Založba: InsideOut Music / Sony Music
Datum izida: 7. 3. 2025
Produkcija: Jethro Tull
Dolžina albuma: 50.31 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 8.5/10
Kako si povprečen privrženec legendarne britanske progrockovske institucije Jethro Tull pod vodstvom neuničljivega pevca, flavtista in skladatelja Iana Andersona razlaga precej hecni naslov njihovega najnovejšega, štiriindvajsetega studijskega albuma? »Curious Ruminant« v prevodu pomeni radovedni prežvekovalec, kar je najbrž aluzija na Ianovo sorodnost s podobo starogrškega boga Pana, pol-človeka, pol-kozla, ki je velikokrat upodobljen z različnimi pihalnimi inštrumenti, običajno s Panovo piščaljo oz. trstenko, medtem ko je inštrumental »Pan Dance« iz leta 1975 ena izmed bolj obskurnih stvaritev v obsežnem Tull glasbenem katalogu.
Ian je, navkljub temu, da se bliža osemdesetemu letu starosti, na odru še vedno iskriv in poskočen ‘prežvekovalec’, ki brez težav med igranjem flavte uprizori stojo na eni nogi. Obenem je ohranil staro navado, da poslušalce njegove glasbe že z naslovom novega albuma sili k razmišljanju. Zanimivo bi bilo zagnati časovni stroj ter srečati rosno mlado verzijo Iana iz leta 1968, ko se je za ovitek Jethro Tull prvenca »This Was«, z ostalimi člani banda, našemil v betežnega starca. Verjetno bi se samo gromko zakrohotal ob omembi, da bo skoraj šestdeset let kasneje, kot priletni možakar, precej bolj vitalen in čil v primerjavi s svojo umetno postarano podobo. Skoraj gotovo pa si ne bi niti slučajno predstavljal, da bo njegova glasbena kariera in kariera njegove skupine, ki sta med seboj neločljivo prepleteni tudi, ko gre za Ianove solo dosežke, trajala tako dolgo.
Kljub temu se Ian dobro zaveda, da se je njegov čas v tostranstvu (žal) vse bolj izteka, zato se je odločil, da svoji karieri da ’pospešek’ in nadoknadi dolgo obdobje med leti 2004 in 2021, ko smo zaman čakali na nov studijski album pod imenom Jethro Tull. »Curious Ruminant« je že tretji Jethro Tull album v zadnjih štirih letih, kar je zares impresiven dosežek za tako staro skupino. Še bolj fascinantno je to, da »Curious Ruminant« ni nič slabši dosežek od obeh predhodnikov, ki sta upravičeno sodila med najboljše Tull dosežke po koncu ‘zlatih’ sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se ponašali z verjetno najbolj impresivnim in dolgotrajnim nizom odličnih albumov v zgodovini progresivnega rocka. Edina pomanjkljivost sodobnih Tull ostajajo Ianove glasilke, ki so v zadnjih dveh desetletjih, res precej opešale, zato njegovo petje občasno niha med petjem in deklamiranjem. Vse to sicer večkrat spretno ‘zamaskira’ s prilagoditvijo ustrezni legi, svojo izjemno glasovno karizmo ter vselej briljantnim igranjem flavte.
Upajmo tudi, da je Ian to pot vendarle uspel najti kitarista, ki bo v skupini ostal vsaj nekaj let, saj je Jack Clark, ki bi lahko bil pri svojih 30-ih letih zlahka sin ali vnuk enega izmed ostalih članov banda, že tretji Tull kitarist v zadnjih štirih letih. Vsi trije zadnji Tull albumi so bili posneti s tremi različnimi kitaristi, kar je ob dejstvu, da je legendarni kitarist Martin Barre v skupini zdržal več kot štirideset let, res čuden podatek. Preostali Ianovi pomagači na »Curious Rumiant« so dobro znani veterani v podobi basista Davida Goodiera, klaviaturista Johna O’Hare in bobnarja Scotta Hammonda, medtem ko bo nostalgike razveselilo dejstvo, da sta na nekaterih skladbah sodelovala nekdanji klaviaturist Andrew Giddings ter občasni koncertni bobnar in Ianov sin James Duncan.
»Puppet and the Puppet Master« predstavlja prepričljivo otvoritev albuma, ki bo zadovoljila dolgoletne privržence, saj vsebuje vse prepoznavne Tull elemente; Ianova flavta v sozvočju z nabritimi kitarskimi pasažami, simfonično zabelo na čelu s prešerno harmoniko in obilno podporo eklektičnih ritmičnih nians v hipu pričara imenitno vzdušje. Naslovna stvaritev vsebuje trdorockerske kitarske fraze, ki bi jih požegnal tudi Matin Barre, medtem ko ritem naveza med Goodierjem in Hammondom vse čas skrbi za fluidne in na trenutke nekoliko jazzovske časovne prehode. Še posebno okusno izpade osrednja inštrumentalna sekcija, ki spomni na nekatere najboljše trenutke v bogati zgodovini te nepozabne skupine.
»Dunsiane Hill« je naslov naslednje, pretežno folkrockovsko obarvane stvaritve, ki je bila poimenovana po škotskem griču. Slednji je omenjen tudi v Shakespearovi tragediji Macbeth. Leta 1054 je resnični, zgodovinski kralj Macbeth v bitki z grofom Siwardom na tem mestu doživel hud poraz. Energični »The Tipu House«, ki vsebuje tudi elemente svetovne glasbe in spominja na obdobje albumov »Roots to Branches« (1995) in »J-Tull Dot Com« (1999), se z naslovom nanaša na arheološko najdišče majevske civilizacije, ki se nahaja na meji med Belizejem in Gvatemalo.
Skorajda svečano obarvani »Savannah of Paddington Green« vsebuje veseljaške aranžmaje na flavti in harmoniki, medtem ko umirjena ritmična narava te skladbe zelo ustrezna Ianovemu trenutnemu vokalnemu rangu oz. kapaciteti glasilk. Naslov te skladbe se nanaša na park Paddington Green, redek kos zelenja, v starem delu Londona. »Stygian Hand«, ki s s svojo folkrockovsko naravo ter okusnim prepletom Ianovih akustičnokitarskih in Jackovih električnokitarskih pasaž, nekoliko spominja na obdobje folkrockovske Jethro Tull trilogije iz druge polovice sedemdesetih, nedvomno spada med vrhunce albuma. »Over Jerusalem«, ki se v besedilu vsaj posredno nanaša na desetletja trajajoči krvavi konflikt med dvema sorodnima bližnjevzhodnima ljudstvoma ne, da bi se postavil na katero od vojskujočih se strani, vsebuje imenitno inštrumentalno sekcijo z izbornima solažama na kitari in flavti.
Epska poslastica »Drink From the Same Well« je s skorajda 17-minutami po dolžini, če že ne kvaliteti enakovredna nepozabni mojstrovini »Baker St. Muse« z albuma »Minstrel in the Gallery« (1975) ter je v družbi »Thick As a Brick« (1972) in »A Passion Play« med najdaljšimi epskimi stvaritvami v zgodovini skupine. Nadvse pogumna poteza Iana in njegove glasbene tovarišije se je izplačala, saj izpade kot prepričljivo najboljša in najbolj kompleksna stvaritev ne samo na »Curious Ruminant« temveč tudi v družbi kompozicij s prejšnjih dveh studijskih albumov. Briljantno izpeljani, inštrumentalno obarvani del vsebuje elemente svetovne glasbe s poudarkom na Ianovih flavtističnih vragolijah, kar je šele začetek aranžersko in ritmično nadvse razgibana pustolovščine. V nadaljevanju na prefinjen način vpadejo svečane klavirske harmonije, medtem ko se približno na njeni polovici, ko vpade Ianov vokal, narava te kompozicije popolnoma spremeni ter postane precej bolj melanholična in dramatična. »Interim Sleep« je kratka, zaključna ’uspavanka’ z Ianovo naracijo, ki je mešanica filozofske modrosti in njegovega značilnega humorja.
»Curious Ruminant« je že tretji izjemno solidni album v nizu, ki ga je Ian s sodobno verzijo Jethro Tull uspel ustvariti v relativno kratkem obdobju. Nehvaležno bi ga bilo primerjati s klasičnimi Jethro Tull albumi iz sedemdesetih, ko je bil osrednji še živeči patriarh progresivnega rocka pri polni vokalni moči, medtem ko so orali glasbene njive progrockovskega avanturizma. V primerjavi z ‘napornimi’ osemdesetimi in devetdesetimi, ko je bila ustvarjena le peščica zares zanimivih Tull stvaritev, pa se »Curious Ruminant«, podobno kot oba predhodnika, izkaže na vrhunski način. Verjetno ne bi bila prav nič predrzna trditev, da so Jethro Tull med ključnimi, še aktivnimi progrockovskimi velikani, ki so se pojavili v drugi polovici šestdesetih, trenutno v najboljši formi.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Puppet and the Puppet Master (4:04)
2. Curious Ruminant (6:00)
3. Dunsinane Hill (4:17)
4. The Tipu House (3:31)
5. Savannah of Paddington Green (3:13)
6. Stygian Hand (4:16)
7. Over Jerusalem (5:55)
8. Drink from the Same Well (16:42)
9. Interim Sleep (2:33)
Zasedba:
Ian Anderson – flavta, vokal, akustična & tenor kitara, mandolina
David Goodier – bas kitara
John O’Hara – klavir, klaviature, harmonika
Scott Hammond – bobni
Jack Clark – električna kitara
Sodelujoča glasbenika:
James Duncan – bobni, cajón, tolkala
Andrew Giddings – klavir, klaviature, harmonika
