Založba: Blue Élan Records
Datum: 31. 3. 2019 / 31. 7. 2020 (ponatis)
Produkcija: Michael T. Franklin
Dolžina albuma: 52.15 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 8.5/10
»1000 Hands« je petnajsti samostojni album v režiji nekdanjega Yes pevca Jona Andersona, ki je originalno izšel 31. marca 2019, vendar je dobro leto kasneje doživel ponoven, bolj odmeven izid. Album je nastajal skorajda trideset let, saj njegove korenine segajo v leto 1990, ko je Jon začel snemati novo glasbo za nikoli realizirani projekt Uzlot (v severnoangleškem narečju to pomeni »us lot«). »1000 Hands« je v svoji ’embrionalni’ obliki nastajal v sodelovanju s klaviaturistom Brianom Chattonom s katerim sta z Jonom nekoč igrala pri Andersonovi prvi skupini The Warriors. Slednja je znana tudi po tem, da je tam bobne nekoč igral bivši King Crimson bobnar Ian Wallace.
Chatton, ki je odigral klaviature, prispeval nekaj vokalov in napisal večino glasbe za »1000 Hands«, je sicer znan tudi kot nekdanji član psihadeličnorockovske skupine Flaming Youth v kateri je igral skupaj s Philom Collinsom preden se je slednji pridružil Genesis. Kasneje je postal klaviaturist pri progrockerjih Jackson Heights in r’n’b rockerjih Snafu vendar sta bili obe omenjeni glasbeni epizodi kratkega veka.
Jon je na začetku devetdesetih k sodelovanju na nekaterih skladbah povabil še tri pajdaše iz skupine Yes vendar je potem celotna ideja o projektu Uzlot padla v vodo. Nedokončana verzija »1000 Hands« je dolgo časa ležala pozabljena v Andersonovih glasbenih arhivih dokler ni ameriški producent in glasbenik Michael Franklin prišel na dan z idejo, da bi Jon album vendarle izdal z dodatnimi skladbami. Jon je ustvaril nekaj novih skladb in jih dodal že ustvarjenemu materialu, ki je nastal v sodelovanju s Chattonom.
Kot pove že naslov albuma, je na njem v vlogi Jonovih gostov, v skoraj treh desetletjih kolikor jih je minilo pred izidom »1000 Hands«, sodelovala plejada različnih glasbenikov svetovnega formata. To so Jonovi (nekdanji) Yes pajdaši (kitarist Steve Howe, basist Chris Squire in bobnar Alan White), pevec/flavtist Ian Anderson (Jethro Tull), kitarist Steve Morse (Deep Purple, Dixie Dregs), kitarist Larry Coryell, klaviaturist Chick Corea (Return to Forever), violinist Jean-Luc Ponty (ex-Mahavishnu Orchestra, Frank Zappa), Jerry Goodman (Dixie Dregs, ex-Mahavishnu Orchestra), Robbie Steinhardt (ex-Kansas), Jonathan Cain (Journey), kitarist Rick Derringer, bobnar Billy Cobham (ex-Mahavishnu Orchestra), pevec Bobby Kimball (ex-Toto) in basist Stuart Hamm, če se našteje le nekatere. Jon si je v svoji več kot petdesetletni glasbeni karieri nabral zavidljivo število (glasbenih) prijateljev, ki so skozi zadnja tri desetletja z veseljem sodelovali na Jonovih samostojnih kompozicijah.
Po zaslugi sodobne produkcije in reanžiranih kompozicij iz začetka devetdesetih na »1000 Hands« ni zaznati dramatičnega slogovnega prepada med starimi in novejšimi stvaritvami. »Ramalama«, nekakšen križanec med folk rockom in simfoničnim rockom, vsebuje klasična Jonova ‘mantranja’ z večglasji, ki jih dolgoletni Yes privrženci dobro poznajo že od začetka sedemdesetih let dalje, medtem ko mu izdatno podporo delajo godala. Kdor ne pozna Jonove filozofije in poduhovljenih besedil zna ob tovrstnem ‘rama-lama’ mantranju pošteno zaškrati z zobmi.
»First Born Leaders«, ki poleg pompoznih večglasjih vsebuje tudi saksofon in že skorajda meji na pop rock, slogovno nekoliko potegne na Yes stvaritve s konca devetdesetih let oziroma z začetka novega stoletja. Na bolj klasično progrockovsko usmerjenem »Activate«, ki vsebuje gostujočega Jethro Tull patriarha Iana Andersona na flavti z njegovimi značilnimi pihalnimi vižami, sodi med najbolj zanimive skladbe na »1000 Hands«. Zaradi nekaterih elementov svetovne glasbe nekoliko spominja tudi na nekatere Ianove solo dosežke izpred dveh desetletij. Veseljaški »Make Me Happy«, ki rahlo spominja na določene solo stvaritve Phila Collinsa, vsebuje sprogramiran ritem in pihalne aranžmaje v slogu Earth, Wind & Fire. »I Found Myself«, ki vsebuje enega izmed najbolj klišejskih besedil v Jonovi karieri (že ničkolikokrat v preteklosti je v posredno ali neposredno v besedilih poudaril, da je našel ‘samega sebe’), je zabeljen z ženskim gostujočim vokalom in okusnimi aranžmaji na violini.
»Twice In a Lifetime«, ki vsebuje tradicionalno francosko obarane aranžmaje na harmoniki ter mogočno orkestracijo, je bolj melanholična stvaritevm ki slogovno sumljivo spominja na nekatere dosežke na Yes albumu »Magnification« (2001). Tudi zasanjano-eterični vednar obenem pompozni »WDMCF« bi s pravimi bobni namesto sprogramiranih z lahkoto lahko spadal med Yes stvaritve iz kasnejših let njihove kariere. Naslovna skladba na račun eklektičnosti in aranžerske globine sodi med vrhunce tega albuma. Tudi eterično-nostalgiča zaključna balada »Now And Again«, ki vsebuje značilni kitarski pristop Jonovega starega pajdaša Stevea Howea, izpade zelo dobro.
»1000 Hands«, ki je poleti 2020 doživel ponovni izid, je zelo solidna zbirka kompozicij iz skoraj tridesetletnega obdobja v karieri enega izmed najbolj slikovitih in unikatnih pevcev v zgodovini rock glasbe. V svojem jedru pravzaprav predstavlja nekakšen prerez Jonove samostojne kariere v zadnjih treh desetletjih z nekaterimi zanimivimi skladateljskimi idejami, ki so prišle tudi s Chattonove strani. Na nek način je žalostno, da je »1000 Hands« poslednji album na katerem je Anderson sodeloval s (še živim) Chrisom Squireom ter zelo verjetno zadnji na katerem je združil moči z Whiteom ter Howeom s katerim ne komunicirata že odkar je Jon nazadnje zapustil Yes.
Avtor: Peter “ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Now
2. Ramalama
3. First Born Leaders
4. Activate
5. Makes Me Happy
6. Now Variations
7. I Found Myself
8. Twice in a Lifetime
9. Where Does Music Come From
10. Come Up
Glasbeniki:
Jon Anderson – vokal, mnogi instrumenti, aranžmaji
Steve Howe – kitara
Larry Coryell – kitara
Tommy Calton – kitara
Steve Morse – kitara
Rick Derringer – kitara
Pat Travers – kitara
Bobby Koelble – kitara
Christie Lenee – kitara
Trevor Rabin – kitara
Russel Chalk – ukulele
Don Oriolo – ukulele
Mitch Corbin – banjo
Chick Corea – klaviature
Jonathan Cain – klaviature
Keith Heffner – klaviature
Rick Wakeman – klaviature
Michael T. Franklin – klaviature, ukulele, aranžmaji
Jeff Abbott – klaviature
Brian Chatton – klaviature
Antonio Esposito – klaviature
Dariusz Grabowski – harmomika
Brian Snapp – flavta, saksofon
Charlie DeChant – flavta, saksofon
Ian Anderson – flavta
Edgar Winter – saksofon
Steve Walters – trobenta
Billy Boyd – trobenta
Brian Scanlon – trobenta
Pat Gulotta – pozavna
Tower of Power – rog
Jean Luc Ponty – violina
Robby Steinhardt – violina
Jerry Goodman – violina
Charlie Bisharat – violina
Olga Kopakova – violina
Jason Thomas – violina
Paul Fluery – čelo
Krissi Franzen – čelo
Chris Squire – bas kitara
Tim Franklin – bas kitara, ukulele
Stuart Hamm – bas kitara
Allan White – bobni
Billy Cobham – bobni
Matt Brown – bobni
Carmine Appice – bobni
Pat Frost – “steel drums”, pozavna
Steady Joseph – tolkala
Eddie Metz jr. – tolkala
Nana Academy Youth Choir
Zap Mama – spremljevalni vokal
Bobby Kimball – spremljevalni vokal
Orlando Symphony Orchestra
Michael Winslow – Fx
Voices of Lindahl
Violectric (Michelle Jones, Brandy Moulden, Krissi Franzen, Kaitlin Higby, Paul Fleruy, T Franklin, Jennie Landau)
