Lokacija: Zagreb / Boogaloo / Hrvaška
Datum: petek, 29.10.2010
Joe Bonamassa – čudežni otrok, ki je pri štirih letih že pričel drgniti strune kitare, katero mu je v roke brez vprašanja potisnil prvikrat njegov oče je mož, ki izhaja iz glasbene družine in je njen glasnik že četrto generacijo. Danes, ko je napolnil 33. let, je zrasel v pravi stroj vehemence bluesovskega zavojevanja množic. Bonamassa se je danes s svojim opusom zavihtel med najvidnejše predstavnike nove generacije bluesa. Ne, ker bi bil revolucionaren v svoji glasbeni pridigi. Stvar je precej bolj preprosta. Bonamassa je namreč obče dostopen. Je glasnik modernega, našminkirano lepo dišečega blues rocka. Poleg tega, pa je v vsej tej dišečnosti še vedno mogoče z lahkoto odkriti toliko svojstvenega značaja, znanja, veščine obče glasbene iznajdljivosti, talenta in dopadljivih idej kreativnega uma, da je Bonamassa novodobni bluesovski magnet, tako za razvajene in vajene najboljšega, kot tiste druge, ki jim ni treba razvijati “enačb relativnostne teorije” v glasbi, da se lahko prosto prepustijo njeni nebrzdani vibraciji.
Joe Bonamassa je v vzponu. Trenutno se nahaja na samem vrhuncu orjaškega kreativnega vala. V dveh letih je izdal dva albuma, ki sta oba zapisana Bonamassa špuri, ob tem pa dosegata že na bežni, prvi posluh, hitro razpoznavno mero raznolikosti. To prinaša potrditev, da se Bonamassa, kot izvajalec še vedno razvija in izrazno raste. Če k samostojnim izdajam prištejemo še aktivnost v superblues rock skupini nove ere Black Country Communon, ki je letos izdala odlični prvenec “Black Country”, ga gotovo ni več nejeverneža zlih namigovanj češ, da je Joe potencialna muha enodnevnica.
Ura je 20.00! Spet smo obiskali Boogaloo! Zagrebški klub je nabit skoraj do zadnjega kotička. Kaj skoraj. Nabit je do zadnjega kotička. V kotlu se komaj giblješ. In ljudje še kar derejo v dvorano. Kot napovedano. Brez predskupine, 10 minut preko osme zvečer, stopi na oder mož v belem sakoju, z belimi čeveljci, celo belimi nogavičkami, pod sakojem nosi srajco živo zelene barve, lasje so “zaželirani” in “začesani” na Valentino šarmerja. Blago zatemnjena očalca seveda ne manjkajo. In vroč v prstih! Joe si zastavi cilj, da podžge publiko že v samem začetku. Za to izbere kar Rory Gallagherjevo priredbo Cradle Rock, ki je v Joeovi režiji našla prvikrat uradni zapis na njegovem studijskem prvencu iz leta 2000. Na odru gledamo le kvartet. Ogromno prostora za gibanje je ostalo na odru. In vseeno se ritem sekcija drži kot zalepljena druga k drugi, oder pa postane Joe Bonamassa.
Mož kroži od mikrofona, na levo in desno stran, povsem do roba odra, kjer vrtinči bluesovske solaže. Ko smo okusili Gallagerja v obuvalu Bonamasse, udari možakar z So Many Roads, ki strupeno vleče na Gary Mooreove zasoljene bluesovske balade. S hrumečo When The Fire Hits The Sea razjaše zasedba iz zapeljivo erotične bluesovske masaže. Nastopi namreč čas za predstavitev novega albuma “Black Rock” (2010), ki je mimogrede v letošnjem letu najbolje prodajani bluesovski album, sodeč po Billboardovih kazalcih.
Mož je povabil na oder posebna gosta. Prva je prišla Sandi Thom, ki je ob izvedbi So It’s Like ter za njo If Heartahces were Nickles, prinesla v skladbi celo nekaj country konotacije. Zanimivo je, da Bonamassa ni v ženskem vokalu iskal več blueosovske avtoritete, več črnine, ki bi vzpostavila pravo dozo melanholičnega koprnenja in erotomanije, kakršno jo blues pravzaprav išče in podaja. Sicer lep vokal pevke je deloval vse preveč krhko ob čvrsto grajeni buesovski rock šabloni skladbe. V drugi polovici se je Bonamassi priključil na odru vokalist Paul Rafferty, ki je učinkovito izkoristil bližino barve svojega vokala s Paulom Rodgersom ob izvedbi klasičnega Free hita Mr. Big. Karizmatični vokal Raffertyja je polno navdušil s svojo prezenco in performansom.
Bonamassa je tega dne prišel v Zagreb z blagim prehladom, zato mu vokal ni v polnosti služil. Vse pa je kompenziral z izjemno veščino, izrednim občutkom, ki vodi njegovo blues rock pojavo in kupuje vse več simpatij s strani množice. Woke Up Dreaming je postregel z akustičnim, več kot 10minutnim izletom v prostranstva, oplemenitena celo z vzgibi španskega flamenka. Zaključek regularnega dela je bil dokaj neobičajen, ko je možakar združil instrumentalno Django z Mountain Time. Kvartet je skreiral hipnotično vzdušje pravšnje doziranega zbadanja, ki odlično združuje elementa sanjavosti in bluesovske melanholije. Na povsem neboleč, a žametasto zapeljiv način, pretanjenega občutka, za plasiranje posameznih not in izredne kontrole nad instrumentom, ki je plod prirejenega talenta polne bluesovske izpovednosti oziroma prirojenega zaznavanja in pretvorbe elementarnih lastnosti bluesa v obče razumljiv jezik množice.
Bonamassa je v dveh polnih urah potrdil, da se mojstrsko suče skozi različne bluesovske prvine in da je v tem pravi kameleon fuziranja mnogih iztočnic tega žanra. Repertoar je zgradil tako iz avtorskega materiala, kot tudi iz preverjenih klasik. Zlasti je presenetil z dodatkom, ko se je odločil za izvedbo Cohenove Bird On A Wire v družbi s Sandi. Po sanjavi različici Cohenovega standarda, se je kvartet še zadnjič razmahnil in usekal ZZ Top klasiko Just Got Paid, v katero je vpletel ščepec Led Zeppelin klasike Dazed And Confused. Boogaloo, v katerem je do tega trenutka, ob vse večjem pomanjkanju prostih molekul kisika v zraku, še kako vrelo in puhtelo, je ob tem dejanju od navdušenja dokončno bruhnil v zrak.
Publika se je skozi nastop prosto zibala pod odrom, brez povzročanja kravala in izvajanja posebnih telovadnih akrobacij. Preprosto. Prepuščala se je sladki vibraciji porekla a la Joe Bonamassa. Zrela publika, da smo si na jasnem! Odlično vzdušje prepolnega Boogalooja, česar ne doživiš ravno vsak dan. Občinstvo je kitarskega mojstra pospremilo z gromkimi ovacijami, ko je s svojo spremljevalno ekipo še zadnjič zapustil oder. Mojstrsko, nepozabno in unikatno. Bonamassa ti prešteje koščice in naravna sklepe. Njegova prezenca je sveža, navdahnjena in nemirno izzivalna. Mož je v zagonu!
Glede na odličen komercialni uspeh albuma “Black Rock” in glede na to, da so dvorane za 1000 ljudi (po zagrebški izkušnji z Bonamasso) naenkrat premajhne, se nam ni treba bati za prihodnost blues rock glasbe. Če bo šlo tako naprej za Joea, ga bomo naslednjič gledali v dvoranah za 3.500 do 5000 ljudi!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Cradle Rock
2. So Many Roads
3. When The Fire Hits The Sea
4. So It’s Like That
5. If Heartaches Were Nickels
6. Slow Train
7. Young Man’s Blues
8. Sloe Gin
9. Ballad of John Henry
10. Happier Times
11. Walk in My Shadow
12. Blues in C
13. MR. Big
14. Woke Up Dreaming
15. Mountain Time
—dodatek—
16. Bird on a Wire
17. Just Got Paid
