Založba: Provogue Records / Mascot Label Group
Datum izida: 11. 6. 2021
Produkcija: Kevin Shirley
Zvrst: Blues Rock
Ocena: 9.0/10
Joe Bonamassa! Ni dolgo tega, ko se je izstrelil kot meteorit med enega najuspešnejših svetovnih glasbenih atašejev bluesorockovskega revitalizma. Pravzaprav v vseh bluesovskih varietetah in niansah. Dejansko je post milenijska rock’n’roll scena krvavo potrebovala takšnega glasbenika. Kot je progresivni rock potreboval infuzijo sveže krvi s prihodom Stevena Wilsona (za kontrast). Ne toliko v glasbenem smislu, kot v smislu vračanja doktrine bluesa v fokus množic.
No, ‘Smokin Joe’, ki se nahaja danes v srednjih štiridesetih, je izdal svoj prvi album leta 2000, do danes pa jih je v samo dvajsetih letih nanizal kar 14. Ob vsem tem spremlja njegovo kariero še enak, če ne celo malo daljši spisek izdanih koncertnih albumov. Vsakemu studijskemu albumu sledi praviloma še koncertni.
V lanskem oktobru je Joe torej izdal album »Royal Tea« (RockLine recenzija), ki je nekakšno posvetil prav časom šestdesetih, ko je mešal štrene vrhov glasbenih lestvic »white blues bum«. Ta album izžareva izjemno zrelost in prefinjenost tega glasbenika. Posnet v legendarnem zvočnem studiu Abbey Road sledi v vseh minimalizmih in detajlih posnemanju snemalnih časov iz polpretekle zgodovine rock’n’rolla, ki pa velja za čase njegovih velikih dni. Pionirskih dni in inovacij.
In potem je bil Covid-19 in Joe ni postal edini, ki tudi danes nikakor ne more priti do koncertnih odrov nanačin, da bi izvajal koncerte kot nekoč. Na polno zasedenih prizoriščih. Album Royal Tea, ki je bil v času pandemije in ‘lockdown’ manevrov že davno posnet, je Joe tako promoviral na medmrežnem nastopu. Kaj to pomeni? Da je igral v družbi spremljajoče ekipe pred popolnoma prazno dvorano prizorišča The Ryman Auditorium. Pisal se je 20. 9. 2020. Do uradnega izida albuma »Royal Tea« je tako ostal še dober mesec. In energija ter vibracija izvedenih točk albuma »Royal Tea« tega dne nagovarja znatno drugače, kot na albumu. Ne le zavoljo ambienta in okoliščin v katerem je album zaigran (manjka le skladba Savannah), pač pa predvsem zaradi pristopa, ki ponuja alternacije, kot jih studijske verzije istih skladb nimajo. To je, po pričakovanju, največji čar koncertnega albuma »Now Serving: Royal Tea Live From The Ryman«, kjer so bila sedišča posejana s kartonskimi silhuetami obiskovalcev in kjer je bil Joe obsojen na smrtno tišino po slehernem zaključku točk repertorja. V teh premorih med točkami je bil obsojen na poslušanje topota korakov, ki so se širili bodisi od njegovih lakastih čevljev, bodisi od članov spremljajoče skupine. Precej groteskna reč. A tako je bilo. Vendar to ekipi ni odvzemalo žara in zagona v srčnosti interpretacije.
Ne glede na to krutost igranja v živo brez, da je dovoljena prisotnost publike, deluje izvedba blizu popolnosti, če ne popolno. Znatno bolj nasršen, odebeljen, voluminozen in zlasti hrupnejši, tudi nadistorziran in debelo masten je zvok Bonamassine kitare v živo, kot v studiu. To je bilo pričakovano in tako je tudi tokrat. Mož se ne brzda. In soliranje ostaja poezija odigrana z izjemno polnokrvnim občutkom. Vokalni napredek, ki ga izžareva interpretacija koncertnega repertoarja, je nesluten. Osupne pa tudi izjemna uigranost in složnost ekipe. Album bodo privrženci Joea Bonamasse kupili brez pomislekov, sploh tisti, ki morajo imeti prav vse na čemer se nahajata besedi Joe in Bonamassa. Tudi ta album je namreč edinstven v smislu, da tovrstnega repertorja ne bo ponudil noben prihodnji nastop tega glasbenika. Užitek je spremljati samo vnemo in strastnost, ki jo izžareva izvedba materiala. Kilometrina, rutina, izkušnje so izjemni. Prazna dvorana torej ne jemlje temu posnetku prav nobenih bistvenih kvalitet.
Kdor je gledal koncert na 20. 9. 2020, in več, kdor je gledal DVD, bo ugotovil, da je tam prisotna naracija s strani igralca Jeffa Danielsa. Tokrat smo soočeni z rezi, ki izginjajo v »fade outu« skozi umetno dodan zvočni posnetek (učinek) hrupa množice na koncu vsake odigrane točke, kar naj bi poudarjalo »manjkajoči« občutek, da gre za koncert. Dejansko koncert, ki je deloval prej kot javna vaja. A s tem so soočeni trenutno prav vsi izvajalci sveta. In to kakšna javna vaja? Da jo vikaš.
»Now Serving: Royal Tea Live From The Ryman« izhaja torej iz Bonamassi izjemno ljubega koncertnega prizorišča, kjer je kot pravi sam, nastopil osemkrat in pol. Polovička leti prav na ta do neke mere bizarno adaptirani koncert, ki je bil torej igran v osami, a z neposrednim medmrežnim prenosom. Kakorkoli obračamo, Bonamassa ostaja briljanten. V vseh dotikih, čarobnih finesah, v vsem na kar nas je skozi leta razvadil in nas razvaja. Njegova prednost s katero osupne je neverjena glasnost, domala robatost, a neverjetna čistost oziroma fluidnost, ne glede na hitrost, ki jo razvija v solažah. To je njegov slog. Njegov unikat. Dušni karakter, ki ga vdihuje točkam. In vis tisti nebeški zategljaji, ki sprožajo kurjo polt. Fascinacija. Enkrat več. V vsem sijaju. Obenem je treba izpostaviti, da gre za odličnega vokalista, še posebej je ta preskok opazen v obdobju zadnjih nekaj let. Obdan z četo briljantnih glasbenikov, iz katere je po novem izpadel sicer bravurozni Kirk Fletcher, deluje Bonamassa močnejši kot kdaj koli. Vsaj na uho, četudi je serviral britanski čaj tokrat v prazni dvorani legendarnega prizorišča The Ryman Auditorium, ki je v zgodovini gostil Elvisa Presleya, Johnnya Casha, Hanka Williamsa, pa vse vmes tja do Coldplay in Taylor Swift. Bonamassa ostaja torej tudi na tem koncertnem dosežku še naprej kolosalni mišičnjak nove ere bluesrockovskega revitalizma in njegov prvi protagonist!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. When One Door Opens
2. Royal Tea
3. High Class Girl
4. Lookout Man!
5. Why Does It Take So Long To Say Goodbye
6. A Conversation With Alice
7. I Didn’t Think She Would Do it
8. Beyond The Silence
9. Lonely Boy
10. Cradle Rock
11. Walk In My Shadows
12. A New Day Yesterday/ Starship Trooper – Wurm
Zasedba:
Joe Bonamassa – kitara, vokal
Reese Wynans – klaviature
Michael Rhodes – bas kitara
Greg Morrow – bobni
Rob McNelly – kitara
Jade MacRae – spremljevalni vokal
Dannielle DeAndrea – spremljevalni vokal
Jimmy Hall – harfa, spremljevalni vokal
