Založba: Dallas Records
Datum izida: 25. 2. 2021
Produkcija: Denis Horvat & Jure Lesar
Dolžina albuma: 36.55 min
Zvrst: kantavtorska glasba / Rock / Pop
Ocena: 8.0/10
Konec letošnjega februarja je privekal na svet še drugi samostojni album slovensko-obalnega glasbenika Jureta Lesarja z naslovom “Je kaj novega”. Ni dolgo tega, ko so se vrtele na radijskih frekvencah skladbice albuma »Zemljin sin« (2018, RockLine recenzija), že se vrtijo singli novega albuma. Ni kaj. V relativno kratkem času je ambiciozni mladenič povezal skupaj dva solo albuma. V deželi rockovsko frustriranih, kjer vlada desetletja na desetletja lažno moralno pregrinjalo, da šteje samo tisto kar zaigra harmonika, pa dva izdana rock albuma v tako kratkem času, le nista mala stvar. Osem novih skladb in malo manj kot 37 minut glasbe. Za tovrstni slog je pri doseženi minutaži osem pravzaprav malo. Da ni v vmesnem času postal tale naš Jure progresivni rocker? Strah je odvečen, šokov ni. Radiu prijazni rock in pop išče tudi na novemu albumu različne strategije kako priti do rotacij do mainstreamovskih radijskih frekvenc.
Tokratni album deluje v občem seštevku, glede na avro prvenca, bolj ‘bluesy’. No, vsaj celokupen občutek med poslušanjem je namreč tak. Posebnega glasbenega avanturizma ne gre iskati, ker ga ni, a tudi v minimalizmu je težko doseči pronicljivost. Dejansko še teže. Jure je že v preteklosti odločno dokazoval, da poseduje ponotranjen in pretanjen občutek za postavitev kompozicije, ki vžge hitro, če ne takoj. To smo okušali tudi na obeh albumih njegove pretekle (alternativnorockovske) zasedbe Eskobars. Možakar definitivno zori, kar pa je posebej všečno na tem albumu, je srž v iskanju velike organske narave podajanja glasbene substance.
Na Jureta je treba biti nekoliko pripravljen. Na njegov vokalni pristop. Je poseben, to je zelo pomembno v poglabljanju prepoznavne note izvajalca, sploh sedaj, ko je stopil v kantavtorsko obuvalo. Barva in pristop sta vseskozi kanček črnega karakterja, sicer pa lahko občasna ‘nosljavost’ med podajanjem verzov postane faktor, ki marsikoga odžene od poslušanja njegove glasbe. To je fakt, ki definira tudi njegovo publiko, privržence. Možakar ne skopari s hudomušjem in črnim sarkazmom, ko se v verzih, bolj kot kdaj koli prej, ukvarja z velikim fenomenom univerzuma imenovanim ženska. No, čez kakih dvajset let, morda pa prej, bo tudi Jure ugotovil, da je s tem nemara izgubljal čas. In vendar. Večina dobre rock glasbe nikoli ne bi bile napisane, če ne bi bilo poleg glasbenih muz. Zato je tudi na albumu »Je kaj novega« vse natanko tam, kjer mora biti. Album je iskrena refleksija Juretove osebno izpovedne narave in časa v katerem je nastajal.
Jure je ustvaril zelo ‘feelingaški’ album. Izjemno čuten, organski, iskren. Kitarski zvok je večkrat poudarjen, ‘porinjen’ v ospredje, v zvočni krajini diha vokalu tik za ovratnik, samo fraziranje pa sobiva tudi v spravljivem in privlačnem dialogu s klaviaturami, ki kreirajo raznolik arzenal zvočnih pastel s katerimi grabijo kitare, mdr. tudi se ne ogibajo niti zvoka Hammond orgel. Vibracija bluesy in pop šarma, ki se pne preko točk, pa čeprav počne Jure to po svoje, cilja na tip publike, ki jo je malo pred njim osvojil Hamo s svojimi Tribute 2 Love. To spoznanje ublaži dejstvo sodelovanja z nekaterimi imeni instrumentalistov albuma.
Komadi so zapeljivi, udarni, nosijo nalezljiv ‘jangle’ zvok (tudi ‘jurišnih’) kitar, s čimer je prežeto ozadje pop narave albuma. V artističnem oziru je ekipa z Juretom zrasla še za stopnico više, saj izkazuje v izvedbi novega materiala izjemno koherenco in medsebojno kemično zlitje. Od uvodne, vodilne Parfum, gotovo najbolj magnetne točke albuma, kjer erotogenost poudarja v izhodnem delu grabežljivo plazovita ‘slide’ kitara Zorana Čalića (Big Foot Mama), do artistično najbolj izzivalne, razgibane in zanimive skladbe albuma Žeja, do posebej intimne in osebne, to je sklepne balade, Malo po malo, prinaša album »Je kaj novega« lepo in zabavno izkušnjo. Komponistično in produkcijsko. Album je drugačen od buditeljskega, bolj svetlega, če želite tudi naivnega, a vsekakor izvrstnega predhodnika »Zemljin sin«. Na »Je kaj novega« deluje Jure občasno bolj zemeljsko, kot na albumu zemeljskega naslova. Zrelejši, izkušenejši, manj ranljiv, a znova iskren in v potezah stvaren, ter prodorno pečaten.
In še nekaj. Tudi skladbe albuma »Je kaj novega« so ponovno rojene za na oder. Posedujejo pravo dozo rock dinamita, ki je grabežljiva, hipno privlačna in ki bo v odrski izvedbi lahko navita po mili volji, kar pomeni, da bo tudi grabila po mili volji. To je zagotovo. Zato mora iti čimprej na oder, da razkaže tudi album »Je kaj novega« ultimativni domet izpovedi svoje verzije rocka in rolla. Naj se zgodi. Čimprej.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Parfum
2. Med in čajna
3. Si kaj utrujena
4. Prihajam domov
5. Moja moja
6. Je kaj novega
7. Žeja
8. Malo po malo
Zasedba:
Jure Lesar – vokal, akustična kitara, električna kitara, bas kitara
Denis Horvat – sintetizatorji, Hammond, klavir, bas kitara, spremljevalni vokal
Jan Fanedl – električna kitara
Luka Mrdakovič – bas kitara in kontrabas na skladbi št. 6
David Morgan – bobni
Gostujoči glasbeniki:
Zoran Čalić – električna in solo kitara na skladbi št. 1
Matej Kože – saksofon na skladbi št. 2
Martin Janežič ‘Buco’ – tolkala na skladbah št. 2, 3, 4 in 6
zbor na skladbi št. 7:
Aleksandra Belle, Brina Klemenčič, Danijel Grbec, Darko Mavrič, David Morgan, Denis Horvat, Iva Ivančič, Janko Novak, Jure Lesar, Katja Dekorti, Lauro Skomina, Marko Jezernik, Mirko Potočnik, Pablo Baez, Robert Letica, Sonja Kočevar, Teja Pribac, Teo Collori, Tonja Senčar, Špela Bobič
