Založba: Chrysalis Records / Island Records
Datum izida: 19. 3. 1971
Produkcija: Ian Anderson & Terry Ellis
Dolžina albuma: 42.55 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 10/10
Kaj imajo skupnega pedofilski potepuh Aqualung, mladoletna prostitutka škilava Marija ter frigidna in notorična vaška učiteljica, ki so jo njeni učenci poimenovali Mati Goska? To niso kakšni liki iz Kersnikovih Kmetskih slik ali Cankarjevih Hlapcev pač pa glavni liki enega izmed najboljših albumov v zgodovini Jethro Tull. “Aqualung” je napol konceptualni album, uradno je sicer brez koncepta, pa vendar je slednjega ob poslušanju ves čas mogoče čutiti tako v prvem kot drugem delu albuma. Karizmatični flavtist/pevec ter gonilna sila skupine Ian Anderson, se je že na prejšnjem albumu “Benefit” (1970) začel uveljaviti ne samo kot vrhunski glasbenik temveč tudi kot izjemen družbeno-kritični pripovedovalec. S svojim izredno pronicljivim črnim humorjem, ki brez slehernega olepševanja opisuje vsakdanjik okostenele britanske razredne družbe je skupino v hipu prestavil na višjo intelektualno raven. Na “Aqualung” si je tako prvič na odkrit in izjemen način privoščil slikovit prerez britanske družbe od najnižjega socialnega sloja pa do mastno bogatega klera. V prvem delu albuma skupina prek besedil večinoma opisuje bedo in apatijo predstavnikov družbenega dna, medtem ko je drugi del odkrit napad na zablode organiziranih religij, v tem primeru predvsem anglikanske cerkve. Podoba naslovnice albuma je ob izidu prav tako sprožala številne polemike: je Ian Anderson Jethro Tull, je Aqualung Ian Anderson oziroma obratno? S tem albumom je skupina skoraj dobila mitološke razsežnosti.
V glasbenem pogledu večina del na albumu še danes velja za najboljše v zgodovini skupine in so tako reden del njihovih koncertnih repertoarjev. Pomembno novost v glasbi skupine je zagotovo prinesel basist Jeffrey Hammond-Hammond, ki je zamenjal originalnega basista Glenna Cornicka, kateri jih je zapustil po koncu prejšnje turneje. Prav tako na albumu prvič pride do večjega izraza klaviaturist John Evans, ki je bil neuradni član skupine sicer že na prejšnjem albumu. “Aqualung” je stilistično trši kot vsi albumi skupine pred njim, saj je poln klasičnih Barrejevih rifov in številnih udarnih prehodov, s številnimi variacijami tako v stilu kot tempu posameznih skladb. Do tega albuma pa so praktično skoraj popolnoma izginili vsi blues vplivi, ki so do tedaj opazno prevladovali v njihovi glasbi. Hard rockerjem ob njegovem izidu res ni bilo težko sprejeti tega albuma, saj vsebuje številne udarne kitarske rife, ki so glavna značilnost večine hard rockerske glasbe. Seveda bo poslušalec ponovno deležen velikih doz Ianove flavte, ki je do tedaj že dolgo postala zaščitni znak in glavni nosilec glasbe Jethro Tull. Vzdušje na albumu je izjemno raznoliko, kar se sklada s stilistično raznolikostjo posameznih del.
“Aqualung”, ena izmed največjih klasik v zgodovini skupine, se odpre s prepoznavnim Barrejevim hardrockerskim rifom. Ob tem se pred očmi poslušalca nemudoma izriše podoba razcapanega potepuha z naslovnice in zadnje strani albuma, ki si išče zaklona pred prvim snegom ter z enim očesom prikrito opazuje majhne deklice med igro. Del besedila za to mojstrovino je prispevala takratna Ianova žena Jenny. V osnovi je “Aqualung” relativno dostopno delo s prepoznavnimi hard rockerskimi kitarskimi rifi, dopolnjenimi z bobni, unikatno vokalno linijo ter akustično kitaro v vlogi ritem sekcije. Še posebno me preseneča originalnost ideje “oddaljenega” Ianovega vokala (da so ga pri produkciji potisnili nekoliko v ozadje) v trenutku refrena, ko se temu pridruži ritem akustične kitare. Skladba je nasplošno izredno dinamična in ima v sebi vse značilnosti progresivnega rocka, ker čez celoten potek vsebuje številne spremembe tempa in stila. Njen status klasike je zato prišel samoumevno Hkrati pa je po svoje je ironično, da je eno izmed najbolj znanih del skupine odigrano brez flavte (s čimer je eno izmed njihovih redkih del, katera ne vsebujejo tega inštrumenta). V “Cross-eyed Mary” je Ianov vokal skoraj popolnoma neprepoznaven saj zveni prehlajeno vreščeče. Skladba govori o mladoletni prostitutki, katero na skrivaj opazuje potepuh Aqualung, ki se v besedilu tako znova pojavi, kar album močno približa konceptu. To je še eno odlično delo in klasika, ki v uvodu vsebuje intenzivno flavto in klavir, čemur sledi izjemno energičen del, kjer blesti Ianov prehlajeno vreščeči vokal ter Barrejevi udarni kitarski rifi. Avtobiografski “Cheap Day Return” je krajša stvaritev, prelepa folk balada, ki opisuje apatijo vsakdanjika, ko je vsak dan enak dnevu. To je še ena navdušujoča stvaritev, ki se odlično prileže po prvih dveh precej udarnih stvaritvah. S svojim nostalgičnim folk vzdušjem, kjer skladbo nosijo akustična kitara, flavta in čisti Ianov vokal vedno znova navdušuje. Predvsem godijo odlična polnila akustične kitare in osrednja melodija. Sledi “Mother Goose”, še eno odlično delo, kjer se poslušalcu zlahka izriše podoba starikave in zoprne učiteljice, ki maltretira svoje učence. Skladbo odlikujejo izredni aranžmaji na flavti kot tudi prehodi na akustični kitari in flavti. Poleg izjemne melodije navdušujejo tudi nekateri elementi folka. Delo vsebuje tudi sijajno pasažo na akustični kitari, ki se do popolnosti preliva z glavno vokalno linijo. To je še ena izmed številnih mojstrovin na albumu. “Wond’ring Aloud” je še ena lepa in kratka balada, ki je bazirana na akustični kitari in vokalu. Tu navdušujejo vokalna linija, dobre pasaže na akustični kitari in tudi nekateri orkestralni aranžmaji. “Up To Me” je prav tako eno izmed najboljših del na albumu, kljub temu da ni postalo klasika. Je izjemno zanimiva stvaritev, ki se odpre in zaključi s smehom pijančkov v zakajeni beznici. V osnovi je skoraj čisti folk rock s keltskimi motivi, sijajnimi rifi, flavto in odličnimi refreni. Še ena odlično stvaritev, ki na najboljši način odseva glasbo Jethro Tull. Sledi drugi del albuma, ki tvori nekakšen polkoncept imenovan “My God”, in je kritika organizirane religije, ki skuša na vse načine posameznika oddaljiti od Boga namesto, da bi mu ga približala. “My God” je, kot že prej omenjeno, posvečen zablodam anglikanske cerkve, ki časti “plastičnega boga”. Delo ima mogočno melodijo ter v uvodnem delu sijajne pasaže na akustični kitari. Po uvodu z izjemno posmehljivim Ianovim vokalom se prevesi v energičen ritem s številnimi udarci bobnov in kitarskimi rifi. Kombinirano delo Ianove flavte in Martinove električne kitare je resnično navdušujoče. Zlasti Ianova solaža na flavti v srednjem delu skladbe. “Hymn 43” je še en odličen hard rocker z mogočnimi rifi in dobro kombinacijo Evansovega klavirja in Ianove flavte. “Slipstream” je še ena krajša prijetna akustična balada. “Locomotive Breath” je legendarna klasika in najbolj znano delo z albuma (morda celo njihove celotne kariere), kjer po tihem uvodu na klavirju ritem podlaga in električna kitara ustvarjata občutek premikanja lokomotive. Hardrockerski Barrejevi rifi resnično ustvarjajo izjemno dinamiko. Zaključna stvaritev “Wind Up” je še ena energična skladba z močnimi primesmi hard rocka, kjer skupina demonstrira svojo izjemno kombiniranje folka in hard rocka in s tem odličen zaključek tega mojstrskega albuma.
Ponovna izdaja albuma iz leta 1998 vsebuje številne bonus poslastice, ki bodo zadovoljile vse prave ljubitelje njihove glasbe. Najprej je tu sijajna in izjemno duhovita “Lick Your Fingers Clean”, ki udarja na polno paro s hardrockerksimi rifi, okusnimi solažami na flavti ter posebnimi zvočnimi efekti. To je sijajna stvaritev, ki v ničemer ne zaostaja za večino ostalih del na albumu. Sledi alternativna verzija “Wind Up”, ki v ničemer ne zaostaja za originalno. Pa zanimiv intervju z Ianom Andersonom, kjer slednji komentira ozadje nastajanja albuma ter pove kar nekaj zanimivih informacij. Na koncu pa so tu še tri skladbe iz njihovega zgodnjega obdobja, ki so bile posnete v živo za radijsko postajo BBC. To so “Song For Jeffrey” (This Was, 1968), “Fat Man” ter “Bouree” (oba Stand Up, 1969).
“Aqualung” je ključni album v zgodovini skupine in eno največjih del v povesti rock glasbe, ki je Jethro Tull dokončno zapisal med nesmrtne velikane rock glasbe. Hkrati pa je skupino prestavil na višjo stopnjo ustvarjanja, kar je kasneje prispevalo k realizaciji nekaterih njihovih del, ki sodijo v sam vrh progresivnega rocka. Jethro Tull so se po tem albumu podali v vznemirljivi in nepredvidljivi svet progresivnega rocka. Album bo zlahka navdušil in združil tako ljubitelje progresivnega rocka kot klasičnega rocka ter hard rocka. “Aqualung” je tudi eden prvih albumov v progresivnem rocku, ki je na lestvicah postal “zlat” ter si prislužil številne nagrade tako s strani njihovih privržencev kot glasbenih kritikov. To je brezčasna mojstrovina brez katere ne bi smel biti sleherni ljubitelj kvalitetne rock glasbe. Za to resnično ne obstaja prav nobeno opravičilo.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Aqualung (6:31)
2. Cross-Eyed Mary (4:09)
3. Cheap Day Return (1:23)
4. Mother Goose (3:52)
5. Wond’ring Aloud (1:56)
6. Up To Me (3:18)
7. My God (7:10)
8. Hymn 43 (3:18)
9. Slipstream (1:13)
10. Locomotive Breath (4:25)
11. Wind-Up (5:42)
dodatne skladbe iz 1998 remasterizirane verzije:
12. Lick Your Fingers Clean (2:46)
13. Wind Up (Quad Version) (5:24)
14. Excerpts From The Ian Anderson Interview” [Mojo Magazine] (13:59)
15. Song For Jeffrey (BBC) (2:51)
16. Fat Man (BBC) (2:57)
17. Bourée (BBC) (3:58)
Zasedba:
Ian Anderson – vokal, flavta, akustična kitara, električna kitara
Martin Barre – električna kitara, descant recorder
Jeffrey Hammond-Hammond – bas kitara, alto recorder, spremljevalni vokal
Clive Bunker – bobni, tolkala
John Evans – klavir, orgle, melotron
