Jethro Tull
Trst (Trieste) / Politeama Rossetti / Italija
torek, 13. 2. 2024 od 21.00 h do 23.10 h
Jethro Tull, ikonski britanski progresivnorockovski pionirji, ki so nas v lanskem juniju in po 23. letih počastili s tretjim obiskom Ljubljane (in Slovenije), so v začetku letošnjega leta odrinili še na eno evropsko turnejo. Bend je v razmiku enega leta izdal dva nova studijska albuma, s katerima je veliki čislani gospod Anderson z druščino v artističnem smislu prestal zahteven preizkus, kako obdržati glavo nad gladino potem, ko sta se razšla z zadnjim družabnikom iz zlate ere sedemdesetih in brez katerega si je glas in stas Jethro Tull, ob nezamenljivem flavtistu in vokalistu Andersonu, zelo težko predstavljati. Martin Barre. Razidejo se torej tudi ljudje, ki delujejo celih 43. let kot največji bratje v dobrem in zlu. Pa vendar. Anderson je leta 2017 obnovil ekipo brez Barreja in pod imenom Jethro Tull uspel izdati dva nova, zelo dobra studijska albuma.
Lanskoletni nastop skupine v Ljubljani je potrdil, da stari lisjak z ekipo še zdaleč ni za v staro šaro, čeprav ga vokal že vrsto let ne uboga na ravni nekdanjih dni. V Trst smo tako prispeli v naprej mentalno dobro pripravljeni. V duhu velikega spoštovanja do legendarnega glasbenika in zapuščine, ki jo je ustvaril z Jethro Tull, ne da bi zahtevali od mojstra Andersona nivo vokalne izvedbe, kot jo je dostavljal pred dvajsetimi leti.
Natanko ob deveti uri, kot je bilo napovedano, se prostor prelepega tržaškega prizorišča Teatro Politeama Rossetti zatemni, na odru pa že stojijo Joe Parrish (kitara), Ianov sin Scott Hammond (bobni), David Goodier (bas kitara) in – pravi tržaški šok, še en kitarist! To je John Clarke, ki je vskočil na oder namesto regularnega Jethro Tull klaviaturista Johna O’Hare. Da! Kitarist namesto klaviaturista. Torej se bo koncert izpeljal z dvema kitarama. Vključenima na elektriko? Vsekakor. Nedvomno in neizpodbitno.
Z nekaj sekundnim zamikom prifrči z leve (gledano na oder) znana silhueta enega in edinega. Genialnega Iana Andersona. Z vihravim zaletom zavzame položaj za mikrofonom, bend pa odpre koncert z “Aqualung” klasiko Cross-Eyed Mary, ki jo poznajo zelo dobro tudi vsi lastniki sedeminčnega Iron Maiden singla “Trooper” (1983).
A vendar postane človek lahko tokrat blago zmeden. V racionalnem oziru. Ali naj mrmra klasiko v koncertni družbi enega svojih najljubših bendov, ali naj napenja oba ušesna polža do onemoglosti in analizira kaj prinašata dve električni kitari na oder (in kaj odnaša manjko klaviatur), ali pa naj se osredotoča na Ianovo vokalno ‘slalomiranje’? Vse troje hkrati, ali pa prav nič od vsega naštetega. Dejansko. Parrish je bil dvignjen v miksu, Clarke, ki se je prav tako odrezal z nekaj solističnimi vložki med koncertom, pa je občasno preko efektov lovil celo zvok Hammond orgel. A v seštevku Anderson z ekipo na odru še nikdar ni zvenel tako ‘jekleno in navito’, kot prav tega večera v Trstu. Dejansko je bil pogled na oder skrajno čuden. Brez klaviatur. Kako prosim? Tako in nič drugače.
A to ni drastično zmanjšalo izvedbenega dometa Jethro Tull klasik. To je bilo bistveno. Anderson je prvi komad res težko lovil z vokalom. A je v nadaljevanju ogrel glasilke ter nekako dostojno vokalno vozil točke. Cross-Eyed Mary je bila skrajšana za polovico, prav tako je bila skleščena Heavy Horses. Goodier in Parish sta vokalno podpirala Andersona, občasno pa si delila z njim tudi verze. Anderson si je hladil glasilke tudi med instrumentali, prav pa so mu prišle zlasti točke iz zadnjih dveh albumov, ki sta glede vokalnega dometa pravzaprav direktna preslikava Ianovih trenutnih vokalnih zmogljivosti.
We Used To Know, Jethro Tull klasiko iz albuma “Stand Up” (1969), je Ian pospremil z nadvse norčavim opisom rekoč, da je natanko takšno redosledje akordov v skladbi, čez nekaj let prineslo lep sveženj šelestečih zelencev ameriški rock zasedbi Eagles za njihov hit Hotel California. Anderson se je ob Eaglese obdregnil že s projekcijami v ozadju, na katerih se je nekajkrat prikazal hotel iz naslovnice Eagles albuma, Jethro Tull pa so komad zaključili namerno tako, da sta Parrish in Clarke zaigrala najbolj prepoznavni vložek v dvojni kitarski harmoniji, vzeti iz tega Eagles hita.
Bend igra odlično. Tudi na turneji sedmih dekad. Briljanta je uigranost in Anderson ostaja senzacionalen flavtist. Kot povedano. Eden in edini. Energičen, navihan, nagajiv. Tu je značilna stoja na eni nogi med igranjem flavte in kup duhovitih nagovorov, ki so obvezni spremljevalci vseh Jethro Tull koncertov. Človek pozabi v hipu na njegovo vokalno skrhanost. Tudi O’Hara ni bil pogrešan tega večera.
Pasaže so bile poslastica. Dueli. Weathercock in tista fraza, ki jo tako mojstrsko stopnjujejo v finalni krešendo. Ko bi trajala vsaj še malo dlje. Mravljinci. Takrat veš da si na pravem mestu. Publika je večkrat navdušeno nagrajevala Iana in druščino. Tu je “The Christmas Album” (2003) in presenečenje Holly Herald. Srednjeveški trubadurji bi umrli od zavisti, Henrik VIII, pa bi Andersona takoj sprejel na dvor.
Prvi del ni zaobšel dveh odličnih novih točk. Mračnih Wolf Unchained iz albuma “Röckflöte” (RockLine recenzija, 2023) in Mine Is The Mountain iz albuma “The Zealot Gene” (2022, RockLine recenzija), da bi se prvi del sklenil z Bachovo Bouree, ki v režiji Jethro Tull ne preneha zažigati niti po 55. letih odkar je bila adaptirana.
Po petnajstminutnem premoru odprejo Jethro Tull nadaljevanje z odlično melanholično Farm On A Freeway vzeto iz albuma “Crest Of A Knave” (1987). Hej, nam res nameravajo vzeti vsa pšenična polja? Sporočilnost te skladbe ostaja aktualna tudi v letu 2024! Mimogrede, “Crest Of A Knave” je tisti album, ki je leta 1989 izmuznil Metallici pred nosom Grammyja. Vsekakor pa sta v tem delu izstopala, kot absolutni presenečenji integraciji dveh “Stormwatch” (1978) klasik, odličnega instrumentala Warm Sporran in pa Dark Ages (tu je Parrish izdatno pomagal Andersonu pri delitvi vokalnih linij), ki je glede na svojo sporočilnost še kako aktualen tudi v letu 2024. Skupina je nemalo presenetila tudi z integracijo naslovne skladbe albuma “Roots To Branches” iz leta 1995. Mimogrede, tega leta se je rodil aktualni Jethro Tull kitarist Joe Parrish. Osupljivi uigranosti v tej mračni skladbi ni para.
Minute so tekle kot sekunde in napočil je veliki finale. Z ganljivimi prizori v ozadju. Aqualung! In to v znatno drugačni režiji, kot je to veljajo klasičnih časih skupine. Zasoljen z vseh strani s slikovito integracijo solističnih vložkov. Že v samem uvodnem delu. Anderson si je vokalno melodijo prilagodil. ‘Ublažil’.
Obvezni dodatek. Tu je šegavi neobvladljivi šaljivec Anderson končno dovolil obče fotografiranje. Publika je zapustila sedeže in se nagnetla na levo in desno stran, v smeri proti pročelju odra. Na platnu se prikaže parna lokomotiva. Jasno je bilo kateri komad je manjkal (Locomotive Breath) To je to. Pravi ‘heavy metal’. Seveda za Jethro Tull standarde. A vedite. To pot sta bili na odru dve električni kitari in večkrat je konkretno zagrmelo in dejanske podobe, lika in dela, stasa in glasa te legendarne skupine, to v ničemer ni prizadelo.
Andersonu ne zmanjkuje sape. ‘Flavtira’ fenomenalno. Prav tako je še vedno izjemno agilen. Računajte da bo v letošnjem avgustu nanizal 77. let. Ikonska poza na eni nogi med igranjem flavte! Moči so tu. Angažiranosti, osredotočenosti mu ne primanjkuje. Iskrivost ga je vselej spremljala. Norčavost. Ian Anderson. Jethro Tull. Zgodba se torej nadaljuje.
Dve uri in deset minut (s pavzo vred). Opus je izjemen. Izpadli so trenutki kariere, kot je album “Thick As A Brick”, da o blago mačehovskem odnosu do albumov “Warchild” in “Too Old To Rock’N’Rolll, To Young To Die” niti ne razpredamo, medtem ko je večna prezrtost albumov “Benefit”, “Passion Play” in “Minstrell In the Gallery”, tako rekoč nezaslišana. No, po drugi plati pa se je Ian oddolžil s prelepimi presenečenji albuma “Stormwatch” in vrnitvijo odlične Roots To Branches v repertoar, ki je bend v živo ni izvajal vse od leta 2003. Razpoložljive koncertne minutaže za tako orjaško glasbeno dediščino, ki jo predstavlja Jethro Tull opus, je preprosto povedano premalo! In če me vprašate ali bi skočil še kdaj pogledat Jethro Tull v živo, tudi po tej zadnji koncertni izkušnji v Trstu, je odgovor seveda pritrdilen! In verjemite. Prepričan sem da stari lisjak že snuje ideje za nov Jethro Tull studijski album.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
prvi del
1. Cross-Eyed Mary
2. We Used to Know
3. Heavy Horses
4. Weathercock
5. Holly Herald
6. Wolf Unchained
7. Mine Is the Mountain
8. Bourrée in E minor (orig. Johann Sebastian Bach)
drugi del
9. Farm on the Freeway
10. The Navigators
11. Warm Sporran
12. Mrs Tibbets
13. Dark Ages
14. Roots To Branches
15. Aquadiddley
16. Aqualung
—dodatek—
17. Locomotive Breath
18. Cheerio
