Založba: Explorer1 Music Group
Datum izida: 1. 10. 2021
Produkcija: KK’s Priest
Dolžina albuma: 50.35 min
Ocena: 9.0/10
Zvrst: Heavy Metal
KK’s Priest je novi heavy metal projekt, ki ga je v lanskem februarju zagnal nekdanji član Judast Priest K. K. Downing. “Sermons of the Sinner” je tako prvi uradni studijski manifest Downingove nove ekipe. Ob K. K. Downingu na kitari, zastopajo preostanek postave KK’s Priest sledeči glasbeniki: znameniti “dežurni gasilec požarov” oziroma med letoma 1994 in 2002 nadomestni in bivši Judas Priest vokalist Tim Ripper Owens, kitarist AJ Mills (Hostile), basist Tony Newton (Voodoo Six) ter bobnar Sean Elg (Deathriders, Cage). Nekdanji Judas Priest bobnar Leslie Binks, ki bi moral sodelovati s KK’s Priest – tako je bilo namreč dogovorjeno in zamišljeno že od vsega začetka, se je moral sodelovanju na albumu odpovedati, saj si je v času pred snemanjem zvil zapestje. Bo pa Binks sodeloval s skupino na turnejah v vlogi posebnega koncertnega gosta (no, tako pravijo KK’s Priest).
Da. Kup je »podvprašajev« in »če-jev«. Bil je april 2011, ko je K.K. Downing napovedal dokončno slovo od skupine, ki jo je soustanovil, bil njen vizionar, spisal serijo nepozabnih fraz, ki so postale kultni učbenik heavy metala. Govorimo o klasičnih časih Judas Priest, ki jih je sklenil album »Painkiller« leta 1990. Zakaj se v vseh teh letih Downing vseeno ni vrnil k matični zasedbi? Sploh v sedanjem času, ko zasedba poka po šivih, kar se zdravstvenega stanja tiče? Da vrne skupini v kateri delujeta iz klasičnih dni le Ian Hill in Rob Halford, vsaj nekaj prvobitne DNA? Ni se zgodilo. Zelo verjetno se tudi ne bo. Če ne drugega, so glasbenike dohitela (in prehitela) leta.
No, KK’s Priest je Downingov odgovor na vse skupaj. Zelo dobro se je znašel, ko je poklical k sodelovanju Tima ‘Ripperja’ Owensa. Drugega mu skoraj ni ostalo, saj je »Sermons of the Sinner« pravzaprav album spisan v maniri, ki smo jo vsi pričakovali od Judas Priest po albumu »Painkiller«, ko smo dobili zelo drugačna Ripperjeva albuma, to je krivično podcenjena »Jugulator« in »Demolition«. »Sermons Of the Sinner« tako skuša kar nekajkrat voziti po kolesnicah albumov »Painkiller« (naslovna skladba s pogubno kričavim ‘Ripperjem’ nosi nekaj vzporednic z Metal Meltdown) pa tudi »Angel of Retribution«. Četudi deluje kot brat, je »Seromons of the Sinner« vseeno svoje sorte ‘beštija’.
Downing je z ekipo spravil od sebe torej album, ki je na nek način Judas Priest album. Nikakor ni prepisan, saj je Downing, kot povedano, skupaj z Ianom Hillom, oče Judas Priest. Le da sklada in piše svoje fraze danes za drug bend. In album »Sermons of the Sinner« je hudičevo dober album. Drugače niti ne gre. ‘Ripper’ ubija z vokalom, njegova višina (še posebej v naslovni skladbi) ostaja neomadeževana. Tu so kitarski dueli kot britev ostrih kitar, ki sobivajo v odličnem dialogu med Downingom ter AJ Millsom. Tisto nekaj, kar je postajala za Downinga v postmilenijskem času pri Judas Priest nočna mora, oziroma vse bolj in bolj misija nemogoče. Četudi ostajata s Tiptonom, kot ultimativni kitarski dvojec, v povesti o heavy metalu na debelo vklesana z zlatimi črkami.
»Sermons of the Sinner« je torej metal do kosti, ki brez ovinkov brca naravnost v ‘fris’, zobovje in režeče trga drobovje. Brez kompliciranja, a z vso rušilno silo in intenziteto. Starošolsko in kot smo se po tihem nadejali. Četudi popolna rekapitulacija starih časov ni več mogoča, roko na srce niti zaželena, odzvanja material na »Sermons of the Sinner« večkrat zelo nostalgično, pa vsekakor na trenutke tudi retro-zvočno. Material je ošiljen, nabrušen in napada brez milostno. Na albumu je kar nekaj momentov, ki odzvanjajo precej klasično in se spogledujejo celo s prelomom sedemdesetih v osemdeseta, kot je Brothers Of the Road, ki deluje v letu 2021 kanček naivno, celo neljubo ‘staro-Saxon-ovsko’ in jo je mogoče v tem oziru označiti, kot edini manjši klecljaj tega albuma.
Spet na drugih delih dviguje ta album zmagovito, svečano in posebej vihravo, resnično vrhunska Metal Through And Through. Gre za kar osem minutni mini simfonični metalski ep, kjer prevzema pozornost njegov osrednji del, v katerem je natresenih kup večdelnih kitarskih solaž, ki si jih intenzivno izmenjujeta Mills in Downing. To dosegata v nič manj fascinantni maniri, kot sta to nekoč počela Downing in Tipton. Komad ima kup razpoloženjskih prevratov in poseduje odlično dinamiko razpleta dogodkov. Osrednja skladba albuma in definitivno kreativni vrhunec. Sklepno Return of the Sentinel, je mogoče razumeti kot nadaljevanje “Defenders of the Faith” klasike, četudi je kompozicija precej drugačna, znova raztegnjena po vzoru Metal Through And Through, z namerno podaljšanim izhodnim mirnim delom, ki ga je mogoče razumeti kot, hja… Dejansko izhod albuma (zaključek). V klasičnem srednje hitrem tempu in zelo nostalgično vžiga tudi Raise Your Fists – energija pa je primerljiva z železno Judas Priest klasiko You’ve Got Another Thing Comin’.
Posebno poglavje albuma so seveda njegove najbolj našobljene točke! Tu je vrtoglavo kotaleča Wild And Free, ki vleče v fraziraju asicoacije na glavno Freewheel Burning frazo, a z uvodnim prehodom, ki bi lahko ušel tudi s kakšnega trenutka »Screaming For Vengeance« albuma. Hail For The Priest nosi zelo podoben naslov, kot ena izmed skladb Judas Priest albuma »Sin After Sin« (1977), a nagovarja za nove čase izrazito nazobčano, v njej pa prevzema ‘pre-trzanje’ vodilnih kitarskih fraz s kitarskimi harmonijami (terce) ter seveda nori ‘Ripper’, ki je preko albuma sicer nenehno na preži. Glede nasršenosti sta si s posebej popadljivo Hellfire Thunderbolt, ki odpira album, ti dve skladbi zelo blizu in bi bili lahko na seznamu skladb albuma tudi zamenjani. Sacerdote Y Diablo nosi v uvodu nekaj oddaljenih asociacij z Between The Hammer And The Anvil in če ne drugega, lovi K.K. z ekipo tule zelo dobro pogubno razpoloženje smrtonosnega objema ‘usodne roke zla’. Kitarista v tej točki znova briljirata v podajanju deljenih kitarskih solaž. Žonglerstvo med njima je element, ki posebej privlači. Privlači kot povsem ločen glasbeni element v žanru klasičnega metala. Na tak način pa tudi na tem albumu še posebej intenzivno prebuja ero klasičnih Judas Priest.
Ljubitelji lika in dela klasičnih Judas Priest, ali natančneje lika in dela klasičnih Judas Priest fraz, ki jih je ustvaril K.K. Downing, mimo tega albuma preprosto ne bodo mogli storiti obvoza. Tako, kot tega niso mogli storiti leta 2000, ko je Rob Halford izdal fenomenalni »Resurrection«. Bratski “Sermons of the Sinner” bo definitivno dopolnil zbirko njihovih Judas Priest albumov. Brez problemov se ga lahko doda ob bok vsega kar zaobjema diskografija Judas Priest. Kot povedano. Legendarni kitarist se je vrnil. Ne ravno na način, kot smo mislili da se bo, a glavno da se je in škoda, da je tako dolgo odlašal z vrnitvijo. Medtem ekipa že pridno ustvarja novi album, ki ga lahko pričakujemo že prihodnje leto, ali najkasneje leta 2023. Staro kljuse še zdaleč ni reklo zadnje besede. Sklenina je čvrsta, sklepi ‘dinozavra’ še vedno naoljeni, zver pa je željna krvi in melje neusmiljeno dalje. Dobrodošel doma K.K. In nenazadnje, dobrodošel doma tudi ‘Ripper’.
Avtor: Aleš Podbrežnik
p. s.: Za ta album lahko mirne duše rečemo, da je to tisti ‘izgubljeni Judas Priest album’, ki smo ga vsi pričakovali, ko se je legendam leta 1996 priključil na vokalu ‘Ripper’. Kdor je pričakoval avanturizem in poizkus, da K.K. ne bi ustvaril bratskega albuma svoje matične skupine, se je uštel, saj je K.K. kot povedano oče mnogih fraz klasičnih Judas Priest in zato ne bo spreminjal svoje glasbene filozofije. Čase eksperimentiranja pri Judas Priest je K.K. prestal z »Demolition«, »Jugulator«, ki sta kot povedano povsem spodobna, a krivično prezrta albuma, njegova vera v skupino pa je, ob eksperimentiranju, ki je bilo očitno kaplja čez rob, pričela usihati po precej medlem rezultatu, ki ga uteleša »Nostradamus« (2008).
Seznam skladb:
1. Incarnation
2. Hellfire Thunderbolt
3. Sermons Of The Sinner
4. Sacerdote Y Diablo
5. Raise Your Fists
6. Brothers Of The Road
7. Metal Through And Through
8. Wild And Free
9. Hail For The Priest
10. Return Of The Sentinel
Zasedba:
Tim ‘Ripper’ Owens – vokal
K. K. Downing – kitara
AJ Mills – kitara
Tony Newton – bas kitara
Sean Elg – bobni
