John Hinch, s polnim imenom John Frederick Hinch (19. junij 1947–29. april 2021), sicer originalni bobnar heavy metalskih očakov Judas Priest, je preminil v starosti 73 let. Hinch je bobnal na prvencu skupine Judas Prest “Rocka Rolla” (1974).
Novico o Hinchevi smrti je v javnosti prvi sprožil njegov nekdanji Judas Priest pajdaš Rob Halford na svojem Instagram profilu (spodaj).
John Hinch je igral v seriji birminghamskih rock zasedb, vključno s The Pinch, The Generation in The Bakerloo Blues Line, ki so kasneje skrajšali ime v Bakerloo. Z Robom Halfordom sta pred priključitvijo k Judas Priest, v letih 1972 in 1973 sodelovala v skupini Hiroshima.
V maju, leta 1973 sta kitarist K. K. Downing in basist Ian Hill, ustanovitelja Judas Priest, mrzlično iskala nove glasbenike, s katerimi sta želela zapolniti vrzeli v postavi nove skupine. Pevec Alan Atkins in ostali glasbeniki so ju zapustili in se posvetili drugim glasbenim projektom. Hill in Downing sta se nekega dne znašla na koncertu skupine Hiroshima. Po ogledu koncerta sta pristopila k Hinchu in Halfordu ter ju povabila k sodelovanju v novi skupini. Štirim glasbenikom se je leta 1974 na poziciji dodatnega kitarista pridružil Glenn Tipton. Tega leta je skupina posnela prvenec “Rocka Rolla”. Ostalo je zgodovina.
Hinch je leta 1975 zapustil Judas Priest. Po navedbah dostopnih virov zavoljo osebnih razhajanj in konfliktov, posebno na relaciji z Glennom Tiptonom. Kasneje se je Hinch ukvarjal z menedžerskimi posli.
Rocka Rolla je bila zame kar majhen kulturni šok. Kupil sem jo, verzijo z zamaškov na naslovnici, na bolšjim sejmu sredi osemdesetih, Priesti so bili takrat moj najljubši band, imel sem že Screaming, Steel, Killing, Unleashed in Point albume in sem vedel, da vsak njihov album žge na polno. Potem pa takale psihedelija. No, Run of the mill in Rocka Rolla sta mi bili všeč, ostali komadi pa še danes ne pretirano.
Zanimivo, da je bil takrat Rob še Bob. Najbrž so kasneje ugotovili, da Rob bolj fita na trdi rock.
Jaz sem Prieste začel resneje odkrivat v začetku devetdesestih, ko mi je kolega na kaseto posnel “Painkiller”-ja, pa tudi – he he, “Sad Wings Of Destiny”, kar je bil konkreten odklon in kontrast, da sem zelo hitro ugotavljal, kako hud preskok je ta bend skozi kariero naredu. Zrihtal mi je zelo kmalu zatem tud Rocka Rollo – plata ki mi nikol ni bila ne vem kako všeč. Sploh je neverjetno, ker je med Sad Wings pa Rocka Rollo samo kolk? Eno al dve leti razlike, artistični preskok pa izjemen. Sad Wings je še danes men osebno en najljubših Priest albumov – celo mal proggish, in celo se čut da so Queen pa Uriah Heep precej oni takrat poslušal…, Rocka Rolla, ki ma celo neke psihadelične trike v muski (pa zelo izkazan vpliv british blues buma šestdesetih) mi je pa šele skozi čas nekako prirasel k srcu in postal predvsem zelo zabaven album za poslušat. 🙂