Jethro Tull razprostrli progresivnorockovska nebesa nad Ljubljano – Hala Tivoli, 3.6.2023

Jethro Tull
Ljubljana / Hala Tivoli / Slovenija
nedelja, 3. 6. 2023, ob 20.00 uri

---

Tradicionalno zatemnjena progresivnorockovska nebesa so se Slovencem po vrsti sušnih let, kar se tiče nastopov žanrskih predstavnikov na domačih koncertnih prizoriščih (ob tem se ne šteje nastopov predstavnikov jazz rock fusiona, ki so pri nas v medsebojni primerjavi dosti bolj pogosti), letos vendarle nekoliko razjasnila. V ljubljansko Halo Tivoli so namreč pripotovali legendarni britanski očaki progresivnega rocka Jethro Tull, ki so se do zdaj mudili v naših krajih samo dvakrat. Prvič so bili tu že davnega 15. aprila 1975, ko so predstavljali album “Warchild” (1974). Drugo gostovanje se je pripetilo prav tako že močno oddaljenega leta 2000, ko je bil aktualen album “J-Tull Dot Com” (1999). Štiri leta kasneje je legendarni Jethro Tull poglavar Ian Anderson nastopil v Cankarjevem domu kot gost naše najbolj znane flavtistke Tinkare Kovač, ki je kasneje z njim sodelovala še na nekaterih skupnih nastopih po Evropi.

Gospod Anderson, neugnani flavtistični inovator, specifični pevec, unikatni skladatelj, bridki družbeni kritik/satirik in karizmatični odrski zabavljač, pooseblja ter vodi Jethro Tull že več kot petdeset let. S svojo zaščitno stojo na eni nogi med igranjem flavte sodi med največje rockovske ikone, čeprav v bogati glasbeni karieri ni povzročil nobenega škandala, temveč je bolj kot po seksu, drogah in rock’n’rollu znan po odlični, večinoma precej kompleksni glasbi, ki običajno združuje nekatere elemente trdega rocka, jazza, klasične glasbe in folka, ter je običajno izdatno ‘začinjena’ z družbeno kritičnimi in posmehljivimi besedili. Ian in Jethro Tull so v Ljubljano prišli po dveh španskih datumih aktualne turneje na kateri predstavljajo tudi nekatere nove skladbe z obeh nedavno izdanih studijskih albumov , se pravi “The Zealot Gene” (2022, RockLine recenzija) in “RökFlöte” (2023, RockLine recenzija). Po daljšem, skoraj dvajsetletnem studijskem premoru, so v kratkem obdobju izdali kar dva nova studijska dosežka ter dokazali, da so še vedno sposobni ustvarjati izvrstno glasbo z družbeno pretresljivimi sporočili.

Ian, ki zase ne mara oznake rockovska legenda in gre spat še preden nastopi volčja ura, je skupaj s svojo klapo, ki je v letu 2023 popolnoma drugačna od tiste verzije banda, ki je nazadnje obiskala Ljubljano, še pred začetkom prihoda Jethro Tull na oder zapovedal špartanska pravila fotografiranja. Do zadnje skladbe v tem večeru je bilo namreč strogo prepovedano vsakršno fotografiranje skupine med nastopom, saj Ian na stara leta ne mara bliskanja fotoaparatov in mobitelov pod odrom. V tem pogledu je vseeno manj strog od Roberta Frippa, legendarnega kitarista in ekscentričnega poglavarja skupine King Crimson, ki dovoli slikanje šele ob zaključnem aplavzu.

Nabor izvedb je bil v tem večeru nadvse zanimiv in razen v zaključnem delu popolnoma nepredvidljiv. Ljubljanski nastop progrockovskih ikon je vseboval tudi nekaj starih skladb, ki jih Jethro Tull že zelo dolgo niso izvajali. Vsi tisti, ki smo že vrsto let zaman čakali na kakšno izvedbo s pogostokrat prezrtega albuma “Stormwatch” (1979) smo v tem večeru končno prišli na svoj račun. Na splošno je bil nabor izvedb dobro premišljen in je vseboval ravno pravšnji nabor starih in novejših del iz vseh Jethro Tull obdobij razen iz osemdesetih. 

Otvoritveni energetski katalizator “Nothing Is Easy” niti ni bil tako presenetljiv, saj je Ian ob številnih priložnostih izjavil, da je “Stand Up” (1969, RockLine recenzija) njegov najljubši Jetro Tull album. Tudi zato ni bilo nenavadno, da je bilo iz omenjenega albuma v tem večeru odigrano največ skladb.  Precejšnje presenečenje je predstavljala izvedba temačnega standarda “With You There to Help Me” iz pogostokrat spregledanega albuma “Benefit” (1970, RockLine recenzija). Sleherna izvedba v tem večeru je bila pospremljena s spremljevalnim, ustreznim videom v ozadju, ki je dobro predstavil osrednje sporočilo posamezne skladbe. V tem pogledu so Jethro Tull od zadnjega srečanja s tovrstnimi vizualizacijami nedvomno naredili precejšnji napredek. To je še posebno prišlo do izraza med izvedbo starega, a še vedno odličnega singla “Sweet Dream”, ki je bil pospremljen z že skoraj kultnim videom v katerem je Ian igral grofa Drakulo ter svoj najbolj razvpiti alter ego – starega in bolehnega potepuha Aqualunga o katerem bo več besed v nadaljevanju reportaže.

Ian je že takoj na začetku nastopa demonstriral občudovanja vredno vitalnost za 75-letnika, saj se je brez težav med igranjem flavte večkrat postavil v svojo ikonično pozo na eni nogi ter s svojo karizmo v trenutku očaral ljubljansko publiko. Novi kitarist Joe Parrish je medtem dokazoval, da je povsem dostojen naslednik nepozabnega Martina Barreja, čeprav je s svojim mladostniškim izgledom nekoliko ‘kvaril’ tradicionalno vizualno podobo skupine kot bradatih kmetovalcev zbranih okrog ognjišča sredi gozdne jase. 

Ian je nabor izvedb uredil tako, da je na ravno pravšnja mesta razporedil inštrumentale, da si je lahko občasno nekoliko spočil svoj utrujeni vokal, ki že od leta 1985 ni več ‘tisti pravi’. Svojo edino hibo je uspešno prikril tudi z občasnimi spremljevalnimi vokali ter vokalnimi nadomeščanji s strani Parrisha in basista Davida Goodiera. Klaviaturist John O’Hara, ki se je nedavno skupaj z Iron Maiden pevcem Bruceom Dickinsonom mudil pri nas v sklopu orkestralnega koncerta Deep Purple glasbe v Cankarjevem domu, je ves čas marljivo skrbel za simfonično plat banda. Razen poznavalcev Ianovega lika in dela prav veliko ljudi ne ve, da je izvrstni bobnar Scott Hammond sin slovitega flavtista. Tudi v tem večeru je bil oče lahko ponosen na sinove bobnarske spretnosti. Celoten band je v inštrumentalnem oziru neverjetno uigran in ga zlepa ne polomi, medtem ko Ian spretno opravi vokalno mimikrijo ter po novem dobro prikrije svojo največjo hibo.

Tudi v nadaljevanju smo lahko užival ob izvedbi nekaterih redkih del iz bogate Jethro Tull zakladnice. “We Used to Know” z albuma “Stand Up” je nekoč grozilo, da se bo pridružila tistim ‘pozabljenim’ Jethro Tull skladbam, ki v živo ne bodo nikoli več odigrane, če se ne bi razkrilo, da je slovita ameriška rock skupina Eagles za svoj največji hit “Hotel California” iz omenjenega Tull standarda ‘skopirala’ določeno zaporedje akordov. Člani razvpitega ameriškega banda to seveda vztrajno zanikajo. Ian je sicer v preteklosti večkrat izjavil, da skupini The Eagles, ki je bila junija leta 1972 predskupina za Jethro Tull, tega ne zameri, vendar je bilo v tem večeru mogoče zaznati ravno nasprotno, saj se je stari mojster posmeha in črnega humorja na spremljevalni video projekciji kar precej ponorčeval na račun ameriških rockovskih herojev, tudi prek nove verzije znamenitega neonskega napisa z naslovnice albuma “Hotel California”. 

Še večje presenečenje je predstavljala izvedba skladbe “Wicked Widows” z nekoliko manj cenjenega, a še vedno zelo solidnega albuma “J-Tull Dot Com”, ki pa je bila vseeno odigrana ob pravem času. Njeno protivojno besedilo je namreč zelo aktualno za trenutni čas vseprisotne militaristične blaznosti, kar je bilo prek video projekcije zelo dobro ponazorjeno s pretresljivimi posnetki vojnih grozot in dokaj abstraktno upodobljenih korakajočih vojaških čet, ki so po čeladah in opremi še najbolj spominjale na ameriško pehoto.

Bližajočemu se poletju v posmeh je vsaj na začetku delovala nepričakovana izvedba božičnega inštrumentala “Holly Herald” z albuma “The Jehtro Tull Christmas Album” (2003), a je bila odigrana tako dobro, da ni bilo prostora za kakršen koli negativizem. Temu sta sledili izvedbi dveh novih del, ki sta bili od večine preostalih izvedb v tem večeru mlajši za več desetletij. “Hammer On Hammer” z aktualnega, konceptualno zastavljenega albuma “RökFlöte”, prežetega z vikinško mitologijo, je Ian posvetil razvpitemu nordijskemu bogu groma Thoru, kar je večina slovenskih privržencev skupine, ki si je kupila nov album takoj kot je bilo to mogoče, najbrž že vedela. Večina pa ni vedela, da se del besedila nanaša tudi na razvpitega sovjetskega voditelja s kladivom in srpom, ki se je Thoru pridružil v nadaljevanju video projekcije.  

Izvedba “Mine Is the Mountain” z albuma “The Zealot Gene”, neuradno nadaljevanje “Aqualung” (1971, RockLine recenzija) standarda “My God”, je bil tisti trenutek, ko je Ian vnovič na svoj duhovito zbadajoč način obračunal z organizirano (monoteistično) cerkvijo in uradno podobo edinega boga vseh treh abrahamskih religij v tradicionalni podobi dolgobradega starca na vrhu visoke gore ali sredi nebes. Prvi del nastopa so Ian in tovarišija zaključili s tradicionalno izvedbo baročnega Bachovega inštrumentala “Bouree”, ki so ga prvič izvedli leta 1969 na albumu “Stand Up”. Temu je sledil 15-minutni odmor, ki ga je večina v dvorani izkoristila za nakup novih Jethro Tull majic ali za osvežitev. Po koncu odmora med katerim je s platna na nas motrila smrtno resna Ianova podoba sredi morja, ki je nenadoma ‘oživela’ in začela premikati oči dokler ni prijela za daljnogled v katerem sta bila znaka za prepoved fotografiranja s fotoaparatom oz. mobitelom. Ianovo trolanje s sodobnimi mobiteli obsedene publike je res dobilo čisto nove dimenzije, a ga je na nek način mogoče popolnoma razumeti. 

Jethro Tull so v drugi polovici sedemdesetih posneli čudovito progfolkrockovsko trilogijo albumov. V tem večeru so iz omenjene trilogije izvedli tri skladbe. Prva izmed njih je bila “Heavy Horses” iz istoimenskega imenitnega albuma, ki je izšel leta 1978 in je bil posvečen redki pasmi britanskih konj. To je bilo veliko presenečenje, tudi zato, ker gre za vokalno precej zahtevno stvaritev. Nekateri se še dobro spomnimo kako se je Ian matral med petjem tega zimzelena na enem izmed preteklih koncertov. Tokrat je uporabil zvito taktiko in začetek refrena, ki je zastavljen višje od njegovih trenutnih pevskih kapacitet, prepustil basistu Goodieru. Slednji je skupaj s klaviaturistom O’Haro odpel tudi spremljevalne harmonije, ki pri tej skladbi igrajo pomembno vlogo tako, da je na koncu vse skupaj izpadlo boljše od pričakovanj. 

Z izvedbo (za njihove moderne razmere) neobičajno udarne skladbe “The Navigators”, ki je delno posvečena vikinškim morjeplovcem, so nas Jethro Tull vrnili nazaj na aktualni studijski album. Temu je sledilo še eno veliko presenečenje, saj je na vrsto prišla izvedba ‘v živo’ redko izvajanega inštrumentala “Warm Sporran” s prej omenjenega albuma “Stormwatch” med katerim si je Ian lahko ponovno odpočil utrujene glasilke. S to skladbo, ki je posvečena posebnemu obesku na tradicionalnem škotskem kiltu, nas je Ian opozoril na svoje škotske korenine. Možakar je pred izidom novega albuma naredil raziskavo svojega genealoškega drevesa in prišel do zanimivega odkritja-njegovi davni predniki naj bi pred selitvijo v zahodno Evropo izvirali nekje z Balkana. Tega podatka publiki ni omenil. Morda pa je eden redkih zahodnih Evropejcev, ki Slovenije ne šteje za del Balkana. 

Izvedba mračne in posmehljive skladbe “Mrs. Tibbets” z albuma “The Zealot Gene” je postregla s pretresljivo vizualizacijo eksplozije atomske bombe, saj besedilo govori o materi ameriškega pilota Paula Tibbetsa, ki je na Hirošimo leta 1945 z letalom Enola Gay odvrgel atomsko bombo. Od vseh video projekcij je bila ravno ta najbolj pretresljiva, a nas je Ian ob zaključku izvedbe spravil v smeh z opazko, da naj gospa Tibbets naslednjič preden ‘skoči v posteljo’ rajši na sebi obdrži hlačke. Za nadaljevanje turobnih tem in družbeno kritičnih sporočil je poskrbela “Dark Ages”, še ena odlična “Stormwatch” skladba, ki jo Jethro Tull že zelo dolgo niso izvajali ‘v živo’. To je bila še ena vokalno precej zahtevna skladba in to pot je za glavni refren dobro poskrbel kitarist Parrish, ki je na ta način preprečil, da bi Ianu slučajno zmanjkalo glasu.

Za zaključek rednega dela je nekako pričakovano poskrbela klasika “Aqualung”, ki je bila z dolgim inštrumentalnim dodatkom na učinkovit način podaljšana, obenem pa je publiko pretresla s podobami različnih brezdomcev z vseh koncev sveta. Po kratkem premoru je bilo vse pripravljeno za dodatek in vrhunec večera z izvedbo najbolj slovitega dela v Jethro Tull zakladnici – “Locomotive Breath”. Najprej je maestro O’Hara na mojstrski način odigral uvodni klavirski del, nakar so se mu polagoma, tik pred prehodom v udarni, trdorockerski del, pridružili še preostali člani banda pod Ianovim poveljstvom. Za to priložnost je Ian celo odobril slikanje in publika si je lahko do konca “Locomotive Breath” končno dala duška. Ian in njegovi pajdaši so se priklonili publiki in odkorakali z odra ob tradicionalnih, posnetih zvokih “The Broadsword and the Beast” (1982) skladbe “Cheerio”, medtem ko so se v ozadju pojavile podobe vsakega člana banda z imenom in priimkom za vse tiste redke obiskovalce koncerta, ki niso vedeli v kakšni postavi Jethro Tull delujejo zadnja tri leta. Potem, ko banda ni bilo več na odru, pa so, kako značilno za Ianov tip humorja, zavrteli še osrednjo glasbeno temo iz stare angleške humoristične nanizanke Benny Hill.

Gospod Anderson in njegovi imenitni pomagači so nas razveselili s čudovitim koncertnim večerom med katerim smo lahko uživali od začetka do konca. Jethro Tull so vnovič dokazali, da so še vedno pravi mojstri izjemne uigranosti in da še zdaleč ne sodijo med staro šaro, medtem ko je ‘novinec’ Parrish do potankosti naštudiral Barrejevo kitarsko tehniko tako, da se zdi kot, da bi bil že dolgo član banda. Za pol tona nižje uglašeni Ian je bolj ali manj spretno zakril svojo vokalno opehanost in se na srečo ni ‘silil’ pri težjih refren, medtem ko je bilo njegovo igranje flavte še vedno za čisto desetico. Kljub temu, da bo neuničljivi progrockovski patriarh letos dopolnil že 76 let je še vedno zelo vitalen in izjemni odrski motivator, ki med koncertnimi nastopi, vsaj po videnem in slišanem, uživa povsem enako kot v mlajših letih, ko je veljal za še večjega odrskega razposajenca. Ozvočenje je, za običajne razmere Hale Tivoli, ves čas ostalo na dostojni ravni in vse skupaj se je razločno ter dobro slišalo tudi na tribunah, obenem pa se ni zaznalo nobenih tehničnih težav. Končno smo po dolgem času tudi na naših tleh dočakali nastop enega izmed ključnih predstavnikov progresivnega rocka in upajmo, da pri tem, tako kot je to pri nas običajno kadar gre za organiziranje progrockovskih koncertov, ne bo ostalo za naslednjih deset let.

Avtor: Peter Podbrežnik

Setlista:
1. Nothing Is Easy
2. With You There to Help Me
3. Sweet Dream
4. We Used to Know
5. Wicked Windows
6. Holly Herald
7. Hammer On Hammer
8. Mine Is the Mountain
9. Bouree
10. Heavy Horses
11. The Navigators
12. Warm Sporran
13. Mrs. Tibbets
14. Dark Ages
15. Aqualung
—dodatek—
16. Locomotive Breath