Nastopajoči: Joel Hoekstra & Brandon Gibbs (predskupini: Marco Pastorino / The Spider Accomplice)
Datum: sobota. 7. 10. 2023
Lokacija: Zagreb / Hard Place / Hrvaška
Joel Hoekstra in Brandon Gibbs, dva vrhunska in cenjena kitarska velemojstra, sta združila moči v duo Hoekstra/Gibbs. V letošnji jeseni pa sta zbrala mdr. tudi pogum, da odrineta na prvo skupno evropsko turnejo. V striktno akustični maniri dveh kitar in preigravanja materiala izvajalcev s katerimi sta njuni karieri usodno povezani, prav tako pa sta seveda izkoristila to turnejo za predstavitev lastnih avtorskih dosežkov.
Glede na reputacijo obeh glasbenikov (kaj vse sta prevalila do tega dne je zbrano TUKAJ), je turneja vsekakor vzbujala veliko zanimanje. V vsem. Sploh, ko se ozreš na kariero bolj znanega med njima, to je Joela Hoekstre, no pa tudi Gibbs ni od muh, saj je povezan s kariero skupine Poison. Obetal se je torej kar konkreten akustični maraton, saj sta pred Gibbsom in Hoekstro ogrevali prisotne dve predskupini. Prvi je na oder stopil kmalu po osmi uri zvečer Marco Pastorino, znan sicer kot del postave italijanske simfonične power metalske utrdbe Temperance, ki smo jih ujeli v letošnjem letu nikjer drugje, kot 3. 3. 2023 v Kinu Šiška pred nastopom velike Tarje Turunen. Vendar tu zgodbe o aktivnostih tega glasbenika še ni konec. Sodeluje tudi z zasedbama Serenity in Fallen Sanctuary. Integracija tega glasbenika na turnejo je prinesla nemalo presenečenje. Možakar oprtan s kitaro in vokalom je kratko minutažo izkoristil za izvedbo osmih adaptacij izvirnikov. Sedem od teh jih pripadlo zasedbi Temperance. Gre za odličnega kitarista, zato ni bilo dvoma o tem, da mu akustična kitara ne bi tekla. Bolj nas je zanimal njegov vokal. In dobro je zvozil. Pravzaprav zelo dobro, ko je nizal Temperance točke v goli akustični režiji: I the Loneliness, Diamanti, povsem nova Daruma, Catch The Dream. Scent of Dye, Strong in pa sklepno Broken Dreams, ki v izvirniku pripada Fallen Sanctuary. Zelo elementarne adaptacije, slečene, celo brez solaž. Zato je vokal prevzemal še več odgovornosti. Žal je spremljalo nastop Marca Pastorina vsega kakih 10 ljudi, vendar ga to ni motilo. Seval je vedro razpoloženje in pri tem ni pozabljal bodriti skromne peščice, ki mu je posvetila pozornost.
No, druga pesem pa so The Spider Accomplice. Losangeleški duo, ki ga zastopata pevka/kitaristka VK Lynne in kitarist Arno Nurmisto. Znova 100% akustična režija! A z veliko več energetske udarnosti. Duo je v karieri sprva izdal nekaj EP-jev ter samostojnih singlov, no v lanskem letu pa končno tudi dolgometražni studijski dosežek oziroma prvenec “The Venomous Montage”, ki je bil v Hard Placeu tudi deležen izdatne predstavitve. Album je sicer po dolgem in počez oprtan z konkretno bolščavo distorzirano rifažo, no to pot pa je duo svoj material popolnoma podredil akustični izvedbi. V tej maniri so se tudi skladbe odzivale povsem drugače. Koncert sta odprla z vedrim in pospešenim samostojnim singlom Oil Meets Rain. Z novega albuma sta v tej predrugačeni maniri odjeknili Rebels And Riders, ter Boots. Odlični in večkrat kameleonsko ‘prilagodljivi’ vokal pevke VK Lynne, je v podani prožnosti in podoživetosti polnokrvno prevzemal, enakovredni vložek pa je dodajal imenitni Arno s svojimi manevri akustične spremljave, ki ni skoparila z navdušujočimi virtuoznimi rešitvami in iznajdljivo integracijo dodatnih prehodnih ornamentov. Ljubitelji brcajočega in ošiljenega hard rocka moderne produkcije morate obvezno preveriti najmanj njun studijski prvenec “The Venomous Montage”. Duo polaga mnogo pozornosti tudi na odrski izgled, kar je vzbujalo še večji občutek izjemne fokusiranosti na koncertno izvedbo. Sicer pa je skupina izvedla tudi starejše točke, kot je recimo Red And Green iz EP-ja “The Trap”, k istemu EP-ju pa sta se vrnila ob izvedbi dihjemajoče balade Butterflies in Beheeve, kjer je vokal VK Lynne v svoji tankočutnosti še posebno prevzel. Skupina ni pozabila niti na svoj prvi digitalni single Atmosfere izdan leta 2015. Prav tako je dvignila na noge publiko na sredini koncerta, ko je prešla v adaptacijo Skid Row izvirnika I Remember You. The Spider Accomplice je ekipa, ki jo bo vredno spremljati tudi v nadaljevanju kariere.
In naposled Joel in Brandon. Odličen zvok. Pravi balzam za ušesa. Kot izklesan za klubsko prizorišče Hard Placea. Od prvega trenutka dalje. Glasbenika sta izvedla v debelem iztržku predelave izvirnikov Devil City Angels (otvoritvena No Angels, takoj za njo Boneyard), Poison (pričakovana Every Rose Has It Torn – v prvi polovici ter Something To Believe In pred koncem koncerta) in obvezni Whitesnake klasiki Is this Love ter sklepno Here I Go Again. Vodilni vokal je v levjem deležu prevzemal Gibbs, ki velja za odličnega pevca. Sploh ko ga primerjaš z Joelom, ki pa je zbral pogum za svoji Joel Hoekstra’s 13 točki Hard To Say Goodbye in Until I Left You. Vokalno zavzema Joel srednjo do nižjo intonacija. Zvozil je zadeve povsem dostojno. Obema glasbenikoma sta pripadli tudi kitarski solo točki. Gibbsova je sledila kmalu v začetnem delu z namenom, da izdatno dvigne publiko, Hoekstra pa je pristopil k znatno bolj zasoljeni in za kitarske gurmane zanimivi akustični solo točki v drugi polovici koncerta. Glasbenika sta na sredini koncerta vpela tudi The Doors priredbo Love Me Two Times in s tem dodatno podžigala občinstvo. Njuna predstava je temeljila na osvojitvi osnovnega cilja. Prirediti popoln žur. In to jima je polno uspevalo.
Veliko je bil govorjenja za kar je skrbel med premori točk nabriti Gibbs. Jezik mu teče kot podmazan. Kdor se ni znal vživeti v njegove zgodbe, ali njegovim anekdotam ni pretirano verjel (nakladanja je bilo namreč ogromno), je lahko izgubil koncertni kompas in se celo ohladil. Tega govorjenja je bilo absolutno preveč. Nemara to zabava Američane. Naj jih. A Evropejci smo druga publika. Precej manj naivni. Zlasti južni Slovani. Gotovo nisem bil edini ‘biser’ tega večera med obiskovalci, ki bi raje namesto teh dolgih nakladancij, ki vžigajo dejansko le v smislu kakšne parodije tipa Steel Panther, prisluhnil izvedbi še kakšne adaptacije več.
Ta dan je bil poseben tudi potem, da je klub Hard Place obeleževal 13. let delovanja, zato v enem izmed premorov ni manjkal niti teatralni razrez velike torte, ki jo je na oder prinesel legendarni Pišta. V zadnjem delu koncerta je na oder pristopil še en kitarist. To je Yogi Lonich. Gre za kalifornijskega kitarista hrvaških korenin. Izjemen glasbenik. O tem ni debate. Že vrsto let živi z družino v Zagrebu. Tako je prejel vabilo, da se tega večera pridruži zabavi v Hard Placeu. Yogi Lonich je med drugim znan po sodelovanju v zasedbah Buckcherry, The Wallflowers in Fuel, prav tako pa je v karieri sodeloval mdr. z imeni: Chris Cornell, Shakira, Anastacia, Filter, The Doors in Cat Stevens. Zanimivo je da Lonich ni prispeval posebnega vložka in energije, ki bi rezultirala v dodani vrednosti tega koncerta. Ni prišel do izraza. Nemara to niti ni bil osnovni namen njegovega prihoda v Hard Place.
Suma sumarum. Zelo lep dogodek. Zabaven. V vsem. Gibbs in Hoekstra sta, navkljub suvereni rutini, ki je plod izkušenosti in kilometrine, obiskovalcem priredila torej sijajno temeljenje za sobotni odklop in rajanje. Z odličnim zvokom in odlično izvedbo. Natanko po to smo se odpravili tistega večera v Hard Place tudi mi.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
