Založba: Columbia Records
Datum izida: 09.03.2018
Produkcija: Andy Sneap
Dolžina albuma: 58:25
Zvrst: Heavy Metal
Tale recenzija bi morala biti davno tega na RockLine. Včasih si človek vzame dalj časa, toliko da začetno navdušenje uplahni in da tako lažje pretehta dejansko kakovost izdelka, nasploh, če ga je treba primerjati z obsežno diskografijo, kot je to v primeru Judas Priest. Govorim seveda o osebnem navdušenju, saj veljajo Judas Priest od nekdaj za metal favorite št. 1 avtorja tega prispevka. »Firepower« je že mesec in tri tedne uradno zunaj in tu nekako le prihaja na plano nova RockLine izpoved o birminghamskih pionirjih nečesa, kar je za vedno spremenilo glasbeno podobo sveta.
»Firepower« torej. Spet pride tu vmes tisti zoprni »zakaj«, ki mu sledi odgovor: »Ker lahko«. Pri takšnih glasbenih dedkih, kot so Judas Priest, ki bi morali doma čuvati vnuke, prihaja vselej na plano tisti grešni pomislek, da se pač “šlepajo” na staro slavo. Judas Priest so v tem primeru le srečna izjema, saj je »Firepower« zares dober oziroma zelo, zelo kvaliteten novi studijski izdelek te dolgožive skupine.
Je boljši od »Redeemer of Souls« (2014), kar pomeni, da je izmed vseh izdanih albumov v »post-Painkiller« eri, posnetih seveda s Halfordom na vokalu, najboljši studijski dosežek zasedbe. Upam, da ste na tej točki še z menoj. Predhodna poved bazira namreč na medsebojni primerjavi vsega štirih studijskih albumov. Bistvo je, da se Judas Priest ne ozirajo v preteklost in da dostavljajo album, ki je 100% Judas Priestovski in pri tem vseskozi seva vse kar Judas Priest so tako v letu 2018, kot tudi od nekdaj. To pomeni, da je vez z energijo pre-Painkiller ere še vedno tu. Le odraža se drugače. Povsem nepretenciozno. Magija je vseprisotna tako tudi na albumu »Firepower«. Judas Priest so to dosegli le s pristnim odtisom svoje glasbene karizme novih časov, brez kančka spogledovanja s preteklostjo, kar bi lahko delovalo patetično in bi si tako Judas Priest lahko spodkopavali kredibilnost. Tako so dosegli natanko to kar njihovi ljubitelji od njih zahtevajo. Glasbeno brezčasnost, kar je bistvo tovrstnega artizma. Dostavili so drugačen album, ki je v principu aranžiranja in energiji še najbliže predhodniku »Redeemer of Souls«, kar je logično, pa obenem album, ki nosi svoj glasbeni dosje in karakter. Najlepše za ljubitelja poljubne glasbene skupine je namreč to, da ko vstavi novi album skupine prvič v predvajalnik, ta vseskozi na nekaj spominja. Tisto nekaj, kar je skupina že nekoč ustvarila, vendar pa pri tem ne moreš izluščiti kaj bi to lahko bilo. Bolj ko iščeš, bolj se izgubljaš. Tak je torej tudi »Firepower«, ki po naravni evolucijski poti zgolj prenaša edinstveno glasbeno magijo. Tisto, ki jo najdeš v vseh erah delovanja, le pri Judas Priest in ki se skozi izdane albume vsele, odraža nekoliko drugače.
Halford je spretno zvozil svojo vokalno vlogo. Dobro so ga sfrizirali v studiu in na mestih kjer je bilo to potrebno, dobro poudarili barvanje z njegovimi znamenitimi »screami«. Z višavji (“Halfordeskami”) ne pretirava in k sreči je možu bila podarjena v zibelko naravna vokalna karizma, da tudi ob normalni intonaciji izžareva poznani in edinstveni vokalni ten, ki sicer poglablja »mračnjaški okult« glasbenega izraza skupine. Striktno »Halfordovski«. Tu je glavni pogonski stroj in »krivec«, da se Judas Priest na stara leta sploh še ljubi ne le igrati na odrih, pač pa pisati novo glasbo. Neverjetni Richie Faulkner. Eden glavnih piscev novega materiala, ki se je polagoma prelevil tudi v glavnega solerja skupine. Glede na to da je »užaljeni« K.K. v pokoju, Tipton boleha za Parkinsonom – torej pomeni, da je eden najbolj prepoznavnih tandemov v kitarskih dvojicah metalskega univerzuma že od leta 2011 dalje pokopan, so Faulknerjev zagon, angažiranost entuzijazem in gorečnost, pravzaprav osnovno pogonsko gorivo, ki drži pri življenju legendarne glasbene fosile pionirskih zaslug, ki so napovedovali še leta 2011 permanentno upokojitev.
Komadov je na novem Judas Priest albumu »na oko« znova preveč, prav tako pa tudi igralnega časa, ki nameri v dolžino slabo uro. Pa vendar je presenetljivo to, da je tokrat izredno težko katero izmed skladb razglasiti za »časovnega smrdljivca« ali »kradljivca časa«. »Redeemer of Souls« na to ni bil tako imun, prav tako ni postregel s tako odlično produkcijo, kot »Firepower«. Andy Sneap je Andy Sneap. Iz duha in telesa Judas Priest v letu 2018, je torej iztisnil maksimum. Judas Priest so od nekdaj gojili izreden občutek in smisel za visok muzikalični iztržek v svojih kompozicijah. Njihove kompozicije se navadno sestoje, ne le iz kitice in refrena, pač pa je poleg skoraj praviloma pritaknjen še predrefren, ki dodatno stopnjuje drama teater. Obenem so bili Judas Priest od nekdaj mojstri melodičnih modulacij, kar so dosegali z izvrstnimi mid-eight pasažami. Vselej so znali tudi zabeliti skladbo s slikovitimi uvodi. To vse poseduje namreč tudi »Firepower«.
Dramo vseh dram prinaša na album izvrstna srednje hitra mini epska suita Rising From the Ruins, ki si kot kompozicija zasluži pravzaprav brezmadežno hvalo. Lahko rečemo »Blood Red Skies« za leto 2018. Tisto kar ni uspelo predolgi Lochness iz albuma »Angel of Retribution« (2005), uspeva v polnokrvnem zamahu zaključni, ognjevito svečani pol-baladni himni Sea of Red. Kitica vokalnega napeva v Flame Thrower povleče na kitico vokalnega napeva klasike Hot For Love (»Turbo«, 1986). V občem seštevku želi »Firepower« sicer slediti klasiki »Painkiller«, vendar se ta občutek razblini že v prvi polovici albuma. Uvodna Firepower vzpostavi ta občutek, naslednja Lightning Strikes ga zaradi ritmičnega kotaljenja v slogu Hell Patrol, poglablja, potem pa v nadaljevanju albuma, ta občutek polagoma uplahne. Tudi v drugi polovici, ko si sledijo Spectre, Traitor’s Gate, No Surrender, ali/in Lonewolf, Judas Priest ne zatavajo v slepo ulico aranžiranja. Niz dvanajstih točk nosi izredno razgibanost v vodilnih motivih, prav tako pa se kitarske fraze kitijo z izrednim izpovednim karakterjem.
Človek pričakuje od glasbenih starost, po skoraj 50. letih delovanja, sicer dober album, zgleden album ali recimo soliden album. Skromno in spoštljivo ne zahteva torej nobenih čudežev. A da bo tak album tako vražje dober, kot je »Firepower«, prinaša vrsto sladke »šok terapije«. Beštija ostaja krvoželjna in zver se prebuja. Potrgala bo okove in zblaznela v letošnjem poletju, ko se legende ustavijo na tolminskem festivalu Metaldays. Lahko da je »Firepower« zadnji Judas Priest album. Prav lahko. Z lahkoto lahko na to ciljamo, vendar pa si Judas Priest zanj zaslužijo veliko spoštovanje. Niso izneverili ne sebe, ne svojih oboževalcev in tako dokazali, da niso podlegli ležernemu ugodju uživanja avtorskih pravic na okopih stare slave. To je tista grda zahrbtna viroza, ki je popadla srenjo njihovih vrstnikov (kajne David Gilmour in Roger Waters?), pa tudi dvajset in več let mlajših zasedb (kajne Guns N’ Roses?). Legende si zaslužijo torej velik poklon in »Firepower« dokazuje, da je zobna sklenina še vedno nevarno naostrena, zobna formula povsem kompletna in da ne kaže skrhanosti, ne lukenj in da je prav mogoče, da bodo Judas Priwst na krilih potentnega Faulknerja, podaljšali svoje delovanje še za nekaj nadaljnjih pomladi.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
01. Firepower
02. Lightning Strike
03. Evil Never Dies
04. Never The Heroes
05. Necromancer
06. Children of the Sun
07. Guardians
08. Rising From Ruins
09. Flame Thrower
10. Spectre
11. Traitors Gate
12. No Surrender
13. Lone Wolf
14. Sea Of Red
Zasedba:
Rob Halford – vokal
Glenn Tipton – kitara
Richie Faulkner – kitara
Ian Hill – bas kitara
Scott Travis – bobni
