Založba: Provogue/Mascot Label Group
Datum izida: 29. 10. 2021
Produkcija: Kevin Shirley
Dolžina albuma: 56.50 min
Zvrst: Blues Rock
Ocena: 9.0/10
Joe Bonamassa je še en mož, ki se mu lahko utrga v kolikor bi se pripetilo, da ga prevzameta ravnodušje in apatija. Glede na stanje v katerem živimo – huh, kmalu bo dve leti, to ne bi čudilo. No, koncerti so sicer nekako le prišli nazaj, a se odvijajo vseskozi v luči negotovosti in večjih ali manjših skrbi, kaj bo prinesel jutri. In kot kaže, je vrli ameriški glasbenik, nasploh v zadnjem času, oprtan z neverjetno malho idej in ambicij, ki preprosto morajo biti realizirane. Po merilu kreativnih standardov ambicioznega Bonamasse, to v zvezi z obveznostjo po realizaciji novega, bolj ne bi moglo držati. Bonamasse, ki ostaja pahnjen v to koncertno negotovost iz katere se lahko izviješ pač z izdatnejšim obiskovanjem studia in snemanjem nove glasbe. V lanskem oktobru je Bonamassa izdal album »Royal Tea« (2020, RockLine recenzija), obrnilo se je leto in tu je naslednik, šestnajsti studijski album “Time Clocks”.
Čas teče in Joe bi ga najraje prehitel. Preskočil nekatere reči, ki mu skozi aktualni vsakdan zagotovo niti malo niso ljube. Vendar ne gre. »Royal Tea« je bil album, kjer je Joe še enkrat redefiniral svojo artistično stasitost in unikum, postregel z neverjetno čutnim, intimnim in dovršenim, kot tudi teatralno in idejno razgibanim izdelkom, ki mu drobnarij in prefinjenih potez elegantne, umirjene in nepretenciozne finomehanike aranžiranja, oprtane z organsko žametasto produkcijo, ni primanjkovalo. Dejansko album s strani Bonamasse, ki je na nek način celo najbolj zrel do tega dne. Nemara je Joe to začutil. Da se je krog izpolnil, da se od tu dalje lahko prične ponavljati, četudi je njegov slog in pristop že davno tega izpovedal svoje bistvo. Tako je odskočil malo drugam, vendar ostal tudi s »Time Clocks« vseskozi prepoznaven in še kako »domače« zveneč.
Bonamassa je Bonamassa. Sploh zadnjih nekaj albumov. Tudi »Time Clocks« je tak. Na novem albumu je znova postregel z znatno bolj našopirjenim, surovim, celo robatim kitarskim zvokom, ki prisega na elementarno grabežljivost blues rocka. Album se približuje sferam hard rocka, četudi je od glave do pete izredno koketno utemeljen bluesrockovski manifest, kjer je mož v devetih skladbah uspel najti kar 56 minut igralnega časa, kar pomeni, da so navdih, domišljija in angažiranost znova našli svoje domovanje na pravem naslovu. Mož je novi album posnel v precej klavstrofobičnem vzdušju torej. Nahajal se je v New Yorku, potem ko se je tam nekako le uspel sestati s Kevinom Shirleyem, ki je v času, ko je bil lockdown na vrhuncu, obtičal ujet v Avstraliji.
Posebej hrupno in rockersko ošiljeno nagovori že uvodna Notches, ki nosi enega najmarkantnejših vodilnih rifov, na katerih temelji konkretiziran sedem-minutni dramatični blues rockovski ep, poln atmosferičnih prevratov. Bonamassa takoj potrdi, da je položil prav vse izpite tudi v polju izvedbe vokalov. Skozi leta se je razvil v odličnega pevca. Ta album bo ob primerjavi z »Royal Tea«, do neke mere zanimivejši tudi za ljubitelje Black Country Communion, kajti kar nekaj idej in vibracije je na njem, ki bi se brez zavor lahko sporazumela z recepturo komponiranja Bonamasse v tovarišiji z »mrtvo marjetico« Hughesom, Sherinianom in Bohnamom.
The Heart That Never Waits, je druga po vrsti. Nagovarja bridko, tovrstni plaz emocij pa krepita izjemno kompakten ritem ter jedrnata bluesovska pričeska, v kateri se Bonamassa znajde z neverjetnim žonglerstvom prenekaterih izpovednih podob, skozi solistične akrobacije. Veste, tisti masten, prej nazobčan, kot v čemer koli milozvočen grip, ki pelje, vodi in žene dalje kitarista in daje skladbam vsekakor jasen odtis njegovega izpovednega unikuma. Vokal spretno uravnovešen z ženskimi spremljevalnimi vokali (za Bonamasso že standard), skladba pa v občem ena najbolj prizemljenih. Sploh ko govorimo o poeziji vezani na tegobe s časom. Preprosto. Času je treba dati čas. Ena najbolj erotogenih momentov albuma.
Joe je mojster mistike. Koprneča in posebej dramatična naslovna skladba velja za enega albumskih vrhuncev. Sploh v komponističnem oziru. Koprena countryja na prehodu v kitico in posebej svečan, a melanholičen refren, ki poslušalcu ne pusti dihati. Spoj kitarskega fraziranja in čokatih Hammond linij, prinaša osnovni gradnik zapolnjevanja zvočne slike. Stasitost Hammonda je tokrat še posebej pomembna. Komad Questions And Answers prinaša kompleten preskok atmosfere, ko se v središču besedil znajde Bonamassa z vprašanji moške narave, čemu neki je morala biti ženska tako neznansko žleht. Drama. No, albumski vrhunec melanholije, združene na enem mestu, prinaša sredinska Mind’s Eye. Kompozicija je nastavljena tako, da postavlja kitaristu briljanten okvir za razmah v eno najbolj fascinantnih solaž na albumu, kjer je zmes muzikalnih zavojev in bluesovskega koprnenja še posebej podkožno zajedljiva. Drama vseh dram. Osebno izpovedna skladba, ki v iskrenosti razdre še tako granitno srce.
Curtain Call je skladba posebne sorte. Definitivni odklon. Gre za najbolj mračno točko albuma, a briljantno oprtana z mistično naravo. Celo najbolj ambiciozna skladba, kar se aranžiranja tiče. Drznem si črhniti, da nagovarja celo najbolj »progresivno«. Bonamassa bi jo z lahkoto prispeval na novi BCC album, v kolikor bi se ta v letošnjem letu slučajno snemal. Navita uvodna fraza, razvoj v nadaljevanju z opremljanjem orkestracij, ščepcem orientalskega melosa (kitica), kjer je mdr. hipoma jasno, da mož zelo dobro pozna Led Zeppelin komad Kashmir. Solaža v tej skladbi je sama po sebi eden vrhuncev celotnega albuma. Ječanju, ki spodmakne poslušalcu tla pod nogami, ni in ni konca. Keltski šepet in misterij z lahkoto prinese v nadaljevanju The Loyal Kind – briljantna power blues balada. Dinamita možakarju niti za hip ne zmanjka. V slehernem hipu novega albuma, je s svojo naravo kitarske igre in čutno vokalno izpovednostjo, nenehno na pravem mestu. Nič mu ne uide. Komad je fascinten zlasti ob dejstvu kako graduirano raste grabežljiva atmosfera. Krešendo gradnje drama teatra pa prinese navit, našobljen in brezkompromisno odsekan rif v refrenskem napevu. Hanging On A Loser za njo, prinaša več lucidnosti in šegavosti skozi zafrkljivi boogie sentiment. Album sklene fascinantni blues rocker Known Unknowns, ki je kitarsko posebej stasit in definiran, s kupom okraskov in trikov zabele, kot jih Bonamassa stresa izza rokava. Bonamassa zadržuje ob tem na slehernem koraku izjemno muzikalnost, kot tudi teatralnost stopnjevanega vzdušja. Gre za sklepno mojstrovino albuma.
Vsekakor hval tudi nad albumom »Time Clocks« znova ne zmanjka. Možakar je v dobrem letu, da – komaj leto se je obrnilo ter nekaj dni preč, poskrbel za povsem svež album, ki je značajsko precej drugačen glede na bolj sofisticirani predhodnik, znova malo glasnejši, bolj rockerski, a obenem razkošno oprtan s kopico raznolikih idej, ki so generator stvaritve devetih izjemnih bluesorockovskih točk, med katerimi ni kakovostnih kolebanj. Joe Bonamassa je torej spravil na svoji novi glasbeni avanturi, v kateri je tokrat postavil v središče tekmo s časom, od sebe znova najboljše kar zna.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Pilgrimage
2. Notches
3. The Heart That Never Waits
4. Time Clocks
5. Questions And Answers
6. Mind’s Eye
7. Curtain Call
8. The Loyal Kind
9. Hanging On A Loser
10. Known Unknowns
Zasedba:
Joe Bonamassa – vokal, kitare
Sodelujoči glasbeniki:
Steve Mackey – bas kitara
Lachy Doley – klavir
Bunna Lawrie – didgeridoo
Bobby Summerfield – tolkala
Anton Fig – bobni, tolkala
Mahalia Barnes – spremljevalni vokal
Juanita Tippins – spremljevalni vokal
Prinnie Stevens – spremljevalni vokal
