Lokacija: Unterpremstätten (Graz) / Schwarzlsee / Avstrija
Datum: 02.08.2014
Po vročem rockerskem petku, ki je marsikateremu prisotnemu na koži pustil rožnate spomine, se je obetala še bolj vroča metalska sobota. Že vožnja iz štajerske metropole proti Avstriji pa je kazala na to, da bo skladno s tršim dnevnim programom, sodelovala tudi Mati Narava, saj so se strmo dvigajoči kumulusni oblaki hitro spajali skupaj v grozeče nevihtne gmote.
Z kar devetimi skupinami ta dan, pa se je sobota, vsaj koncertno, pričela že zelo zgodaj, četrt čez dvanajsto. Nastop domačinov iz Gradca, Norikum, sva ujela ravno pri koncu. Mladci so v kratkem nastopu promovirali predvsem skladbe iz svojega letos izdanega prvenca Regress In Progress. S svojo mešanico melodic-death in thrash metala jim je le nekako uspelo zabavati sicer maloštevilčno občinstvo zbrano pod odrom.
Belphegor so bili naslednji osvajalci odra. Skupina iz solnograške je v dobrih dvajsetih let delovanja svoje mesto na black metal sceni konkretno zasedla. Nastop black metal skupin v dnevnem času vedno izgubi nekaj na ambientalnosti celotne scene, žgoče sonce pa ne prizanaša niti žanrsko potrebni poslikavi. Pri corpse paintih gre še posebej omeniti kitarista Sigurda, ki je imel odlično trodimenzionalno poslikavo rok, da je izgledalo, kot da po strunah drgne napol razpadel okostnjak, ne smemo pa niti mimo dejstva, da je vsa kri, ki jo vidimo na odru (in v videospotih) prava! Umetna kri je za pussye, pravi vodja zasedbe Helmuth. Belphegor 8. avgusta izdajajo nov album Conjuring The Death, in scena kot tudi setlista je bila prirejena promociji. Helmuth je svoje dele odgrowlal v mikrofon maskiran v plinski maski (Gasmask Terror).
Očitno je klicanje Satana, zombijev in podobnih stvorov in božanstev hudo razkurilo Naravo, saj se je zahodno od prizorišča pričela dvigati temno siva gmota, ki je kaj kmalu zakrila sonce in kazalo je že, da se bo ponovil lanski scenarij, kjer je prvi dan žgalo sonce, drugi dan pa popoldanske nastope presekala močna nevihta s točo. Kmalu so temni oblaki zakrili sonce, nenadna ohladitev pa je pred oder le spravila nekaj več ljudi, ravno ko so nastop pričenjali Američani Hellyeah. Skupina je pravzaprav ena od tistih ti. superskupin, ki jih sestavljajo glasbeniki večih velikih imen rock glasbe. V tem primeru skupin kot so Mudvayne, Bloodsimple, Knives Out! in verjetno pri nas najbolj poznano Pantero. Vinnie Paul, bobnar slednje ter brat pokojnega Dimebag Darrela, je po daljši odsotnosti ob bratovi smrti začel ponovno igrati ravno pri Hellyeah. Karizmatični frontman Chad ni imel velikih težav animirati zbrano množico z miksom starejših uspešnic kot novega materiala iz pred kratkim izdanega Blood for Blood. Zvok, ki rahlo spominja na že prej omenjeno Pantero in energičen nastop delata Hellyeah odlično koncertno skupino. Po koncertu je bilo člane moč videti tudi med publiko, Vinnie pa je nosil T-shirt z napisom We Remember Dimebag!
Sledili so nemški folki veseljaki In Extremo. Številčna množica glasbenikov oblečena v kožnate oprave z celo plejado instrumentov od bolj znanih, pa do takih, katerih imena poznajo samo največji poznavalci. Kot kaže imajo v nemško govorečih deželah izjemno priljubljenost, saj se je tekom dneva, ravno pri njih prizorišče še najbolj zapolnilo, njihove godbe pa so v ples in vsesplošno rajanje spravili večino prisotnih. Duet dud, razna tolkala, brenkala, lajna in podobno, je v sožitju z klasično rockersko zasedbo ter besedili v nemškem jeziku, recept za uspeh čez našo severno mejo.
Velika nevihta se je pomikala severno, le streljaj od Gradca, ko so svoje bojne položaje, ob pomoči pirotehnike, zavzele še ene black metal legende, Dimmu Borgir. Jedro skupine, ki ga sestavljata pevec Shagrath ter kitarist Silenoz že 21 let orje svojo pot po black metalskem podzemlju. Navkljub očitkom, da so s svojo simfoničnostjo ter glasbenim eksperimentiranjem, izgubili stik s pravim black metalom, pa vseeno ohranjajo statusen simbol, ki ga častijo trume oboževalcev. Od zadnje plošče Abrahadabra so minila že štiri leta, nov album pa se pričakuje šele drugo leto. Z nekaj koncerti, med katerimi je bil tudi sobotni, se Dimmu Borgir po dobrem letu mirovanja, vračajo na koncertne odre. S svojim bolj progresivnim, na momente celo thrash zvokom kitar, bogato sintetizirano orkestralno zvočno podlago in impresivnimi piro efekti, so Norvežani naredili pravi šov in spet, kot pred njimi Belphegor, jim čas nastopa žal ni šel na roke. Jim je pa uspelo v parter privabiti še več ljudi, ki so za razliko od petka, kapljali zelo počasi.
Saxon, ki so na odru zamenjali norveške temačneže, posebne predstavitve ne potrebujejo. So ena redkih zasedb, ki v svoji dolgi zgodovini ni kaj dosti nihala v kvaliteti, tako odrski kot studijski in ki, kot dokazuje njihov zadnji album Sacrifice, še zdaleč ni za v staro šaro. Scarratt in Quinn suvereno ustvarjata distorzirano zvočno podlago odličnem Biffovemu vokalu, ki navkljub 63 letom, vokalno teh ne kaže. Z dvajsetimi albumi pod pasom, uspešnic za sestaviti setlisto res ne manjka. Klasikam kot so Heavy Metal Thunder, 747 (Stranger in the Night), Wheels of Steel pa so priključili še nekatere iz aktualnega Sacrifice albuma. Žal pa se vse bolj kaže, da Saxon niso več sposobni zabavati mlajših generacij – po katastrofalnem obisku lansko leto v Kino Šiška, je bil opazen tudi upad občinstva na tem festivalu. Res škoda, saj so Saxon ena tistih NWOBHM skupin, ki so pomagale tlakovati pot celotni heavy metalski sceni.
Saxon so s svojim nastopom otvorili veliki finale sobotnega večera, saj so za njimi nastopili izjemno popularni Blind Guardian. Nastop na Seerocku je bil komaj tretji po skoraj dvoletni pavzi, katero so člani izkoristili za počitek, stranske projekte, kot tudi delo na prihajajočem albumu ter tudi dalj časa nastajajočem orkestralnem albumu The Dwarves. Sobotni nastop je dokazal, da so tako Hansi in druščina kot tudi zvesta metalska druščina lačni eden drugega. Kljub mogoče malenkost otopelemu Hansijevem frontmanstvu, pa je skupina ustvarila fantastično atmosfero, vredno imena Blind Guardian. Pričakovan sprehod skozi zgodovino največjih uspešnic skupine je publiko povezal z magično nitjo, ki je vse skupaj potegnila v vsesplošno petje, še posebej pri baladah kot je Bard’s Song, koncert pa so zaključili z klasikama Mirror, Mirror, ter Valhalla. Označite v svojih koledarčkih 21.5.2015 za obvezen ogled koncerta v Ljubljani!
Saxon in Blind Guardian so uspešno ogreli občinstvo za verjetno največje zvezde, ali pa vsaj poslastico večera – Twisted Sister! Fantje, ki jih ne bi pripeljali domov na večerjo, so na noge spravili celotno prizorišče, pa še tiste, ki so sedeli na VIP tribuni, je Dee Snider pošteno okaral. TS letos praznujejo 30-letnico prebojnega albuma Stay Hungry, ta pa je tudi sovpadala s 30-letnico njihovega zadnjega nastopa v Avstriji. Skupina se je za tako dolgo odsotnost iskreno opravičila, tako z besedami, predvsem pa z odličnimi, energije polnim nastopom. Da gre za prave rokerje po duši priča tudi dejstvo, da so verjetno svoj največji hit, We’re Not Gonna Take It, zaigrali že kaj kmalu po začetku. Dee Snider je to odločitev pospremil z besedami, da tisti, ki so jih prišli gledat samo zaradi tega komada, lahko odidejo, tisti, ki so prišli gledat Twisted Sister, pa naj ostanejo. Fantje so resda svojemu imidžu primerno pozerski in so celo fotografom dovolili, da cel koncert slikajo iz fotopita. Dejansko jih je bil cel oder poln, še posebej Sniderja, ki se je tekom koncerta počasi slačil, pirotehnika pa je med The Fire Still Burns, sploh pa v Burn in Hell, z rdečim reflektorjem osvetljetnim Sniderjem, delala svoje. Kitarist Jay Jay French se je dotaknil tudi mulcev, ki nastopajo na raznih Idolih, X-faktorjih in podobno; mulci trepetajo in se zahvaljujejo množicam, ker so morali garati celih 15 tednov, da so postali slavni, medtem ko so slavni rock in metal bandi morali za to garati več desetletij. TS so odigrali res odličen koncert, z odra pa so bili pospremljeni z glasnimi ovacijami.
Sklepno dejanje večera je deset minut čez polnoč pripadlo ameriškim thrash velikanom Slayer. Ti so se na Seerock zopet vrnili in brutalizirali še zadnje atome moči, pretežno mlajše populacije kot dan poprej. Dobro naoljen stroj, kar Slayer so, je precizno prodiral skozi mehka tkiva pred njimi in še enkrat dokazoval, da so z razlogom ena bolj priljubljenih skupin na svetu. Seerock so ujeli nekje na sredi evropske poletne festivalske turneje. Kerry King je na desni strani dokazoval, da je še vedno kralj shredanja in edini minus leti na vokal Araye, ki na trenutke izgublja globino in posledično le zaškrta v mikrofon.
Seerock kot kaže postaja zelo priljubljen festival v naši neposredni bližini. Lepa okolica za počitek in kampiranje ob jezeru, bližina odra do vseh spremljajočih aktivnosti (zipline, wakeboarding, paintball,…) kot tudi izboljšujoča organizacija samega dogodka, obetajo rast tega festivala. Resda dvodnevna karta za ti. wavebreaker – fan pit stane toliko kot tedenska za Metaldays, a za to dobite v dveh dnevih cel kup velikih imen rock in metal glasbe, lahko pa se odločite in se sproščate ob vaši najljubši glasbi, medtem ko poležavate na obali ali namakate rit v toplem jezeru.
avtor: Sebastijan Videc
fotografije: Jerneja Jerak
kamera: Sebastijan Videc
Blind Guardian
1. Sacred Worlds
2. Welcome to Dying
3. Nightfall
4. The Script for my Requiem
5. Mordred’s Song
6. Bright Eyes
7. Tanelorn (Into the Void)
8. Imaginations From the Other Side
9. The Bard’s Song – Into the Forest
10. Mirror Mirror
11. Valhalla
Twisted Sister
1. Stay Hungry
2. The Kids Are Back
3. You Can’t Stop Rock’n’Roll
4. Captain Howdy
5. Street Justice
6. We’re Not Gonna Take It
7. I Believe In Rock’n’roll
8. Shoot ‘Em Down
9. Under the Blade
10. The Fire Still Burns
11. The Price
12. Burn In Hell
13. I Wanna Rock
—
14. Come Out And Play (intro)
15. S.M.F.
Slayer
1. Hell Awaits
2. The Antichrist
3. Necrophiliac
4. Hate Worldwide
5. Postmortem
6. Mandatory Suicide
7. Captor of Sin
8. War Ensemble
9. Born of Fire
10. Disciple
11. Seasons in the Abyss
12. Dead Skin Mask
13. Raining Blood
14. Black Magic
15. South of Heaven
16. Angel of Death
