Samozaložba
Datum izida: 2. 10. 2024
Produkcija: Jernej Zoran
Dolžina albuma:
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 9.0/10
Kupi album!
Jernej Zoran je eden izmed najbolj marljivih, kreativno vseskozi navdahnjenih in recimo kar naravnost, plodovitih glasbenikov na Slovenskem rockovskem obzorju! Dolenjski glasbenik nenehno skrbi za sveže avtorske podvige. Še pred albumom »What Happens If I Press This Button?« (RockLine recenzija), ki je izšel avgusta 2021, je predstavil nov avtorski single Oprostite (to ni moj svet). Vendar se možakar ni odločil, da bi nove skladbe, ki so se kmalu porajale po albumu »What Happens If I Press This Button?« zbiral skupaj za kak (vmesni) EP, kot sta to bila v karieri »Gotscha!« (2017, RockLine recenzija) ali »Deuce« (2020, RockLine recenzija) s katerima je premoščal časovne zanke med pravimi dolgometražnimi albumi, pač pa se je odločil, da jih vključi na nov studijski album imenovan »Ptice letijo spet na jug«. Ta je, če prav štejem, Jernejev šesti samostojni studijski album!
Posebnost najnovejšega albuma je ta, da je Jernej vstopil vanj v vlogi kantavtorja intenzivneje, kot nikdar prej v svoji karieri. Album je namreč znova deloma vokalen, deloma instrumentalen, pri čemer pa se je Jernej to pot odločil prevzeti nase vse vokale, česar še ni storil na nobenem prejšnjem albumu. To zgolj izkazuje, da nosi poezija tega albuma za Jerneja izjemno težo v osebno izpovednem oziru, to pa je botrovalo njegovi odločitvi, da je v smislu ‘impresij in ekspresij’ najbolj primerno, da se loti verzov kar sam. V celoti.
Na novem albumu je Jernej tokrat izbral glasbenike izključno iz mednarodnega prizorišča, zato je na njem edini, ki brani slovenske barve. Kot kitarist, vokalist in (deloma) basist. Edino ime, ki je sodelovalo z Jernejem že na predhodnem albumu in ga je Jernej zadržal tudi za najnovejšega, je hrvaški basist Darko Vlahović. Pet vokalnih in trije instrumentalni komadi nanesejo skupaj osem. Gre za album, ki je izšel iz ‘koronskih’ in ‘post koronskih časov’, ki so se nas vseh dotaknili na individualni ravni ter nas tako naučili marsičesa. Obenem je bil to čas, ko si se lahko poglobil vase ter raziskal kotičke svoje duše, pa tudi jaza, ki jih še do teh časov nisi poznal. Ne glede na vse kar si misli vsak sam o enem najbolj črnih obdobij človeštva, si iz njega izšel lahko še bogatejši in močnejši. Čas osebnostne transformacije je na ‘prebujene’ deloval ireverzibilno. Da. Na individualni ravni. Okrepil jih je. Postali so še močnejši. Obenem je treba dodati, da je Jernej v tem času izgubil tudi svojo mamo, zato je novi album posvečen v veliki meri tudi spominu nanjo. Jernej ji je v samem finalu albuma namenil naslovno skladbo, kot tudi mili in koprneči sklepni instrumental Makuahine, ki pomeni v havajskem jeziku ‘mama’.
Oprostite (to ni moj svet) odpira album! Funky komad! Prvi vokalen komad! V poeziji odtis norosti vladajoče garniture, ki je pristala na vso pogubno srhljivost ‘plandemične’ politike in pričela vsiljevati nov svet. Ta komad opozori nemudoma, kako pretanjen in spreten aranžer je Jernej. To je izkazal v razkošju na vseh predhodnih izdelkih in vendar. ‘Drive’ uvodne točke je na moč privlačen, prevzeten in dostavlja izjemno poslušljivost. Uvodoma prevzame pozornost poslušalca in ga zadrži ob albumu! To je namen uvodnih točk in misija je uspela! Obenem pa v poeziji ta komad kipi od upa in uporništva! No in seveda, tu je tudi odgovor na tisto, kar nas najbolj zanima (verjetno tudi Jerneja, če bere to recenzijo, čeprav že ve). Jernejev vokal! Treba je vzeti v zakup. Kaj? Razkorak med kitarsko odličnostjo in vokalno povprečnostjo, vendar, kot povedano, za Jerneja je ta album silno pomemben v kontekstu, da prevzame vokal na svoja pleča. Vsa ta poezija, je bolj kot kdaj koli v karieri odtis najbolj skritih koščkov njegove duše, ki se lahko razgalijo najbolj slikovito in iskreno le če jih odpoje torej sam! Zato ne bomo iskali dlake v jajcu, saj je tudi ta album pojem komponistične briljance in prinaša kup silnih užitkov med poslušanjem, kar potiska vokal (v oziru strogo racionalne percepcije albuma), ob kitarskih mojstrovinah tega slikovitega kitarskega mojstra (znova jih z naskokom mrgoli), torej v drugi plan. ‘Vokalni Herkul’ tipa Glenn Hughes torej ni pogrešan, niti iskan!
Jernej Zoran v svojih kitarskih mojstrovinah znova izkazuje, da je zorel ob poslušanju Jeffa Becka, Erica Claptona, Davida Gilmourja (mid eight pasaža v Tu si zato) – ob teh navržbah se seveda ob (moji) osmi recenziji Jernejevega studijskega dosežka, že pretirano ponavljam, pri tem pa ahhhh,… Kako lahko sploh pozabim? The Beatles seveda (Greva tja). Ob osnovnem ogrodju, ki temelji na fraziranju, je Jernej aranžmaje zapolnil z dodatnimi kitarami (tudi akustičnimi), razpoložljiv prostor v kompozicijah pa zavzeto barvajo in kontrastirajo klaviature, ki sobivajo z retoriko kitarske igre tako rekoč kot ključ in ključavnica. Svoje poglavje albuma seveda prinašajo mid eight pasaže, ki odlično prekrenejo dinamiko razvoja dogodkov skozi spremembo vzdušja posameznih točk. Jernej poseduje velik talent v tem. In kilometrino. Zato stori težko kak kiks. Prvi tak vrhunec albuma je v Tu si zato, kjer komad zlasti v izhodu narašča v fenomenalni melanholični krešendo. Še posebej na tem delu se prične album proti koncu sporočilno in izvedbeno izdatneje dvigovati. Nasploh ko sledi vrhunski instrumental Orionove solze. Več kitarskih linij se v njem prepleta. Slika razpoložljive krajine znotraj formatirane kompozicije je perfektno zapolnjena in vzdušje grabi s posebej visoko intenziteto. Se pravi po izhodu točke Tu si zato, še en art vrhunec albuma! Prav na teh delih albuma opozori Jernej izdatneje na to, kako je zanj pomembna muzikalna kompaktnost. Nikdar ne ‘pobesni’ v potencialno ‘nebrzdanem’ stresanju not. Vsake se loteva pretkano. Z občutkom! Kot velik perfekcionist. Recimo umetniški akrobat! Oblikuje tone, iz njih vleče strasti in emocije, ko kitara prevzetno ječi in joče ter nagovarja tudi z dotikom globine, ki jo okarakterizirata mistika in izjemna melanholija. Nekaj, kar razume le umetnik sam. Njegova duša! In vam to izpove le skozi magijo glasbe, da se dotakne (poljubno) tudi vas. In to Jerneju znova uspeva. To je tisto na kar smo od Jerneja vajeni, četudi je tokrat v dometu svoje ekspresije celo bolj intenziven, strasten in neposreden, kot kdaj koli prej, kar dodaja albumu dodatno artistično nadgradnjo, širino in izpolnjenost. Svoje dodajajo triki, kot je mdr. tudi občasna raba whammy efekta. Tu so stereo chorus, pretkano dodani reverb, vah-vah,… Produkcijska toplina dosega organsko naravo, pri čemer je treba imeti na umu to, da je album ‘zlepljen’ skupaj iz datotek. Posamezni glasbeniki so vsak na svojem koncu in svojem studiu posneli svoje dele, ki so bili kasneje zloženi v celoto. Zvočni Izplen pa zadržuje toplino in živost izdelka!
Generacija SFRJ je ob otvoritveni Oprostite (to ni moj svet) še en silno spretno nafunkiran komad vokalne narave. Bluesy konture, kjer pa ‘mid-eight’ pasaža popolnoma obrne razpoloženje in s tem tudi dinamiko. Ritem linija in Jernejevo fraziranje skozi ‘čokati vah vah’ razvija čvrsto igrivo kinetiko, kar dodaja komadu briljantno noto prevzetne poslušljivosti. Znova pa je omenjena mid-eight pasaža znotraj komada svoje sorte štorija! Modulacija in vhod iz nje nazaj na kitico, sta v tej mid-eight pasaži, najbolj pretkani in posebni na albumu! Kratka, vendar artistično silovito spretno zabeljena mid-eight pasaža, prinaša (za glasbene gurmane tudi) sočno presenečenje!
Posebej pa je intenziven finale z dvema skladbama, ki sta povezani s spominom na Jernejevo mamo. Prva je naslovna skladba albuma. Je nosilna, osrednja točka albuma. Prežema jo melanholija in koprnenje. Sprejemanje in predajanje. Vse do zadnjega tona, ki izginja v odmev mistike novega rojstva, novega srečanja. Nekje, nekoč….. Za tem, posebej intenzivnim in s posebno širino emotivne globine izpolnjenim komadom albuma, se nahaja še instrumentalni Makuahine, ki je na nek način njegovo nadaljevanje! Ta kompozicija se razvija iz dura! Nagovarja igrivo in lahkotno, obenem pa Jernej še naprej vzdržuje v njem mistično naravo albuma, kar mu enkrat več priigra zmagoviti poker asov, saj zadržuje intenziteto kontrastnih prelivov vzdušja. V sam konec albuma.
Jernej Zoran ostaja umetnik, ki ga mora preveriti vsak ljubitelj starega dobrega rock’n’rolla. In več. Vsakdo, ki stavi kaj na dober (hard) rock stare šole! Muzikalen, globok, duhovit in artistično prožen. Tudi na šestem studijskem albumu. Ostaja edinstven jezdec v slovenskem rock’n’rollu. »Ptice letijo spet na jug« dostavlja znova vse tisto na kar nas je ta glasbenik razvajal že v preteklosti, pri čemer je Jernej z njim zelo spretno vstopil tudi v vokalno vlogo, obenem pa enkrat več prepričal s svojim talentom, ne le izrednega kitarista, pač pa tudi kot odličen komponist in aranžer. Novi album lahko označimo celo za najbolj zrelega v njegovi (kari)eri samostojnega glasbenega umetnika.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Oprostite (to ni moj svet)
2. Greva tja
3. Tjavendan
4. Tu si zato
5. Orionove solze
6. Generacija SFRJ
7. Ptice letijo spet na jug
8. Makuahine
Glasbeniki:
Jernej Zoran – vokal, kitara, bas kitara
Sodelujoči glasbeniki:
Darko Vlahović – bas kitara
Damiano Della Torre – klaviature
Nemias Terxeria – klaviature
Abramo Riti – klaviature
Brian Petry – bobni
Silvio Centamore – bobni
Borut Antončič – spremljevalni vokal na skladbi št. 1
