Založba: Nika Records
Produkcija: Peter Dekleva
Datum izida: 26.04.2019
Zvrst: Alternative Rock
Kupi album!
John F. Doe, slovenska rock formacija doma z Bleda, se vrača po 4. letih z naslednikom nadebudnega prvenca “JFD“, ki je izšel leta 2015. Na prvencu je skupina dokazala, da ne gre za muho enodnevnico, da je to bend, ki stremi za izdelanim karakterjem in dejansko so se John F. Doe na njem predstavili, kot skupina, ki razvija avtorsko samoniklost, izzivalnost in privlačnost. Že sam prvenec je delo zavzete estetske vrednosti, produkcijsko in aranžersko opravljeno delo velike spretnosti, njegova alternativnorockovska narava z muzikalično zapeljivostjo, ki je koketirala tudi z zapuščino brit rocka, pa je hitro zlezla pod kožo.
No »Druga stran« je album, ki ga bend bolj pomenljivo ne bi mogel imenovati. Skupina se je zanj odločila odmakniti od tistega kar je nakazoval prvenec. Torej vrsta »druge strani« skupine. Bend je sicer zadržal alternativnorockovsko naravo in jo prenesel silno slišno in bučno tudi na novi album, vendar pa se je v iskanju velike organskosti in zvočnih širjav, zatekel globlje v tisto, kar ponuja zapuščina rocka. Delujejo celo blago retro. Tako produkcijsko, kot zavoljo zlasti oblice Hammond zvoka, s katerim je prerešetan. Pravzaprav Hammond, ob vodilnem vokalu, skoraj dominira v zvoku novega albuma.
Fantje so v smislu glasbenega artizma na novem albumu opravili očiten zrelostni premik. To potrdi še posebej odlična baladna Drugi del sveta. Ta je od glave do pete aranžersko izredno dobro postavljena, vključujoč čutno petje in vokal, ki vseskozi prevzema. Je tudi spretno obdan z vokalnimi harmonijami v refrenskem krešendu, kjer tudi Hammondi dodatno poglabljajo drama teater in je razpoloženjski preskok med kitico in refrenom, je še posebej slikovit. Ena najbolj zrelih točk novega albuma. Izdatneje se prebudi v tej skladbi kitarsko soliranje in silno spretno vpeti kitarski ornamenti, v drugi polovici komada, kar še krepi čvrsto atmosfero te odlične skladbe, ki je zmes grabežljive drame in svečanosti. Hammondi si v kitici skladbe Zvok tišine izposojajo mimobežno nekaj struktur, ki spomnijo na stare dobre čase The Doors.
Prste je imel zraven Peter Dekleva. To pove veliko. Peter je zvočni purist in velja v tem oziru za izredno pretanjenega esteta. Zvok je analogno zapisan in bend deluje organsko zvočno kar se da. Retro zvočno. Tu je nekaj zgledovanja po pionirskih časih stare šole rocka sedemdesetih, vendar da a ne bo pomote. Ob filozofiji percepcije generacije novih rockerjev, ki ji pripadajo John F. Doe. Zato je album Druga stran izredno smela zmes starega in novega, to je modnega (Skeptik). Pop estetika se skozi blago mračno zazrtost aternativnorockovskih vsebin izdelka privlačno iskri in kliče po sukanju na radijskih frekvencah (udarna in nepopustljiva Puščava, ter takoj za njo kontrastno komponirana Hyde). Ritmične strukture so preproste, a kličejo poslušalca k zibanju ter več, celo k plesni sučnosti. Vokal je izdelan in silno prevzeten, zato je hkrati tudi silno pomemben gradnik in temelj s katerim John F. Doe prepričajo, da gre za res izdelan glasbeni kombo. Dodaja piko na »i« vsej zgodbi avtorsko samoniklega glasbenega dosjeja.
Še nekaj. Vsa besedila so to pot Slovenska. Zato se je album »Druga stran« posledično in povsem logično nalezel muzikaličnosti geografskega porekla sončne strani Alp. Preprosto. To narekuje kunštvanje z metriko, pri rabi slovenskega jezika. Zato bo narava izdelka po novem domača vsem tistim, ki poslušate Siddharto (kitica v Povej naglas), ali zlasti prva dva albuma zasedbe Dan D.
Pozor. Komadov ni le enajst. Za sklepno Poletni utrip, je skrita akustično koprneča dodatna skladba. In ne. Ne krade časa, vredno jo je vsakokrat poslušati, kot se posluša album od glave do repa. Ko smo že pri albumu, kot celoti, je John F. Doe uspelo silno dobro razmestiti komade na njem (določiti vrstni red). Začetek in konec sta zelo udarna s Fenix in Poletni utrip. Sta poletna, navita komada, z nalezljivimi vodilnimi frazami in prodorno vokalno predstavo, ki prevzema zlasti v nalezljivih refrenskih napevih. »Druga stran« deluje tudi bolj rockersko navito, glede na predhodnik, zlasti pa prevzema njegova organsko živa narava, topli teni, izredno dobro postavljeni kontrasti med nizkimi toni, čvrsto zvočno masivo na relaciji dialoga kitare-klaviature ter pečatnim, silno angažiranim in čutnim vokalom ter jasno izpostavljene bas linije velikega groove izplena. To vse smo zasledili na prvencu, a je z »Druga stran«, zrelostno dovršeno, še bolje dodelano. John F. Doe so silno spretni tudi v opremljanju vokalne spremljave in harmoniziranju vodilnega vokala z dodatnimi vokali, kar dodatno krepi posamična razpoloženjska stanja na albumu.
Bend se je z novim albumom »raztegnil«. Pokazal svojo »drugo stran«, a zadržal avtorski pečat samoraslosti, ki jo je negoval že s prvencem. Bend s karakterjem, izdelano vizijo, potentnim kreativnim elanom, ki se ne boji kupčevanja z »drugačnostjo«, preizkušanjem nepreizkušenega, zato ne bo čudilo, v kolikor bo tretji album spet znatno drugačen, tako od prvenca, kot albuma »Druga stran«.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
1. Fenix
2. Continental
3. Puščava
4. Hyde
5. Vesolje
6. Skeptik
7. Kratek stik
8. Povej naglas
9. Drug del sveta
10. Zvok tišine
11. Poletni utrip
Zasedba:
Marko Zemljič – vokal, spremljevalni vokal
Aleš Svetina – kitara, spremljevalni vokal
Luka Zemljič – klaviature, spremljevalni vokal
Tilen Knaflič – bas kitara, spremljevalni vokal
Bojan Marinko – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
