaj neumornih pristaše ki smo navlečeni na pomp in melodično nalezljivost, ki je zbrana okrog centralne vokalne figure, ki mora obvezno peti in ne grčati!
Kamelot so na to turnejo vzeli s seboj dve predskupini in sicer norveške Tellus Requiem ter nizozemske ReVamp. Tellus Requeim so nastop v Trstu odpovedali, tako da je funkcija ogrevanja publike pred nastopom Kamelot odpadla izključno na ReVamp. Ti so nekakšno nadaljevanje glasbene zapuščine zasedbe After Forever. V zasedbi domuje ena najbolj impozantnih ženskih vokalnih figur, ko nanese debata na simfonične power metal zasedbe. Floor Jansen.
Bend je stopil na oder nabite dvorane Teatro Miela, nekje ob deveti uri in predstavil svoj drugi studijski album z naslovom »Wild Card«, izdan letos konec avgusta pri Nuclear Blast Records. Neverjetno je bilo spoznanje, da je lep delež publike nabit v prednjih vrstah spretno obvladoval verze in spremljal Floor na vsakem njenem koraku. Pevka tudi sama ni skrivala navdušenja nad pozitivnimi povratnimi reakcijami publike. Tako je nekajkrat prepustila mikrofon kar publiki! Tri četrt ure rutinske izvedbe, v kateri je bilo jasna razvidna izkušenost in samozavestna moč čvrste dinamične figure Floor Jansen, ki je prevzemala seveda glavnino pozornosti.
Zvok za predskupino preklemano dober! Za tonsko mizo je bdel nad zvokom »presvetli« Achim Koehler, eden najboljših zvočnih inženirjev ta hip v Evropi, ko nanese beseda na produkcijo heavy metal glasbe, Čvrst in sesipajoč riffovski zid obeh kitar, malo manj slišne klaviature, zanesljiva in čvrsta ritem naveza. Seveda pa v prvi vrsti, kot že omenjeno, izdelana igra ter suverena vokalna drža izjemne Floor Jansen.
Seveda pa so vsi prišli na Kamelot. Koncert je bil razprodan že kake tri tedne prej. Odprli so celo gornji balkon. Še več. Umaknili so sedeže v parterju in tako pridobili dragoceni prostor za stojišča. Vzdušje je bilo izjemno. Nisem prvič obiskal kakega izmed koncertov v dvorani Teatrfo Miela, a skoraj z gotovostjo lahko potrdim, da takšnega metalskega praznika v tej dvorani še ni bilo. In izjemen obisk odpira vrata prihodnji organizaciji tovrstnih metal spektaklov na stežaj, kar pomeni, da bo prišlo na svoj račun v prihodnje tudi kup slovenskih ljubiteljev metal glasbe.
Kamelot su udarili pred občinstvo z našiljeno koračnico nove plošče »Silverthorn« imenovano Thorn. Narod v zrak! Italijanski temperament je preplavil prizorišče in od prvega trenutka pa do zadnjega trenutka koncerta je občinstvo fanatično nosilo na krilih svoje heroje. Neverjetna je strast italijanskega občinstva, kot tudi predanost v tem primeru. Skovali so celo navijaško pesem – prepoznani napev nogometnih stadionov, seveda prirejen opevanju prihoda »veličastnih« Kamelot v Trst! Karevik se je kot novi vodja »Kamelot teatra« izkazal za suvereno zamenjavo pogrešanega Roya Khana, ki je zaradi izčrpanosti, sklenil skupino leta 2012 permanentno zapustiti. Olja na ogenj je dolila kmalu na začetku tudi Ghost Opera, silno vročični pričetek nastopa, pa je za nekaj hipcev prekinil šef skupine Thomas Youngblod, ki je ob tej priložnosti uvodoma pozdravil občinstvo. V duet s Tommyjem Karevikom se prikrade v skladbi The Great Pandemonium spremljevalna pevka Alissa White-Gluz, torej najlepši del celotnega razgleda na oder! Bend je vzdrževal izredno atmosfero s pomočjo izdatnega opiranja na svoj klasični repertoar, ki je do tega dne seveda med oboževalci povsem ponarodel. Izjemno je bilo izkustvo sodelovanja občinstva in skupine. Prepevanja verzov, obvladovanja sleherne skladbe. In salve navdušenja nad napovedjo baladne Don’t You Cry nikakor niso hotele pojenjati. Kareviku je občinstvo jedlo iz roke. Na sredini je bend rahlo predahnil, se umaknil v zaodrje, krajšo solo točko pa je v teh trenutkih na bobnih prispeval divjo Casey Drillo.
Šov teater preko vseh meja! Režija. Vse je na ped preračunano. Ves pomp, vsaka sekunda nastopa. Vse je en velik teater. In ko ugotoviš, da je poleg vse te profesionalno ubrane »estetike« prisoten tudi konkretni dosje rabe matric, potem ti lahko ta »plastika« sfiži zdravi okus. Da. Bas kitara in kitara. Čudilo je že dejstvo, da so kitare predskupine zvenele bolj dinamično in živo, kot kitara Thomasa Youngblooda v nadaljevanju. Klaviature so v prvi tretjini koncerta bile odločno porinjene v ozadje. Nič se ni slišalo kaj počenja »tam nekje v ozadju« Oliver Palotai. V nadaljevanju so to karakteristiko popravili. Vendar pa cel zvok skozi nastop skupine ni bil optimalen. Riffi so delovali zamorjeno, zapackano. Lahko rečem da ni »dihala«, kot bi morala. To nikakor ne čudi, če se skrivaš za matrico.
V kolikor ne bi vtisa pokvarila raba matric, bi človek rekel, da je šlo za nepozabno heavy metal veselico, kjer ne bi zahteval ničesar več. A je ostal kanček grenak priokus. Navzlic dejstvu, da je Karevik suvereno zapolnil Khanove čevlje in da je »Silverthorn« odličen studijski dosežek, vreden artističnega nasledstva tradicije vseh preteklih Kamelot del, ki jih je zaznamoval odlični Khanov vokal. V dodatku vskoči v duet s Tommyjem še enkrat magična Floor za izvedbo skladbe The Haunting, bend pa pripelje predstavo na sam vrhunec v nadaljevanju z izvedbo dveh silno zaželenih Kamelot klasik in sicer Karma ter po pričakovanju zaključno March Of Mephisto. Publika je bila vidno potešena. In navdušenje ni popuščalo. Še dolgo po koncertu ne. Konec koncev je bistveno to, da je večina odšla domov zadoščenih obrazov polnih vedrine in radosti v srcih, mar ne?
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
