Založba: Insideout Music
Datum izida: 28. 1. 2022
Produkcija: Ian Anderson
Dolžina album: 46.45 min
Zvrst: Progressive Rock / Folk Rock
Ocena: 8.0/10
Progresivnorockovski prvaki Jethro Tull so se po devetnajstih letih popolnega studijskega mirovanja vrnili z novim albumom »The Zealot Gene«. Za dvaindvajseti studijski dosežek v Jethro Tull povesti se še leto pred izidom ni z gotovostjo vedelo ali bo izšel kot novi dosežek titanov progresivnega rocka ali kot solo dosežek njihovega karizmatičnega in neuničljivega poglavarja Iana Andersona, ki je ovekovečen na neobičajno turobni in dolgočasni naslovnici.
Večina dolgoletnih pristašev je v preteklih desetih letih že naredila križ čez izid novega Jethro Tull albuma, še posebno potem, ko jih je gospod Anderson tolikokrat ‘potegnil za nos’ pri napovedih in odlašanjih njegovega izida. Zadnji ‘pravi’ studijski dosežek »J-Tull Dot Com« je namreč izšel zdaj že ‘daljnega’ leta 1999, saj večina privržencev izrazito ‘podjetniško’ usmerjeni »The Jethro Tull Christmas Album« (2003) nikoli ni jemala preveč resno.
V skorajda dvajsetih letih so se legendarni skupini pripetili številni dramatični dogodki med katerimi sta brez dvoma najbolj izstopala (začasni) razpad leta 2011 in kmalu zatem odhod dolgoletnega kitarista Martina ‘Lancelota’ Barreja. Slednji je z Ianom sodeloval vse od leta 1969 do 2011 in je bil nepogrešljiv pri stvaritvi klasičnega Jethro Tull zvoka. Po njegovem odhodu je zazevala velika praznina, ki je nista uspela popolnoma zapolniti niti takšna talenta kot sta nemški kitarist Florian Opahle ter njegov naslednik in najnovejši Tull kitarist Joe Parrish-James za katerega je »The Zealot Gene« prvo dejanje v vlogi najnovejšega člana legendarnih očakov progresivnega rocka. Kitaro na večini skladb, z izjemo »In Brief Visitation« na kateri je prisoten mladi Parrish-James, je odigral Opahle, ki je tako ‘vknjižil’ vsaj en studijski dosežek kot član Jethro Tull. Tudi za dolgoletne člane bobnarja Scotta Hammonda, basista Davida Goodierja in klaviaturista Johna O’Haro je »The Zealot Gene« studijski prvenec pod zastavo Jethro Tull.
Že takoj je potrebno omeniti, da je »The Zealot Gene« povsem spodoben in zelo soliden album, ne glede na to, da so bili pred njegovim izidom številni skeptiki tudi med dolgoletnimi privrženci lika in dela Iana Andersona. Največja hiba progresivnorockovskega veterana – njegov pošteno opešani vokal – je na albumu dobro prikrita, saj se možakar ves čas previdno izogiba preveč zahtevnim pevskim legam. Njegove multi-inštrumentalne vrline na čelu s prepoznavnim igranjem flavte so še vedno razred zase in so kot vselej ključni gradniki prepoznavnega Jethro Tull zvoka. Ian ne bi bil Ian, če ne bi v »The Zealot Gene« besedilih vključil veliko sarkastičnih in hudomušnih komentarjev na račun nekaterih aktualnih pojavov v sodobni družbi ter številne biblične reference, ki jih obravnava na svoj značilni, gnostični način.
»The Zealot Gene« se odpre z zelo solidno progfolkrockovsko skladbo »Mrs Tibbets«, ki se nanaša na mater ameriškega pilota Paula Tibbetsa. Slednji je bil med 2. svetovno vojno pilot letala Enola Gay, ki je odvrglo atomsko bombo na Hirošimo. Dolgoletni Tull pristaši bodo že takoj ugotovili, da se je Ian na novem albumu nehal pečati z elementi svetovne glasbe, ki so zaznamovali slogovno najbolj sorodna albuma, se pravi »J-Tull Dot Com« in »Roots to Branches« (1995). Nekaj slogovnih sorodnosti je moč potegniti tudi z Ianovima zadnjima dvema studijskim albumoma, kar ni presenetljivo, saj je na njih sodelovala skorajda identična ekipa glasbenikov kot na »The Zealot Gene«. Z elementi bluesa zaznamovani »Jacob’s Tales«, ki govori o ljubosumnosti in zavisti med družinskimi člani, se odpre z nekoliko trapastim uvodom na orglicah in sodi med manj zanimive dosežke na albumu.
Veliko bolj zanimivo izpade »Mine Is The Mountain«, ki je ambientalno in lirično dokaj posrečeno nadaljevanje »Aqualung« (1971) klasike »My God«, saj vsebuje podoben uvodni aranžma in temačno vzdušje, obenem pa se Ian v besedilu vnovič obregne v stranpoti organiziranih religij, ki Boga pogosto zlorabljajo kot priročni ‘obešalnik’ na katerega lahko določeni, moralno pokvečeni vernik brez skrbi prelaga svoja zlodela. Ob specifičnih flavtističnih aranžmajih bo marsikateremu dolgoletnemu Tull privržencu zaigralo srce, medtem ko bo pozorno uho hitro zaznalo, da so kitarske pasaže sicer večinoma na zavidljivo kvalitetni ravni, vendar jim manjka Barrejev ‘magični dotik’.
V besedilu naslovne skladbe, ki vsebuje hardrockerski kitarski rif, se je Ian obregnil ob aktualni, zaskrbljujoči vzpon fašistoidnih avtokratov, ki igrajo na karte cenenega populizma, strahov pred neznanim, nacionalizma in vsesplošne neizobraženosti njihovih privržencev ter v ta namen namesto pivskih beznic iz preteklosti uporabljajo različna (a)socialna omrežja, ki ne zahtevajo velikih lingvističnih spretnosti. Se pravi pojav, ki nam je žal zelo dobro poznan tudi v domačem okolju. »Shoshana Sleeping«, ki je izšel tudi kot single, je še ena stvaritev z mračno-skrivnostnim vzdušjem, vendar erotično začinjenim besedilom v režiji nepoboljšljivega starega lisjaka Iana. Tokrat je v ospredju krepak kitarski rif in dokaj repetitiven ritem.
Akustično usmerjeni »Sad City Sisters«, na katerem samooklicani ‘partybreaker’ Ian opomni na svoj dobro znani prezir do (pijančevskih) pokoncertnih zabav in vsega kar spada zraven, zaznamujejo pastoralni zvoki flavte, harmonike in mandoline. Naslednja skladba, »Barren Beth, Wild Desert John«, ki uspešno združuje baročno-folkovske aranžmaje in hardrockerske kitarske pasaže, je bila navdahnjena z Ianovo zgodbo o nekoliko čudaškem bratrancu iz škotske veje njegove družine, ki je bil potujoči pridigar. Solidni poskus ambientalne obnovitve »Aqualung« magije z naslovom »The Betrayal of Joshua Kynde«, naslednji Ianov obračun z organizirano religijo, se nanaša na Jezusa, ki je bil neštetokrat izdan s strani tistih, ki se še danes razglašajo za njegove naslednike na Zemlji.
»Where Did Saturday Go?« je relativno preprosta stvaritev z nostalgičnim vzdušjem, ki nekoliko spominja na obe krajši, akustično usmerjeni stvaritvi z »Aqualung«. Na »Three Loves, Three« veliki filozof Ian v besedilu razpreda o različnih vrstah (spiritualnih, platonskih in telesnih) ljubezni. Sledi neposreden prehod v »In Brief Visitation«, nekakšno nadaljevanje prejšnje stvaritve, ki vsebuje skorajda identično ritmično zabelo in akustično usmerjene aranžmaje, vendar nekoliko bolj sproščeno in pozitivistično atmosfero.
Album se zaključi s skladbo »The Fisherman of Ephesus«, ki govori o vsakdanjiku starogrškega ribiča iz antičnega mesta Efez, obenem pa se Ian spomni na nepozabni Tull koncert sredi efeškega amfiteatra leta 1991. Nepričakovani inštrumentalni zaplet nekoliko potegne na določene elemente »Songs From the Wood« (1977) ere, kar je pohvalno, čeprav se ta stvaritev v primerjavi z večino Tull standardov iz sedemdesetih bolj kot ne nahaja v ‘lahki kategoriji’.
»The Zealot Gene« predstavlja povsem spodobno studijsko vrnitev progrockovskih veteranov, ki jim razen skoraj dvajsetletnega čakanja na nov album ni mogoče očitati veliko zgrešenih potez. V dosedanji Jethro Tull diskografiji je »The Zealot Gene« daleč od statusa mojstrovine, vendar obenem eden izmed njihovih boljših dosežkov po koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je po kvaliteti bolj ali manj enakovreden albumom kot sta »Roots to Branches« (1995) in »J-Tull Dot Com« (1999) ter precej boljši od dolgočasnega blues rock eksperimenta »Catfish Rising« (1991) in povsem ponesrečenega »Under Wraps« (1984).
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Mrs. Tibbets
2. Jacob’s Tales
3. Mine Is The Mountain
4. The Zealot Gene
5. Shoshana Sleeping
6. Sad City Sisters
7. Barren Beth, Wild Desert John
8. The Betrayal Of Joshua Kynde
9. Where Did Saturday Go?
10. Three Loves, Three
11. In Brief Visitation
12. The Fisherman Of Ephesus
Zasedba:
Ian Anderson – vokal, flavta, akustična kitara, mandolina, piščal, orglice
Florian Opahle – električna kitara
David Goodier – bas kitara
John O’Hara – klavir, klaviature, harmonika, orgle
Scott Hammond – bobni
Joe Parrish-James – kitara na skladbi št. 11
