Juriš skozi postapokaliptična brezna na elektrostatičnih krilih Van Der Graaf Generator (2011)

lokacija: Vicenza / Teatro Comunale / Italija
datum: petek, 08.04.2011

Britanski kolosi progresivnega rocka Van Der Graaf Generator so tudi v 21. stoletju še vedno neverjetno inovativna, unikatna, a obenem moderno zveneča skupina, ki kot za šalo osrečuje glasbene gurmane po vsem svetu, pa naj si bo to z odličnimi novimi studijskimi izdelki kot je aktualni studijski album “A Grounding in Numbers” ali osupljivimi koncertnim nastopi, kakršen je bil njihov petkov koncert v Vicenzi, kjer so sredi dvorane Teatro Comunale tako rekoč od začetka do konca v trans spravili celotno občinstvo, da si večina od navdušenja ni opomogla še dolgo po zaključku nastopa.

Koncertni obisk teh neuklonljivih legend progresivnega rocka v Italiji je vedno izjemna, nepozabna in globoko čustvena izkušnja, saj ti gromovniški glasniki postapokalipse prav med italijansko publiko že od nekdaj uživajo največje spoštovanje od vseh držav celinske Evrope. Van Der Graaf Generator od leta 2008 dalje, ko so izdali album “Trisector” delujejo v obliki tria, katerega tvorijo originalni člani; genialni pevec, priložnostni kitarist, igralec električna klavirja in pisec besedil Peter Hammill, nedvomno osrednja figura skupine, orglarski velemojster in priložnostni basist Hugh Banton ter bobnarski čudodelnik Guy Evans pri čemer se jim niti malo ne pozna odsotnost dolgoletnega saksofonista in flavtista Davida Jacksona s katerim se niso razšli na najlepši način. Kako močni in karizmatični so njihovi nastopi, smo se prepričali že v Trstu, kjer so nastopili Van Der Graaf Generator, dne 01.08.2009!

Gledališka ureditev dvorane s pestrim naborom sedežev je zagotavljala maksimalno udobje za publiko ter idealno prizorišče in ozvočenje za skupino takšnega kova. Trio je, kot se spodobi za prave angleški gentlemane in nesojene profesorje naravoslovnih strok, začel igrati točno ob napovedani uri. Hammill in Banton sta se usedla nasproti drug drugega, eden za električni klavir, drugi za orgle, ki so bile opremljene z bas pedali ter poskrbela za karseda dramatično otvoritev koncerta z uvodnim takti “Interference Patterns” (Trisector, 2008). ‘Jezični doktor’ Hammill, ki je visoko čislan tudi zaradi pestre samostojne kariere, je navkljub spoštljivemu številu let še vedno fantastičen pevec v osupljivi formi, saj vedno znova preseneča s svojo izjemno kontrolo bogatega vokalnega registra. Tako lahko kot za šalo prehaja od visokih do nizkih registrov in tudi na mestih, ko vrešči, da se njegovo krhko telo začne kar tresti na mestu, še vedno izpade neverjetno uglašeno.

Z “Mr. Sands” so se lotili izvedbe enega izmed najboljših in najbolj kompleksnih del z novega albuma s katerega so izbrali tudi melanholični “Your Time Starts Now”, kjer je prvič prišla do izraza tudi pogostokrat spregledana, nežnejša plat skupine. Evans je, kar se njegove bobnarske tehnike tiče, jazzer od glave do peta, kar je skozi večer vedno znova dokazoval, tako s samo držo bobnarskih palčk, izjemnim občutkom za ritmično improvizacijo, masivnimi prehodi kot pestrim obdelovanjem činel. Slednje je še posebno unovčil na prvi “Godbluff” (1975) klasiki tega večera, “Scorched Earth”, ko so se prvič na epski način odprle dveri pekla in so na svoj račun prišli vsi dolgoletni privrženci. Seveda je trio (upravičeno) izjemno ponosen na svoj najnovejši studijski dosežek, zato so publiko hitro vnovič opomnili nanj in nastop nadaljevali z izvedbama svežih poslastic kot sta bili fantastični verziji “Lifetime” in “Bunsho”.

VDGG so pri izboru koncertnega repertoarja nadvse domiselni, zato ga pogostokrat menjajo ter spretno pazijo na primerno ravnotežje med dolgoletnimi klasikami in novejšimi favoriti, tako da se lahko na vsakem naslednjem koncertu pričakujejo določena presenečenja za katera marsikdo ne bi pomislil, da jih bo kdaj (še) uspel slišati v živo. Največje presenečenje tega večera in s tem tudi eden koncertnih vrhuncev je predstavljala izvedba epske klasike “Gog”, katera originalno izvira iz Petrove solo kariere, natančneje z mojstrovine “In Camera” (1974). Ne zgodi se prav pogosto, da se VDGG odločijo izvesti kakšno Hammillovo solo stvaritev, a ko se slučajno lotijo tovrstnega podviga izberejo takšno stvaritev iz njegove samostojne zakladnice, ki je slogovno sorodna njihovemu zvoku in na katerem so originalno sodeloval vsi trije glasbeni mojstri. Med izvajanjem “Gog” je v dvorani zavladala peklenska atmosfera, kar je odlično sovpadalo z mračnim besedilom skladbe in njeno kaotično, a obenem epsko naravo, medtem ko je bil band večino časa obdan z rdečo svetlobo in dimnimi zavesami.

Razvajanja gurmanskih apetitov dolgoletnih privržencev pa s tem še nikakor ni bilo konec, saj so z naslednjo klasiko poskrbeli za vnovično nemajhno presenečenje. Odličnim izvedbam epskih zimzelenov se je pridružil “La Rossa”, ki je bil izbran posebej za italijansko publiko, saj je ta “Still Life” (1976) klasika v Italiji od nekdaj zelo priljubljena. “All Over the Place” z aktualnega studijskega dosežka je s svojim baročnim motivom in navihanimi ritmičnimi načini nekoliko razbremenil napeto in mračno ozračje, a samo za malenkost, tako da je bila visoka intenzivnost še vedno vseprisotna.

Na album “Trisector” so se vnovič vrnili s super epom “Over the Hill”, kjer so posebno navdušili tudi z nekaterimi pestrimi improvizacijskimi vložki. Redni del se je počasi bližal zaključku, kar so vsi dolgoletni privrženci z žalostjo ugotovili, takoj ko so zaslišali uvodne takte epskega zimzelena “Man-Erg”, ene izmed redkih VDDG klasik, ki skorajda nikoli ne manjka na koncertnem repertoarju in katero bi se morda lahko označilo za njihovo najbolj prepoznavno skladbo. Hkrati gre za eno izmed vokalno zahtevnejših skladb, zato je bila odlična Hammillova interpretacija, še toliko bolj navdušujoča.

Za dodatek  so na briljanten način, kakršnega je težko opisati zgolj z nekaj besedami, izvedli še eno veličastno “Godbluff” klasiko, “The Sleepwalkers”, kar je pomenilo, da so razen “The Undervoer Man” ter “Arrow”, kjer je saksofon res nepogrešljiv, izvedli večino del s tega legendarnega albuma. Še posebno se je med velikim finalom z gastronomskim orglarskim vložkom, katerega je ustrezno raztegnil, razživel Banton, ki je med koncertom poleg običajnega orglarskega veličastja navdušil tudi s tekočo uporabo bas pedal. Legendarni trio se je ob bučnih ovacijah, katerih kar ni hotelo biti konec, priklonil publiki in odkorakal z odra.

Za mnoge izmed nas je še en veličastni, nenadkriljivi nastop progresivno rockovskih legend za katerega je izredno težko najti ustrezne superlative, da bi se ga lahko dovolj pohvalilo, vse prehitro minil in nas še dolgo pustil v globokem postkoncertnem efektu. VDGG navkljub temu, da so vsi trije člani že zdavnaj prekoračili šestdeseta še vedno igrajo kot mladeniči s čimer se dandanes ne more pohvaliti praktično nobeden izmed njihovih sodobnikov iz vrst progresivno rockovskih pionirjev. VDGG ne potrebujejo kakršnekoli cenene maškarade ali pregrešno dragih odrskih postavitev v stilu določenih prog rockovskih rojakov, ki so že zdavnaj izgubili ustvarjalni elan, da bi se lahko dotaknili src svojega občinstva. Naravnost neverjetno je kakšno magijo lahko na odru pričara trojica ljudi s trdno vero (ta je celo močnejša kot kdajkoli prej) v svoje izvorno poslanstvo – nenehno premikanje zvočnih mejnikov skozi še neraziskana glasbena obzorja.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1.Interference Patterns
2. Mr. Sands
3. Your Time Starts Now
4. Scorched Earth
5. Lifetime
6. Bunsho
7. Gog
8. La Rossa
9. All Over the place
10. Over the Hill
11. Man-Erg
—dodatek—
12. The Sleepwalkers