Založba; Menart Records
Produkcija: Jernej Zoran
Leto izida: 2012
Zvrst: Hard Rock / Pop
Jernej Zoran je slovenski glasbenik in ustvarjalec, ki je na slovenskem glasbenem prizorišču aktiven že preko dveh dekad. Njegova kariera se je vila preko več zasedb v devetdesetih, v začetku novega milenija je izdal samostojni studijski prvenec »Avgustovski kosci« (2001), potem pa se priključil Društvu mrtvih pesnikov, pri katerih je vzdržal do leta 2010. D.M.P. so s prihodom Petra Dekleve in albuma prearanžiranih avtorskih skladb “Krog” (2010) nakazali, da so na pragu velikih slogovnih sprememb, Jernej Zoran pa je na drugi strani potreboval še več ustvarjalne svobode, ki mu jo je lahko dal le nov ustvarjalni izziv. Tega je našel torej v novi nadaljevanki samostojne glasbene poti.
Jernej Zoran je kitarist, ki je odraščal ob zvokih klasičnih rock izvajalcev. V igri se čuti kulminacija vplivov velikanov kitarske igre od Jeffa Becka, Erica Claptona in zlasti Davida Gilmourja, zato je ta album prav poseben album za slovensko podnebje. Pravi klasični rock album urezan po slovensko! Bolj podkožno ne gre in prav tu leži vsa njegova fascinantnost.
V enajstih letih od prvega studijskega dela, se je nabralo mnogo idej, ki so zorele in zrasle v 12. skladb novega albuma »Stratosfera«. Ko ozreš naslovnico in prebereš naslov albuma, je prvi bežni občutek, kot bi držal v rokah novi izdelek kakšnih dinozavrskih krautrockerjev a la Tangerine Dream, Amon Düül,… »Stratosfera« pa je klasično rockovsko urezani album, kjer si podajata roko kompaktnost klasično zasnovanih skladb (kompaktnost utrjujejo v skladbah seveda vokalni aranžmaji) in seveda sama izpostavljenost Jernejeve kitarske izpovedi, ki je z velikim občutkom imenitno injicirana skozi navigacijo mnogoterih vlog same igre v samih, do potankosti razdelanih, aranžmajih. Solaža v »Osamljen potnik skozi čas« deluje, kot prava mala kratka erotogena izpovedna avantura, kar dokazuje, da nosi Jernej v sebi odličen občutek pri implantaciji kitarskih okraskov za izbiro mest v skladbah, ki potencirajo posamezna vzdušja, oblikujejo v skladbah nova vzdušja in tako lahko rečemo za album »Stratosfera«, da poseduje v vsej svoji minutaži izredno dinamično razgibanost polne vsebinske kontrastnosti.
Album je mavrična slikanica vsega kar pooseblja raziskovalni glasbeni duh tega umetnika. Za tiste, ki iščete mala zabeljena sladostrastja v glasbi, bo sodila v vaš jagodni izbor favoritov tega albuma kar uvodna instrumentalna naslovna skladba ter kmalu za njo skladbi Krasni novi svet? in Monsanto Baby Blues.
Kako izkušen in karakterno jasno profiliran glasbenik je Jernej Zoran ni težko razbrati iz tega izdelka. Prav sleherna skladba poseduje prefinjeno razdelan aranžma za kitaro. Od pozicije akordov, ki oprijemajo vodilni vokal, do tankočutno prefinjene izbire samih zvočnih karakteristik, ki ležijo na kombinaciji Jernejevega prijema in zvočnih efektov – ta kombinacija vseskozi zadržuje brezmadežno organskost, brez pačenja zvoka ležečega na distorziji in/ali drugih podobnih efektih. sPrehodi v distorzijo so redki, zgolj za poudarjanje specifičnih razpoloženjskih stanj, pa še tu so ti riffi umerjeni v produkcijski sliki zvoka tako, da nikakor ne prevzemajo primata na teh delih albuma. Z njimi se album spogleda v svojem najbolj dramatičnem delu intenzivneje. V zaključnih »Osamljen potnik skozi čas« in najtršim trenutkom albuma »Labodji spev«, s katerim se album tudi zaključi.
Album nosi kar nekaj polnokrvno izdelanih vokalnih skladb, ki ustrezajo zahtevam frekventnega vrtenju na radijskih postajah, ob tem pa ne skrivajo prave rockovske konotacije, odličnega melodičnega izkoristka polne kompaktnosti in zvočne nalezljivosti, implementacije graduirane rasti vzdušij, z vrhunci v refrenih. Skladba Poljubi Me je prava izpovedna čarovnija odličnega sporazumevanja skoraj »Stonesovsko« zveneče kitarske spremljave in sladko grešnega vokala Lare Poreber. Njen vokal je vseskozi odlično izkoriščen, predvsem pa izstopajoče posrečeno učinkuje v mračni, dramatično zasnovani, rockovski zgibanki »Osamljen potnik skozi čas«. Razgibanost točk albuma dosega izbira več različnih vodilnih vokalov, ki mojstrsko oživljajo dano sporočilnost verzov. Denimo, če iščemo energetske vzporednice s svetom rocka, je skladba Tisočletja posrečena kombinacija nepozabne Claptonove uspavanke Tears In Heaven (ječavost kitarskih linij) in Floydovske Comfortably Numb (zlasti prehodna viža kombinacije akordov, ki pelje skladbo v nov krog kitice). Ta skladba je prežeta z ušesom silno prijaznimi kitarskimi ornamenti »Gilmouresk« užitnega »slide« kitarskega momenta. Tu je skladba »Vegas« (po Poljubi Me in Tisočeltja) tretji napovedni single albuma, ki nosi enakovredno popadljivo refrensko nalezljivost predhodnih dveh singlov. Družbeno kritično noto v tej skladbi pa poglablja prepoznavni vokal Damirja Lisice (Anavrin, Adam), ki vdahne skladbi blago koprnečo uporniško noto alternativnega rocka. Skladba »Lažejo« je prav tako posebna vrsta pustolovščine. Sama ritmična podlaga v refrenu, kot tudi možato vibranten vokal Gabra Brina, nehote vzbujata občutja Bowiejevega zimzelena Heroes (tu odštejte v hipu zvočno krajino »Frippertronizmov« omenjenega Bowie hita). Jernej dosega v tej skladbi izkoristek polne zvočne slike znova z več kitarskimi linijami, v kitici se oprime vokala kitarska spremljava, obogatena s »stereo chorus« efektom.
Skratka ne le ta skladba, pač pa prav celoten album draži vseskozi poslušalca s pretkanostjo pozicioniranja mnogih kitarskih linij, ki sobivajo v popolni glasbeni razmestitvi velikega izpovednega izkupička. To dosega Jernej povsem nepretenciozno, a polno kontrolo nad kreacijo glasbene substance. Polno jedrnato, s kratkmi relaksiranimi potezami, polnokrvne izpovedne jasnine. Ta nepretencioznost oziroma pristop minimalizma polno učinkuje denimo v »Vse ti dam«, kjer preprosto kitarsko formo spremljave oprime čvrsto utripajoča, visoko koketna ritmična tekstura. Ta skladba nosi dotik pop kozmetike, pravzaprav je trenutek albuma, ki se najbolj brezsramno spogleda z elementom pop glasbe. Nemara bo dobrodošel izbor za četrti predstavitveni single albuma.
»Stratosfera« je album, ki ne pozna mašila minutaže. 12. skladb jasno izpostavljenega karakterja, izpiljenih vodilnih vokalnih napevov, odlične aranžerske konfekcije, poln mnogoterih emotivnih impresij! Je izdelek v katerem boste dalj časa odkrivali vse njegove malenkosti, navkljub dejstvu da je za konzumiranje povsem nezahteven in melodično visoko nalezljiv izdelek. »Stratosfera« je zelo lep album, ki jih manjka v Sloveniji S svojo retro-zvočnostjo ne odkriva glasbene revolucije, vrača pa nam pogrešane kamenčke v mozaiku zgodovine slovenske rock glasbe na mesta, ki vzpostavljajo pristno ustvarjalno vez s svetovno prepoznavnimi rock velikani. Rockovski nostalgiki! Nikar ne oklevajte, pač pa hipoma preverite ta glasbeni izdelek močne izpovedne substance.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
1. Stratosfera
2. Poljubi me
3. Krasni novi svet?
4. Tisočletja
5. Vegas
6. Monsanto Baby Blues
7. Lažejo
8. Moja dežela
9. Kaplja
10. Vse ti dam
11. Osamljen potnik skozi čas
12. Labodji spev
Zasedba:
Jernej Zoran – kitara, bas kitara, klaviature, tolkala
Lara Poreber – vokal (2,4,9.11)
Damir Lisica – vokal (5,12)
Gaber Brin – vokal (7)
Janez Lamovšek – vokal (8)
Sašo Đukič – vokal (10)
Miha Recelj – bobni
Dušan Obradinovič – bobni
Miro Tomšič
